Jedro

Ni dvoma, da izvrševanje inšpekcijske odločbe pomeni poseg v tožničin pravni položaj, ki ga ima kot lastnica stanovanja v večstanovanjskem objektu, na katerega se nanašajo inšpekcijski ukrepi, vendar ta okoliščina ne utemeljuje uveljavljenega obnovitvenega razloga. Iz tožničinega predloga za obnovo postopka je jasno razvidno, da je tožnica predlagala obnovo postopka, končanega z izdajo odločbe z dne 6. 1. 2011, okoliščine, na katere se sklicuje (pridobitev lastninske pravice, nesodelovanje inšpekcijskega zavezanca, ravnanje inšpekcijskega organa), pa se nanašajo na čas po njeni izdaji in njeni pravnomočnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin predlog za obnovo inšpekcijskega postopka, v katerem je gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, izdala odločbo št. 06122-3269/2010 z dne 6. 1. 2011, s katero je bilo inšpekcijskemu zavezancu A.A. naloženo, da mora do 30. 9. 2011 odstraniti štiri montažne balkone in štiri vgrajena balkonska vrata na večstanovanjskem objektu Ulica ..., ki stoji na zemljišču s parc. št. 540/13 k. o. ..., ter vzpostaviti prejšnje stanje.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnica uveljavljala obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da je bil njen predlog zavrnjen, ker je postala lastnica stanovanja št. 5 v prvem in drugem nadstropju v stavbi 679 k. o. ... s kupoprodajno pogodbo dne 8. 1. 2012, inšpekcijski postopek pa se je zaključil z odločbo z dne 6. 1. 2011. Tožničin ugovor o kršitvi 159. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je organ zavrnil s pojasnilom, da se vpis zaznambe prepovedi na večstanovanjski hiši v zemljiško knjigo opusti, če inšpekcijski zavezanec ni edini lastnik, saj bi se s tem omejilo pravice in pravne interese drugega lastnika.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil, saj po njegovem mnenju ni izkazala pravnega interesa za sodelovanje v postopku v skladu s 43. členom ZUP, ker v času izdaje inšpekcijske odločbe še ni bila zemljiškoknjižna lastnica predmetne nepremičnine. Pri tem se sklicuje tudi na izpis iz zemljiške knjige z dne 15. 10. 2012, iz katerega izhaja, da je tožnica postala lastnica stanovanja št. 5 v spornem večstanovanjskem objektu šele 8. 1. 2012. Ker se nanašajo na izvršilni postopek in ne na postopek, katerega obnovo tožnica predlaga, je kot neupoštevne zavrnil pritožbene navedbe, da se prvostopenjski upravni organ ni opredelil do navedb glede ugotovitev kontrolnega inšpekcijskega ogleda dne 29. 8. 2012. Pritožbenemu ugovoru o neupoštevanju 159. člena ZGO-1 je sicer pritrdil, a je pojasnil, da ta kršitev ne vpliva na drugačno odločitev o stvari. Kot neutemeljene je zavrnil tudi pritožbene navedbe o ravnanju inšpekcijskega zavezanca, očitek prvostopenjskemu organu, da novih lastnikov ni obvestil o odločbi in o obveznostih, ter tožničino mnenje, da je bil sklep o izvršbi izdan zoper zavezanca, ki to ni, zaradi česar bi organ moral postopek ustaviti.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se prvostopenjski upravni organ ni opredelil do njenih navedb o tem, da je bilo pri kontrolnem pregledu 29. 8. 2012 ugotovljeno, da inšpekcijski zavezanec kovinskih balkonov in balkonskih vrat na večstanovanjskem objektu ni odstranil, in je s sklepom z dne 19. 9. 2012 dovolil izvršbo, inšpekcijskemu zavezancu pa za odstranitev navedenih objektov določil naknadni rok 30. 11. 2012. V postopku naj namreč ne bi bilo upoštevano, da se je to dogajalo v času, ko je bila tožnica lastnica stanovanja v obravnavanem večstanovanjskem objektu, in da je bila s sporno odločbo seznanjena šele 2. 1. 2013, ko je sama vpogledala v spis, organ pa je kot lastnice z odločbo ni seznanil. Navaja, da je inšpekcijski zavezanec nepremičnino prodal in nima interesa za uspeh v tem postopku, sedanji lastniki pa naj bi tak interes imeli, ker naj bi šlo za poseg v njihovo ustavno varovano lastninsko pravico. Zato meni, da bi ji udeležba v postopku morala biti omogočena. Do nevzdržnega stanja naj bi prišlo, ker naj A.A. ne bi bil inšpekcijski zavezanec že v času, ko je bil določen rok za prostovoljno izpolnitev. Sklep o izvršbi naj bi bil izdan na zavezanca, ki to ni, in tudi do tega se upravni organ ni opredelil. Upravnemu organu očita tudi kršitev 159. člena ZGO-1, saj zemljiški knjigi ni poslal odločbe o izrečenih inšpekcijskih ukrepih. Zato meni, da ne sme trpeti negativnih posledic. Ne strinja se s stališčem organa druge stopnje, po katerem ta kršitev ne vpliva na drugačno odločitev. V nadaljevanju navaja razloge, s katerimi utemeljuje nezakonitost inšpekcijske odločbe z dne 6. 1. 2011 (šlo naj bi za obnovitvena dela obstoječega objekta, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno). Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 9. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec (...), ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

