Jedro

Redni telefonski stiki so torej ključnega pomena za korist otrok, ki mora biti temeljno vodilo pri ravnanju staršev, drugih oseb, državnih organov ter nosilcev javnih pooblastil (5.a člen ZZZDR).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka sklepa P 976/2019 z dne 29. 9. 2021 se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep P 976/2019 z dne 8. 8. 2022 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče v tem pravdnem postopku odloča o razvezi zakonske zveze, zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, preživnini in stikih.

O sklepu z dne 29. 9. 2021

2. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom odločilo, da obveznost tožeče stranke za plačevanje preživnine za mladoletna otroka, ki je bila določena z začasno odredbo z dne 8. 1. 2022, preneha z dnem 2. 6. 2020 (I. točka izreka sklepa). Zavrnilo je predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožeča stranka podala dne 28. 12. 2020, s katerim je bilo predlagano, da tožena stranka plačuje mesečno preživnino v znesku 90,00 EUR za vsakega od otrok (II. točka izreka sklepa).

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje predhodno, ko je tožena stranka živela v varni hiši in prejemala socialne transferje, določilo plačevanje preživnine tožeči stranki. Nesporno je, da otroka od 2. 6. 2020 živita pri tožeči stranki in da ta zanju izključno ter v celoti skrbi. Tožeča stranka se ob lastnem angažiranju in angažiranju humanitarnih organizacij (botrstvo) ter ostalih pristojnih institucij po svojih največjih zmožnostih trudi skrbeti za potrebe mladoletnih otrok. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo nujne stroške preživljanja otrok v skupnem znesku 340,00 EUR. Tožeča stranka meni, da je ocena teh stroškov prenizka. Kot diskriminatorno ocenjuje, da naj bi bila otroka, zgolj zaradi dejstva, da gre za začasno ureditev, upravičena samo do nujnega za preživetje. Meni, da ni primerno, da otroke preživljajo humanitarne organizacije, tožena stranka pa ni dolžna prispevati ničesar. Ni prav, da bi bila otroka prikrajšana za izlete, dopust in podobno, saj so tudi izleti in letovanja nujni za normalni razvoj in socializacijo otrok. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo zmožnosti na strani tožeče stranke, saj ni upoštevalo vseh stroškov, ki jih ima, pri potrebah otrok pa je izhajalo zgolj iz minimalnih, kar je v škodo otrok. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo premoženjskega stanja tožene stranke. Ta sedaj živi v BIH, vendar je zaslišana kot stranka izpovedala, da ima prihranke, po vedenju tožeče stranke pa nima nobenih stroškov bivanja v hiši, saj stroške plačujejo njeni starši oziroma snaha. Tožena stranka bi lahko vsaj minimalno prispevala k oskrbi otrok. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba, ki jo je višje sodišče prejelo v obravnavo dne 29. 11. 2022, ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bil postopek začet pred uporabo Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), zato se, na podlagi prvega odstavka 290. člena DZ, za odločanje v tej zadevi uporablja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

7. Sodišče v družinskih postopkih z regulacijskimi začasnimi odredbami začasno uredi izjemen položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Vsebinski kriterij pri določanju preživnine v začasnih odredbah ni ustrezen življenjski standard, temveč nujno preživljanje.

8. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o predlagani začasni odredbi pravilno ugotavljalo le, ali sta otroka v sedanji situaciji, ko živita pri očetu, v finančnem smislu tako ogrožena, da je nujno posredovanje z določitvijo začasne preživnine. V tej fazi postopka je relevantna zgolj morebitna ogroženost otrok, ne pa zasledovanje cilja, da je obema od staršev naložena enaka obveznost v primerljivi situaciji. Pritožbena navedba o tem, da je bilo predhodno, ko je tožena stranka živela v varni hiši in prejemala socialne transferje, tožeči stranki določeno plačevanje preživnine, je zato brez pomena.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nujne stroške preživljanja otrok v skupnem znesku 340,00 EUR, kar je tudi po oceni višjega sodišča primerna ocena nujnih stroškov, upoštevaje potrebe primerljivo starih otrok. Tožeča stranka te ocene s pavšalno in nekonkretizirano navedbo, da je ocena teh stroškov prenizka, ni uspela izpodbiti. Drži, da so tudi izleti in letovanja nujni za normalni razvoj in socializacijo otrok, vendar pa je treba izhajati iz narave začasne ureditve. Z začasno odredbo se namreč določi preživnina le za kritje otrokovih nujnih eksistenčnih potreb. Te so, tudi po pritožbenih navedbah tožeče stranke, krite na način, da tožeča stranka zanju poskrbi v okviru svojega gospodinjstva. Iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi otrokoma zaradi pomanjkanja sredstev nastajala hujša škoda na področju telesnega ali duševnega zdravja in razvoja.

10. V skladu s 103. člen ZZZDR so starši dolžni svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati. V skladu z enakovrednim položajem obeh od staršev, ki ga zagotavljajo tako mednarodne kot ustavne podlage, sta oba od staršev dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka. Odločitev o primerni preživnini, ki bo odražala celotne potreb otrok in hkrati zmožnosti preživljanja obeh od staršev (129. člen ZZZDR), bo sodišče sprejelo po izvedbi celotnega dokaznega postopka. V postopku za izdajo začasne odredbe namreč sodišče izvede le toliko dokazov, da z verjetnostjo ugotovi, ali je otrok ogrožen; pritožbena graja glede tega, da sodišče prve stopnje ni celovito ugotavljalo zmožnosti preživljanja s strani tožene stranke, tako ni utemeljena. Ker torej ogrožanje nujnega preživljanja otrok ni izkazano, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

O sklepu z dne 8. 8. 2022

11. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. 8. 2022 zaradi kršitev začasnih odredb o poteku stikov z dne 16. 7. 2020 in z dne 9. 9. 2020 izreklo denarno kazen v višini 300 EUR, ki jo mora tožeča stranka plačati v 15 dneh, sicer bo izterjana po uradni dolžnosti. Za primer ponovne kršitve začasne odredbe o poteku stikov je določilo novo denarno kazen v višini v višini 600,00 EUR.

12. Zoper tak sklep se pritožuje tožeča stranka in predlaga, da višje sodišče sklep v celoti razveljavi oziroma vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in arbitrarna. Izpostavlja, da že dve leti sam skrbi za otroka in da gre odločitev sodišča prve stopnje tudi v škodo mladoletnih otrok. Meni, da sodišče prve stopnje nekritično sledi pavšalnim in neresničnim navedbam tožene stranke in to kljub dejstvu, da so njena dejanja v materinskem domu, kot tudi sicer, dokumentirana s poročili materinskega doma, izjavami prič in poročili CSD. V ilustracijo navede ravnanje tožene stranke, in sicer je ta dne 7. 7. 2020 podala predlog za izdajo začasne odredbe, v kateri je navedla, da je zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ponovno hospitalizirana in ne more izvajati stikov. Hkrati je vlogi z dne 9. 7. 2020 navedla, da naj tožeča stranka ne bi pripeljala otrok na CSD dne 9. 7. 2020 in predlagala izrek denarne kazni. Tožeča stranka nadalje navaja, da je, kot izhaja iz elektronske pošte CSD z dne 9. 9. 2020, sodelovala s CSD. Že v vlogi z dne 20. 7. 2020 je izpostavila, da je tudi v bodoče lahko pričakovati takšna in podobna ravnanja tožene stranke, in da, če zaradi ravnanj tožene stranke ali tehničnih težav izvedba telefonskega stika ne bi bila možna, bo tožena stranka za to krivila tožečo stranko in neutemeljeno predlagala denarne kazni. Navaja, da se zaveda pomena stika, da stikov ni preprečevala, vendar meni, da mora biti odločitev sodišč takšna, da ne omogoča zlorab ene od strank. Poudarja, da je bilo ravnanje tožene stranke z mladoletnima otrokoma, ko sta bila v njeni oskrbi oziroma varni hiši, neprimerno, kar izhaja tudi iz poročil CSD oziroma izjav prič. Kot izhaja iz sedaj prejetih listin s strani Okrožnega sodišča v Celju pa je tudi tožilstvo v ravnanju toženke prepoznalo znake suma storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje. Na podlagi izpostavljenega je navedbe tožene stranke treba upoštevati kritično in jih preveriti, kažejo pa tudi na morebitni razlog za odklonilni odnos mladoletnih otrok, kljub vzpodbujanju stikov s strani tožeče stranke. Ponovno izpostavi, da sama skrbi za mladoletna otroka, odločitev sodišča prve stopnje pa je v škodo mladoletnih otrok, saj si mora tožeča stranka pomoč za preživljanje iskati tudi preko humanitarnih organizacij.

13. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da jo višje sodišče v celoti zavrne in tožeči stranki naloži stroške odgovora na pritožbo. Navaja, da se je zaradi zdravstvenega stanja in zaradi zdravstvene nezmožnosti zaposlitve v Republiki Sloveniji, morala vrniti v BIH. Zato je trenutno edini možni način ohranitve minimalnih stikov in odnosov na način, da se stiki izvajajo telefonsko, kar pa tožeča stranka v celoti onemogoča. Tožeča stranka toženi stranki tudi po izdanem sklepu o denarni kazni stikov ne omogoča. Od datuma izdaje sklepa 8. 8. 2022 toženi stranki kljub številnih klicem stika ni uspelo vzpostaviti, kar kaže na namerno preprečevanje in onemogočanje stikov s strani tožeče stranke. Navaja, da od 11. 5. 2022 z otrokoma na dneve, določene za stike, ni uspela vzpostaviti nobenega telefonskega klica, čeprav je klicala vsako sredo in vsako nedeljo, najmanj dvakrat, vendar se na klice ni nihče odzval. Izjemoma se je uspela na kratko pogovarjati s sinom A. A. v soboto 16. 7. 2022. Naslednji dan, v nedeljo, ko naj bi potekali telefonski klici, tožena stranka stika zoper ni uspela vzpostaviti, kljub temu, da je klicala trikrat. 14. Pritožba ni utemeljena.

15. V skladu s prvim odstavkom 106. člena ZZZDR ima otrok pravico do stikov z obema staršema, oba starša imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi.

16. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje stike urejalo z več začasnimi odredbami. Z začasno odredbo z dne 16. 7. 2020 je zaradi zdravstvenih težav matere prej določene stike omejilo in odločilo, da potekajo po telefonu ob ponedeljkih, sredah, petkih in nedeljah, med 18 in 19 uro. Na naroku dne 9. 9. 2020 je sodišče prve stopnje nato spremenilo prej določene stike in odločilo, da sedaj potekajo enkrat tedensko v prostorih CSD, ob prisotnosti strokovne delavke CSD, v terminu, ki bo dogovorjen s CSD ter ob sredah ter nedeljah med 18 in 19 uro pa po telefonu. V postopku odločanja o, s strani tožene stranke podanih predlogih za izrek denarne kazni (več predlogov), se je sodišče osredotočilo na obdobje med julijem 2020 in 2021. 17. Denarna kazen je izvršilno sredstvo, s katerim naj bi sodišče od dolžnika doseglo spoštovanje obveznosti iz začasne odredbe, ki je v dejanju, ki ga lahko izvrši le on sam1. Kot posredna prisila naj kazen vpliva na voljo in ravnanje dolžnika, da stori oziroma opusti ravnanja, ki so predmet zavarovanja.2

