Jedro

Prvostopenjski organ je pri odločanju v zadevi pravilno upošteval nesporno dejstvo, da je tožnica starejša od 65 let, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 6. člena ZOA. Organ ni bil dolžan ugotavljati obstoja izjeme k navedenemu pogoju, kot jo določa četrti odstavek 6. člena ZOA, saj se tožnica na obstoj navedene izjeme v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni sklicevala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožnica nima pravice do osebne asistence. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do osebne asistence, ker je starejša od 65 let in obstaja druga veljavna in trajna pravica.

2. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Sklicujoč se na pogoje iz 6. člena Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju ZOA) v obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da je tožnica starejša od 65 let, iz spisovne dokumentacije pa ne izhaja, da bi bila že pred 65. letom vključena v programe osebne asistence.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Meni, da toženka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in je zaradi tega napačno uporabila ZOA. Že leta 2013 je tožnica namreč z Društvom A., Ljubljana, sklenila Dogovor o vključitvi v program Neodvisno življenje hendikepiranih. Iz dogovora je razvidno, da je zaradi bivanja v DSO Bežigrad občasno potrebovala osebno asistenco, predvsem v obliki spremstva. To asistenco ji je Društvo A. tudi zagotavljalo oz. jo je izvajalo. Upoštevajoč navedeno so izpolnjeni pogoji, da se tožnici odobri pravica do osebne asistence. ZOA namreč v alineji c) prvega odstavka 7. člena določa, da je ena izmed storitev osebne asistence tudi spremstvo v obliki „druge pomoči, ki se nanaša na spremstvo v situacijah, kjer uporabnik pri spremstvu potrebuje pomoč“. S tem pa je izpolnjen pogoj iz 6. člena ZOA, ki določa, da je v primeru, če je upravičena oseba uveljavila pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom starosti, lahko ne glede na tretjo alinejo prvega odstavka tega člena upravičena do osebne asistence tudi po tem, ko dopolni to starost. V tem primeru se ponovno oceni potreba po osebni asistenci in odloči o tej pravici. Tožnica zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, podanih v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Izpostavlja, da niti iz spisovne dokumentacije niti iz pritožbe ne izhaja, da je bila tožnica že pred 65. letom vključena v programe osebne asistence. Tožnica je v pritožbi sicer navedla, da je bila v upanju, da bo ZOA nekega dne dejansko stopil v veljavo, leta 2013 vpisana na čakalno listo uporabnikov pri Društvu A., vendar biti vpisan na čakalno listo ni enako kot koristiti storitev.

5. Naslovno sodišče je s sklepom, I U 589/2019-13 z dne 25. 9. 2019, odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi in zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Vrhovno sodišče je na predlog Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izdalo sklep, VIII R 18/2019 z dne 3. 12. 2019, s katerim je odločilo, da je za odločanje v zadevi pristojno naslovno sodišče. 6. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 56/2020 z dne 3. 9. 2020, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi gre za spor v zvezi s priznanjem pravice do osebne asistence, v tem okviru pa je sporno zgolj, ali je tožnica izkazala, da je v skladu s četrtim odstavkom 6. člena ZOA uveljavila pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom starosti. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje, je senat sklenil, da so podani pogoji za odločanje po sodniku posamezniku. Stranki sestavi sodišča nista ugovarjali.

7. Sodišče je v zadevi dne 10. 2. 2022 opravilo glavno obravnavo, ki sta se je udeležili obe stranki. Tožnica je vztrajala pri dosedanjih navedbah, dodatno pa je predlagala zaslišanje priče B. B., ki ji veliko pomaga in ji nudi asistenco. Izpostavila je, da je že 43 let v domu, kjer je nevzdržno, želela bi iti v neprofitno stanovanje, kjer bi imela pomoč osebnega asistenta. Tožnica je slikarka, v domu pa ji nihče ne more pomagati pri njenem ustvarjanju in ji težko nudijo že osnovne stvari. Toženka je vztrajala pri svojih navedbah ter izpostavila, da je bila tožnica starejša od 65 let, ko je zaprosila za pravico osebne asistence, in ni predložila ustreznih dokazov, da bi bila vključena v osebno asistenco že pred to starostjo. Tudi sicer je tožnica v institucionalnem varstvu, kar je potrdila tudi sama, glede na 9. člen ZOA pa se institucionalno varstvo izključuje z storitvami osebne asistence.

8. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 in A5, ter v upravni spis zadeve. Dokazne predloge tožnice po vpogledu v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 – dogovor z društvom A., A3 – dopis VDMFK ter A4 – dopis C. C., ter po zaslišanju priče B. B. je sodišče v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot nedopustne, kar podrobneje utemeljuje v nadaljevanju sodbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ odločil, da tožnica nima pravice do osebne asistence.

11. Pravno podlago odločanja v zadevi predstavlja 6. člen ZOA. V drugem odstavku navedenega člena je določenih več pogojev, ki jih mora (kumulativno) izpolnjevati uporabnik, da bi bil upravičen do osebne asistence. Med temi pogoji je tudi pogoj, da je uporabnik star od 18 do 65 let (tretja alineja drugega odstavka 6. člena ZOA). V četrtem odstavku istega člena pa je ob tem določa tudi izjema, skladno s katero je v primeru, če je upravičena oseba uveljavila pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom starosti, ta lahko ne glede na predhodno navedeni pogoj upravičena do osebne asistence tudi po tem, ko dopolni to starost. V tem primeru se ponovno oceni potreba po osebni asistenci in odloči o tej pravici.

