Jedro

Osnovni pogoji za izpodbijanje so zapadlost terjatve, neplačevitost dolžnika, pravno dejanje in oškodovanje upnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je v razmerju do tožnika brez pravnega učinka do višine 41.715,28 EUR prodajna pogodba z dne 11. 4. 2016, s katero je družba S., d. o. o. prenesla v posest in last tožencu več nepremičnin – tri poslovne prostore na naslovu L. Posledično je bil zavrnjen tudi tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v petnajstih dneh od prejema sodbe za izterjavo terjatve v znesku 41.715,28 EUR dovoliti izvršbo na prej navedene nepremičnine, tožniku pa povrniti stroške pravdnega postopka (I. točka izreka). Tožniku je bilo naloženo povračilo 4.703,39 EUR toženčevih pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnik opozarja na dokazno neocenjenost večjega sklopa pravno relevantnih dejstev, ki kažejo na neodplačno voljo strank. Presoditi bi bilo treba vse okoliščine, ki so obstajale v trenutku sklenitve pogodbe z dne 11. 4. 2016. Pomembno je, ali se je posel po sklenitvi dejansko izpolnjeval. Pogodbeni stranki nista imeli ne volje ne namena njegovega izpolnjevanja v zapisani obliki. Posel se ni realiziral in kredit je bil poplačan dve leti kasneje na povsem drug način. Prodajna pogodba z dne 11. 4. 2016 je bila sklenjena le mesec pred toženčevim izstopom iz družbe S., d. o. o., ki nato niti ni več poslovala. Družbo je „oklestil“ vsega premoženja in nato predal v last in upravljanje neki neznani osebi iz Srbije, kar je goljufivo ravnanje. Posel je bil sklenjen samo nekaj mesecev po tem, ko mu je toženec kot direktor družbe S., d. o. o. nepremičnine ponujal za višjo ceno, v prodajni pogodbi pa kupnina znaša natanko toliko, kot je znašal dolg družbe S., d. o. o. do banke. Toženec je bil porok za ta kredit. Zato je imel interes, da nase prenese nepremičnino, ki je bila banki dana v zavarovanje kredita. Ni se zasledovala tržna cena, ampak znesek dolga do banke. Toženec obveznosti do banke, prevzetih s pogodbo, ni izpolnjeval. Plačal je le dva obroka. Napačen je zaključek sodišča o sočasni izpolnitvi. To bi držalo le v primeru, če bi toženec ob sklenitvi pogodbe dolg do banke v celoti plačal oz. bi ga kasneje vsaj redno mesečno plačeval, kot je bilo dogovorjeno v prodajni pogodbi. Banko je poplačal dve leti po sklenitvi pogodbe na povsem drug način, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi. Razlogi o tem so v sodbi izostali, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Motivi in nagibi za sklenitev posla so pomemben pokazatelj volje strank. Sodišče pa se je veliko bolj ukvarjalo z ekvivalenco med izpolnitvama, kot pa z dejstvom, da posel v osnovi ni bil mišljen kot odplačen. Toženec je primarno reševal svoj poroštveni položaj. Nepremičnino je prejel v last kot darilo, čeprav z bremenom, ker je imela banka pri njej vknjiženo hipoteko. Toženec je bil s prodajno pogodbo najmanj obogaten oz. obdarjen za razliko med vrednostjo prejetega darila z bremenom in kupnino, ki jo je kasneje prejel pri prodaji nepremičnine.

Sodišče je dejansko stanje ugotovilo popolno, na njegovi podlagi pa je naredilo napačno dokazno oceno, zato je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Pravilna dokazna ocena bi bila, da je bil posel neodplačen, kar pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno izhodišče predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika2 o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj. V skladu s prvim in drugim odstavkom 255. člena OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v upnikovo škodo. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnika, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Pri neodplačnih razpolaganjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano (tretji odstavek 256. člena OZ).

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na naslednjem dejstvenem substratu: - tožnik ima terjatev do družbe S., d. o. o. v višini 41.715,28 EUR s pripadki; - družba S., d. o. o., katere direktor je bil toženec, je na toženca s prodajno pogodbo z dne 11. 4. 2016 prenesla tri poslovne prostore; - dogovorjena kupnina je znašala 60.000 EUR, toženec pa se je zavezal plačati tudi 22 % DDV v višini 13.200 EUR, s tem da se celotna kupnina poravna s prevzemom kredita, ki ga ima prodajalec pri Banki, d. d.; - tržna cena nepremičnine (poslovnih prostorov) je znašala 69.020,00 EUR; - toženec je nepremičnino (poslovne prostore) s pogodbo z dne 18. 5. 2018 za kupnino 70.000 EUR prodal družbi J., d. o. o. in s kupnino poravnal preostanek kredita.