Gre torej za vprašanje, ali bi tožnica kot lastnica stanovanja v objektu, na katerega se nanaša inšpekcijska odločba, morala sodelovati v postopku izdaje te odločbe. Postopek gradbene inšpekcije se je končal z odločbo z dne 6. 1. 2011, tožnica pa svoj pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje te odločbe utemeljuje z lastninsko pravico na stanovanju v obravnavanem večstanovanjskem objektu. Glede na to, da je tožnica to stanovanje kupila šele 8. 1. 2012 (kar med strankama ni sporno), pa tudi po presoji sodišča okoliščina, da je od takrat lastnica stanovanja, ne utemeljuje njenega pravnega interesa za sodelovanje v postopku, ki je bil do tedaj že končan.

Tožničin pravni interes za sodelovanje v postopku bi moral obstajati že v času odločanja v postopku, katerega obnovo tožnica predlaga, da bi lahko predstavljal obnovitveni razlog. Za odločitev je namreč odločilno dejansko stanje na dan izdaje odločbe, s katero je bil postopek končan na prvi stopnji, v obravnavanem primeru torej še preden je tožnica kupila stanovanje.

Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje še, da ni dvoma, da izvrševanje inšpekcijske odločbe pomeni poseg v tožničin pravni položaj, ki ga ima kot lastnica stanovanja v večstanovanjskem objektu, na katerega se nanašajo inšpekcijski ukrepi, vendar ta okoliščina ne utemeljuje uveljavljenega obnovitvenega razloga. Iz tožničinega predloga za obnovo postopka je jasno razvidno, da je tožnica predlagala obnovo postopka, končanega z izdajo odločbe z dne 6. 1. 2011, okoliščine, na katere se sklicuje (pridobitev lastninske pravice, nesodelovanje inšpekcijskega zavezanca, ravnanje inšpekcijskega organa), pa se nanašajo na čas po njeni izdaji in njeni pravnomočnosti. Vodenje postopka izvršbe pa ni okoliščina, ki bi utemeljevala uveljavljani obnovitveni razlog, ne glede na tožničin pravni položaj oz. njen pravni interes v času vodenja postopka, katerega obnovo predlaga. Da te okoliščine niso take, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve, sta pojasnila tako upravni organ prve kot upravni organ druge stopnje, zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da se do teh navedb nista opredelila.

Sodelovanja v obravnavanem inšpekcijskem postopku ne utemeljuje niti morebitna odškodninska odgovornost inšpekcijskega organa zaradi kršitve iz prvega odstavka 159. člena ZGO-1, saj se tudi ta kršitev nanaša na ravnanje inšpekcijskega organa oz. opustitev dolžnega ravnanja po izdaji odločbe in na tožničin pravni interes pred izdajo odločbe ne more vplivati, kar je prav tako pravilno pojasnil že upravni organ druge stopnje.

Na drugačno odločitev glede utemeljenosti tožničinega predloga za obnovo postopka, v katerem je bila izdana inšpekcijska odločba, ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o njeni nezakonitosti. Te bi bile lahko predmet preizkusa le, če bi bila obnova postopka dovoljena.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je odločitev toženke pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na seji.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.