Jedro

Sodni postopek sloni na metodi racionalne argumentacije. Žaljive pritožbene navedbe se od te metode odmikajo in ogrožajo vsebinsko izvrševanje pravice do sodnega varstva.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke proti sodbi se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

2. Pritožba odvetnika X. proti sklepu se zavrne ter se izpodbijani sklep potrdi.

3. Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka uveljavlja plačilo zavarovalnine na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe A0 PLUS. Prometna nezgoda, iz katere naj bi izvirala zatrjevana škoda, se je pripetila 9.2.2005 v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da do zavarovalnega primera, kakor ga je v tožbeni trditveni podlagi opisala tožeča stranka, ni prišlo.

3. S sklepom dne 4.2.2009 je sodišče prve stopnje pooblaščenca tožečih strank denarno kaznovalo. Razlog za izrek tega ukrepa je bila žaljiva pritožba.

4. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo bodisi ustrezno spremeni, bodisi jo razveljavi in vrne zadevo v odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve, skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča nanje.

5. Proti sklepu o kaznovanju se pritožuje pooblaščenec X. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga bodisi razveljavitev bodisi spremembo izpodbijanega sklepa. V pritožbi navaja, da očitki, ki jih je kot pooblaščenec naslovil na sodišče, ne morejo biti podlaga za ugotovitev zlorabe pravic. Poleg tega opozarja, da je bilo sodišče spet nenatančno. Sklicevalo se je namreč na določbe 3. do 7. odst. 11. člena ZPP (1). Vendar ima ta člen zakona le štiri odstavke. Pritožba izpeljuje iz tega sklep, da je sodišče najbrž zaključek o številu odstavkov pobralo iz kakšnega komentarja ali obrazložitve. Ta člen ima namreč le štiri odstavke. Nadalje povzema besedilo 11. člena ZPP, ki govori o zlorabi pravic. Meni, da sam pravic ni zlorabil. Potem se ukvarja z zakonskim položajem pooblaščenca po noveliranem ZPP, ki je izrazito strog do odvetnikov. Dalje se sklicuje na načelo enakosti. Ravnanje toženih strank naj bi bilo omalovažujoče, pa zato niso bili kaznovani. Tožnik želi le opozoriti na enako obravnavo v postopku. Dalje se sprašuje, kako naj napada sodbo, če pa ne s kritiko. Nobenemu ni imel namena škodovati. Opozarja, da tudi sodišče v sodbi do tožnikov ni bilo prizanesljivo, ko je dokazno ocenjevalo izpovedbe tožnikov in priče B. Odločitev o kaznovanju postavlja v kontekst upadanja družbene odprtosti po 80. in 90. letih preteklega stoletja. Spominja se zgodovinskega časa Bahovega in Metternihovega absolutizma. Dalje, postavlja svoj položaj ob bok odvetnici LP in sodnika ter odvetnika dr. HT. V zaključku pritožbe se odvetnik X opravičuje sodišču, če je kakšno besedo razumelo za žaljivo.

6. Pritožba tožnikov proti sodbi je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

8. Predmet pritožbenega preizkusa je predvsem pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se zavarovalni primer, na kakršnega opira tožbeni zahtevek tožeča stranka, ni zgodil. Lahko se je sicer zgodila drugačna nezgoda, vendar pa je škodni primer, na kakršnega je oprt tožbeni zahtevek, v bistvenih prvinah izmišljen. Ob takšni dejanski ugotovitvi je pravilen tudi materialnopravni zaključek, da tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine iz primera, ki ga ni, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti. O neutemeljenosti pritožbenih navedb, v katerih se prepletata pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa bo govor v nadaljevanju te obrazložitve.

9. Pritožba tožeče stranke opozarja na besedilo v 4. odst. 4. strani sodbe. Tam je po navedbah pritožbe zapisano, da iz evropskega poročila o prometni nesreči izhaja, da naj bi do nesreče prišlo na krožišču pri I. v BTC. Pritožba opozarja, da ta navedba ni resnična. Evroporočilo, ki je vloženo v spisu, kaže, da bi do nesreče prišlo pred krožiščem. Tako je zatrjevala tudi tožeča stranka v tožbi. Gre za nenatančnost pri obrazložitvi sodbe.

Odgovor pritožbenega sodišča: Pritožba nakazuje, da gre za protispisnost. To prvič ni res, ker točnega podatka o tem, ali je prišlo do nesreče na krožišču ali pred njim, v evropskem poročilu (listina A10), ni. Tam je krožišče narisano, obenem pa je kot okoliščina nesreče navedeno - vključevanje v krožni promet. Zaključek sodišča je, da bi do nesreče prišlo na krožišču. Prvič, gre torej za oceno in drugič, gre za oceno o dejstvu, ki ni pravno odločilno. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka (15. točka 2. odst. 339. člena ZPP), zato ni podana.