12. V zadevi je nesporno, da je bila vlagateljica ob vložitvi vloge za priznanje pravice do osebne asistence starejša od 65 let, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 6. člena ZOA. Vendar pa tožnica v tožbi zatrjuje, da je s tem v zvezi podana izjema iz četrtega odstavka ZOA, saj ji je še pred starostjo 65 let osebno asistenco zagotavljalo Društvo A. Tožnica v dokaz navedenega v tožbi prilaga dogovor, sklenjen dne 27. 7. 2013 med njo in Društvom A., o vključitvi v program neodvisno življenje hendikepiranih (Dogovor z društvom A., listina na list. št. A2).

13. Iz 52. člena ZUS-1 izhaja, da v tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

14. Sodišče z vpogledom v upravni spis zadeve ugotavlja, da tožnica dejstva, da je bila že pred 65. letom uporabnica storitev osebne asistence (oz. da je v smislu četrtega odstavka 6. člena ZOA uveljavila pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom starosti) v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni navajala. Tožnica je tako v vlogi, s katero je uveljavljala pravico do osebne asistence, pod vprašanjem „2. Ali ste danes uporabnik osebne asistence?“ obkrožila odgovor „NE“, razdelek, predviden za vpis morebitnega izvajalca osebne asistence, pa je pustila prazen. Tudi na drugih mestih navedene vloge tožnica ni navedla, da je uveljavila pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom starosti, niti s tem v zvezi ni predložila nikakršnih listinskih ali drugih dokazov (tako pa tudi ne dogovora z Društvom A. na list. št. A2). Sodišče dalje ugotavlja, da tožnica tudi v pritožbi, vloženi dne 17. 12. 2018 zoper izpodbijano odločbo (pritožbo je upravni organ, sledeč sprejemni štampiljki, prejel dne 18. 12. 2018), navedenega dejstva ni zatrjevala niti z njim v zvezi ni predlagala dokazov. Tožnica je v pritožbi (v za zadevo relevantnem delu) namreč navedla zgolj, da že dobro desetletje spremlja prizadevanja za uveljavitev ZOA in je po svojih najboljših možnostih vlagala vloge na javne razpise Stanovanjskega sklada MOL od leta 2013 naprej, prav tako pa je bila vsa ta leta, v upanju, da bo ZOA nekega dne dejansko stopil v veljavo leta 2013 „vpisana na čakalno vrsto uporabnikov“ pri Društvu A., iz česar pa ne izhaja, da je tožnica pred 65. letom starosti bila uporabnica storitev osebne asistence. Tožnica je šele po izteku pritožbenega roka (dne 16. 1. 2019) prvostopenjskemu organu še enkrat predložila pritožbo v enaki vsebini, tej pa je priložila dogovor z Društvom A. Iz upravnega spisa izhaja še, da tudi dokaznih predlogov po vpogledu v listine na list. št. A3 (dopis VDMFK) ter A4 (dopis C. C.), kot ju predlaga v tožbi, ter dokaznega predloga po zaslišanju priče B. B., kot ga je predlagala na glavni obravnavi, tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni predlagala.

15. Sodišče ugotavlja, da tožnica ni uspela utemeljiti, zakaj v tožbi na novo navedenega dejstva (da je bila že pred 65. letom uporabnica storitev osebne asistence) ni mogla navesti, v tožbi na novo predlaganih dokazov (vpogled v listine na list. št. A2, A3 in A4 ter predlagano zaslišanje priče) pa ne predlagati v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Tožnica je na glavni obravnavi sicer navedla, da je odvisna od drugih ljudi, da je vlogo poslala po pošti ter da je bilo lahko kaj izpuščeno, vendar pa sodišče sodi, da s takšnimi navedbami tožnica dopustnosti navajanja novih dejstev in dokazov ni uspela utemeljiti.

16. Sodišče posledično ugotavlja, da je tožnica z zatrjevanjem dejstva, da bila že pred 65. letom uporabnica storitev osebne asistence (oz. da je v smislu četrtega odstavka 6. člena ZOA uveljavila pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom starosti) v skladu z 52. členom prekludirana, sodišče pa tega zatrjevanega dejstva ne more upoštevati. Enako velja tudi za dokazne predloge po vpogledu v listine na list. št. A2 (dogovor z Društvom A.), A3 (dopis VDMFK) ter A4 (dopis C. C.), kot jih tožnica predlaga v tožbi, ter dokaznega predloga po zaslišanju priče B. B. – tudi s temi dokazi je tožnica v skladu z 52. členom prekludirana, zato je sodišče njihovo izvedbo moralo zavrniti.

17. Sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Prvostopenjski organ je pri odločanju v zadevi pravilno upošteval nesporno dejstvo, da je tožnica starejša od 65. let, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 6. člena ZOA. Prvostopenjski organ tudi ni bil dolžan ugotavljati obstoja izjeme k navedenemu pogoju, kot jo določa četrti odstavek 6. člena ZOA, saj se tožnica na obstoj navedene izjeme v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni sklicevala. Prvostopenjski organ je posledično pravilno zaključil, da tožnica do osebne asistence v skladu z ZOA ni upravičena. Sodišče ob tem dodaja še, da je prvostopenjski organ ugotovil tudi, da obstaja druga veljavna in trajna pravica, ki narekuje zavrnitev pravice do osebne asistence, česar toženka s tožbo ni izpodbijala. Skladno z določili 9. člena ZOA se pravica do osebne asistence namreč izključuje s celodnevnim institucionalnim varstvom, slednje pa je sledeč toženki zagotovljeno tudi tožnici (teh navedb toženke tožnica ni prerekala, pač pa je na glavni obravnavi tudi sama navedla, da je že 43 let v domu).

18. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnica ni uspela izkazati nezakonitosti ali nepravilnosti izpodbijane odločbe. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.