7. Na podlagi dejanskih ugotovitev je sodišče zaključilo, da je bil pravni posel med družbo S., d. o. o. in tožencem odplačen. Ker pa je bila tožba vložena po poteku enoletnega roka, je bil zahtevek zavrnjen. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bila med nasprotnima izpolnitvama po prodajni pogodbi z dne 11. 4. 2016 vzpostavljena vsaj približno objektivna ekvivalenca.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sledi ugotovitvam in zaključku sodišča prve stopnje. To je sprejelo pravilen pravni sklep in ga tudi ustrezno argumentiralo. Osnovni pogoji za izpodbijanje so zapadlost terjatve, neplačevitost dolžnika, pravno dejanje in oškodovanje upnika.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da je bila prodajna pogodba z dne 11. 4. 2016 odplačna. Pritožba si sicer prizadeva za „drugačno“ dokazno oceno v pritožbi nanizanih dejstev. Vendar neutemeljeno. Ni nepomembno, da si je dolžnik prizadeval za poplačilo upnikov – tudi tožnika. S tem namenom jim je že pred sklenitvijo sporne prodajne pogodbe z dne 11. 4. 2016 predlagal nakup poslovnih prostorov, s čimer pa tožnik ni soglašal. 10. Sodišče prve stopnje je napravilo celovito dokazno oceno glede (ne)odplačnosti sporne prodajne pogodbe. Okoliščine in dejstva, na katera v pritožbi opozarja tožnik, presoje, da je bil posel odplačen, ne morejo spremeniti. Nepremičnine so bile obremenjene s hipoteko. Zato dogovor med dolžnikom in tožencem, da se celotna kupnina poravna s prevzemom kredita – ta je znašal nekaj manj kot 60.000 EUR – ni nenavaden. Toženec mesečnih obrokov banki (Banki, d. d.) res ni redno plačeval. Vendar pa je celotni kredit poplačal še pred rokom iz kreditne pogodbe, kar je bila tudi ena izmed možnosti, dogovorjenih v III. točki sporne prodajne pogodbe. Bistveno je, da je toženec svojo pogodbeno obveznost izpolnil, pa četudi na način, da je nepremičnine prodal naprej in s kupnino poplačal kredit. Navedeno sodi v njegovo avtonomijo – pogodbeno svobodo, saj v sporni pogodbi z dne 11. 4. 2016 ni določbe, ki bi mu kaj takega prepovedovala. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obstajalo obojestransko obveznostno razmerje – in toženec je s poplačilom kredita svoj del obveznosti izpolnil. 11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ekvivalentnost obeh izpolnitev. Temu pritožba obrazloženo niti ne ugovarja. Izvedenec je ugotovil, da je tržna vrednost nepremičnin na dan 11. 4. 2016 znašala 69.020 EUR. V sporni pogodbi je bila dogovorjena cena 60.000 EUR, s tem, da je bil toženec zavezan še k plačilu 22 % DDV v višini 13.200 EUR. Nepremičnine pa je toženec v letu 2018 prodal za 70.000 EUR. Tudi v primeru, če dolžnik spornih nepremičnin ne bi prodal tožencu, bi se iz njih najprej poplačala Banka, d. d., ki je imela hipoteko na prvem mestu. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da izpodbijana prodajna pogodba ni povzročila pomanjkanja dolžnikovih sredstev za poplačilo tožnikove terjatve.

12. Tožnikova zatrjevanja o toženčevi obdarjenosti v višini razlike med vrednostjo darila z bremenom in kupnino, ki jo je prejel pri prodaji nepremičnin, na presojo o odplačnosti nimajo vpliva. Najemnino je moral toženec izterjati v izvršilnem postopku. Bistveno je, da je toženec izpolnil svojo pogodbeno obveznost – poplačal je kredit. Kako pa je posloval s kupljenimi nepremičninami, je – kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje – stvar razmerja med njim in najemnikom. Pritožbena zatrjevanja, da je bil toženec obdarjen za razliko med vrednostjo darila z bremenom in kupnino, ki jo je prejel pri prodaji nepremičnin, vključno z izterjanimi najemninami, pa tudi predstavljajo pritožbeno novoto, ki je sodišče – skladno z določbo 337. člena ZPP – ne sme upoštevati.

13. Pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Ur. list RS, št. 26-1210/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP. 2 Ur. list RS, št. 83-4287/2001 – s spremembami, v nadaljevanju: OZ.