10. Pritožba sodišču očita, da si je izmislilo prvotožnikovo izpovedbo, da se je pogovarjal s sopotnico FB, ko je nenadoma zagledal, da se je avtomobil pred njim v rondoju ustavil. Trditev, da naj bi zagledal avtomobil pred njim v rondoju, si je sodišče preprosto izmislilo.

Odgovor pritožbenega sodišča: Podrobnost, ali je tožnik izpovedal, da se je avto pred njim ustavil pred rondojem (glej zaslišanje na list. št. 36), ali pa v rondoju, kakor je njegovo izpovedbo povzelo sodišče prve stopnje, je nepomembna. Gre za pikolovstvo pritožbe, s katerim ne more utemeljiti niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Pritožba se osredotoča na tisti del dokazne ocene, kjer je sodišče ugotovilo neskladje med izpovedbo prvotožnika in priče B. Ob tem pa opozarja, da je sodišče besedico „pred“ spremenilo v besedo „ob“. Priča B naj bi namreč na zaslišanju izpovedala, da se je avtomobil, ki je vozil pred njihovim, pred trčenjem premikal. S spremembo „pred“ v besedo „ob“ je sodišče dobilo nov argument za potrditev določene neskladnosti med izpovedbama. Ta neskladnost pa v resnici (glede na izpovedbo v zapisniku), ni podana.

Odgovor pritožbenega sodišča: Priča B res ni rekla, da se je avto, ki je vozil spredaj, ob nesreči premikal. Izpovedala je, da se je premikal pred nesrečo. Kaj pa to pomeni? To pomeni to, da se je premikal, ko naj bi ga priča zagledala – to je tik pred trkom. Tožnik pa je nasprotno trdil, da se je Clio (avtomobil spredaj) popolnoma ustavil. Ob takšnem preizkusu zapisniškega besedila dokaznega postopka, tudi pritožbeno sodišče lahko vidi manjše neskladje med izpovedbo prvotožnika in priče B. Nasprotno pa ne vidi protispisnosti, ki jo uveljavlja pritožba. Pomensko je namreč med obema izpovedbama podana razlika. Ta razlika je podana ne glede na to, katera besedna zveza se uporabi (pred trčenjem, kot je izpovedala priča ali ob trčenju, kot je potem zapisalo njeno izjavo sodišče v razlogih sodbe). Zopet gre za pritožbeno pikolovstvo, ki ne more izpodbiti utemeljene umestitve tega, sicer manjšega neskladja v izpovedbah, v mozaik celotne dokazne ocene.

12. Sodišču se je samemu od sebe zazdelo, da je tožnik govoril o razbitini sprednjega žarometa. To pa ni res. Tožnik je rekel le: „šla je luč spredaj“.

Odgovor pritožbenega sodišča: Res je, da ni bilo govora o razbitini, vendar pa je bila poškodba očitno takšna, da je bilo potrebno ta del vozila zamenjati. Dokazni argument sodišča prve stopnje, da bi bilo takšno poškodbo ob izpolnjevanju evropskega obrazca nelogično spregledati, je prepričljiv.

13. Pritožba se osredotoča v nadaljevanju na dokazno ocenjevanje priče RH. Pritožba opozarja, da tožniki na to, kaj je zavarovanec tožene stranke o nesreči vedel ali navedel, nimajo nobenega vpliva. Z upoštevanjem takšne priče, se zavarovalnici v vsakem škodnem primeru ponuja fantastična možnost, da svojega zavarovanca pripravi tako, da čimbolj nejasno pripoveduje o nesreči in oškodovanci bodo ostali brez odškodnine v korist zavarovalnice. Sploh pa se pritožba sprašuje, zakaj bi moral zavarovanec tožene stranke (torej nasprotni udeleženec v prometni nesreči) zelo natančno potrjevati navedbe tožnikov. Saj vendar nima nikakršnih interesov, da bi tožniku karkoli natančno pritrjeval. Odgovor pritožbenega sodišča: RH je bil priča v postopku. Njegova izpovedba je bila dokazno ocenjena. Če tožeča stranka s tem delom dokaznega postopka ni zadovoljna, to dokazu v ničemer ne jemlje vrednosti. Nerazumljive so pritožbene navedbe, v katerih se tožeča stranka sprašuje, zakaj bi morala ta priča potrjevati dejansko tezo tožeče stranke? Odgovor je lahko le splošen: zato, ker se z dokazi potrjuje resničnost tožbene trditvene podlage oziroma se z dokazi resničnost tožbene trditvene podlage ovrže. 14. Pritožba v nadaljevanju graja dokazni postopek z izvedencem. Opozarja, da je izvedenec izrecno odgovoril, da ne more reči, da do nesreče ni prišlo. Pritožba nato pretežen del izvedenskega mnenja označi za nepotreben balast, še posebej pa napada tisti del, v katerem je izvedenec govoril o verjetnosti, da je prišlo do nesreče. Opozarja, da je bil izvedenec postavljen zato, da odgovori na tehnična vprašanje, ne pa da odgovarja na življenjska vprašanja. Njegova izjava, da je nesreča tehnično sicer mogoča, življenjsko pa ne, je zato za tožnike nesprejemljiva.