18. V obravnavani zadevi je treba pri odločanju o kršitvi začasne odredbe, ki opravičuje izrek denarne kazni, izhajati iz vsebine pravice do stikov. Ta je v ohranjanju medsebojnih vezi med otrokoma in toženo stranko, ki živi v drugi državi. V danih okoliščinah so lahko osebni stiki le redki in kratkotrajni (po začasni odredbi z dne 9. 9. 2022 enkrat tedensko v trajanju dveh ur), oziroma, lahko potekajo le telefonski stiki. Slednji so namenjeni temu, da se zaradi kratkih osebnih stikov, ki jih imajo na voljo, čustvena vez med otrokoma in toženo stranko ne bi povsem izgubila. Redni telefonski stiki so torej ključnega pomena za korist otrok, ki mora biti temeljno vodilo pri ravnanju staršev, drugih oseb, državnih organov ter nosilcev javnih pooblastil (5.a člen ZZZDR).

19. Že samo enkratna3 zamuda4, pri predaji otroka na stik oziroma preprečitev stika lahko predstavlja kršitev začasne odredbe, ki opravičuje izrek denarne kazni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so brez opravičljivega razloga na strani tožeče stranke odpadli stiki na CSD, ki bi se morali izvesti med 14. 9. in 18. 9.2020, oziroma, da je imela tožena stranka med 9. 9. 2022 in 25. 9. 2022 le enkrat stike z otrokoma. Te ugotovitve tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija, le pavšalno navaja, da sodeluje s CSD in toženi stranki očita neutemeljeno podajanje predlogov za izrek denarne kazni. Nadalje, sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da telefonski stiki v večini primerov odpadejo. Tudi te ugotovitve tožeča stranka konkretizirano ne izpodbija, zgolj kritizira osebnost in ravnanja tožene stranke, zaradi česar naj bi otroka odklanjala stike, pri čemer ne pojasni, v katerih primerih naj bi telefonski stiki odpadli zaradi odpora otrok in kaj je tožeča stranka storila, da do tega ne bi prišlo. Glede na poročila o poteku stikov, ki potekajo v prisotnosti strokovne osebe CSD, iz katerih izhaja, da ima tožena stranka ustrezen in topel odnos do otrok in da sta ta nanjo navezana5, tudi višje sodišče nima pomislekov, da je treba zaradi preprečitve odtujitve otrok nujno čim prej vzpostaviti redne telefonske stike. Otroka sta zaradi neizvajanja stikov in posledično šibenja čustvenih vezi s toženo stranko, ki pa so ključne za njun zdrav psihični razvoj, ogrožena.

20. Tožeča stranka ni omogočila več osebnih stikov v obdobju med 9. 9. 2022 in 25. 9. 2022, kot tudi ne omogoča rednih telefonskih stikov, določenih z začasno odredbo. Navedeno nedvomno predstavlja kršitev začasnih odredb z dne 16. 7. 2020 in 9. 9. 2022, ki je v škodo otrok. Očitno je, da le posredna prisila z grožnjo denarne kazni za dosego namena, to je rednih stikov, ni zadoščala. Odločitev sodišča prve stopnje o izreku denarne kazni in določitvi nove za primer ponovne kršitve začasnih odredb, je tako materialno pravno pravilna.

Sklepno

21. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi oziroma zoper sklep o izreku denarne kazni niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

22. Pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Zato je višje sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo tako izpodbijano drugo točko izreka sklepa P 976/2019 z dne 29. 9. 2021 kot sklep P 976/2019 z dne 8. 8. 2022 (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

23. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo in sklepom o izreku denarne kazni v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju prostega preudarka (413. člen ZPP), ki ga je mogoče celovito upoštevati le ob sprejemu končne odločitve, ne pa glede na uspeh, pomen za stranke in procesno ravnanje strank ob posameznem procesnem dejanju.

1 Prim. sklep VS RS II Ips 73/2010. 2 Prim. sklep VSL IV Cp 325/2018. 3 Prim. sklep VSL IV Cp 2573/2018. 4 Prim. sklep VSL IV Cp 383/2021. 5 Pri čemer pa sta bila otroka, ravno zaradi nerednih stikov, vsakič bolj zadržana.