Odgovor pritožbenega sodišča: Izvedenec je govoril o verjetnosti. Izjavo, da je nesreča tehnično sicer mogoča, življenjsko pa ne, je treba razumeti kot dopustitev majhne verjetnosti. Takšna je tudi strokovna utemeljitev, s katero izvedenec z veliko stopnjo verjetnosti zavrača trditveno tezo tožeče stranke. Pritožba te rdeče niti izvedenčevih ugotovitev ne izpodbije s tem, ko se opira na to, da izvedenec ni mogel z gotovostjo izključiti takšne verzije nesreče (s precejšnjo, življenjsko – to je onkraj razumnega dvoma – verjetnostjo, pa jo vseeno zavrača). Prav tako pritožnik takšnega bistva izvedenskega mnenja ne more pobiti s sprevračanjem uporabljenih pojmov tehnična in življenjska verjetnost. 15. Pritožba dalje napada razloge sodbe, v katerih je ugotovitev sodišča, da naj bi bil tožnik povsem nepozoren. Tudi to prvotožnikovo izpovedbo naj bi si sodišče preprosto izmislilo.

Odgovor pritožbenega sodišča: Tožnik v izpovedbi res ni uporabil besedne zveze „popolnoma nepozoren“. Je pa v trditveni podlagi tožbe naslednja navedba: „prvotožnik je zaradi neprevidne vožnje trčil pred križiščem v vozilo pred seboj“. V njegovi izpovedbi je nadalje opis, kako se je pogovarjal s sopotnico in kako je nato nenadoma, vendar prepozno zagledal vozilo, naglo zavrl, a vseeno trčil vanj. Tak opis v izpovedbi, ob takšnih navedbah v tožbi, utemeljuje vrednotno oceno, da je bil popolnoma nepozoren. Sodišče prve stopnje je izpovedbo tožnika pravilno povzelo, nato pa na peti strani zapisalo še vrednotno oceno o njegovi nepozornosti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, tako ni podana. S takšno vrednotno oceno (ki je povsem pravilna), tudi moč dokazne ocene ni v ničemer zmanjšana.

16. Pritožba se nadalje zgraža nad ravnanjem izvedenca, ki ni upošteval v evro poročilu zapisane poškodbe veznega stebra prtljažnika. Tega ni storil zato, ker naj ne bi vedel, kaj tak opis (vezni steber prtljažnika) pomeni. Zaradi tega te poškodbe pri izračunu intenzivnosti trka ni upošteval. Pritožba si zastavlja vprašanje, ali ne bi moralo sodišče v zvezi s tem še dodatno povprašati udeleženca kot pričo, da bi pojasnil, kateri del avtomobila je smatral s takim zapisom za poškodovan.

Odgovor pritožbenega sodišča: Prav to vprašanje, ki si ga sedaj zastavlja pritožba, je imela tožeča stranka možnost razčistiti na obravnavi. Nazadnje bi to lahko storila na obravnavi, kjer je bil prisoten izvedenec in bil tudi zaslišan. Tožeča stranka je tedaj namreč vedela, da izvedenec tega zapisa poškodbe ni upošteval. Namesto, da bi tožeča stranka na obravnavi to storila, se je glede tega dela z izvedencem zapletla v dialog o tem, ali bi morali znati ljudje strokovno opisovati dele avtomobilov v evropskem poročilu ali ne (list. št. 94). Na ta manjko se sedaj v pritožbi ne more več sklicevati. Še posebej pomembno pa je tudi to, da tudi sicer sedaj v pritožbi, ki jo vlaga sama tožeča stranka, ne pojasni (opiše), kateri del avtomobila naj bi to bil, marveč zgolj procesno graja ravnanje sodišča prve stopnje. Takšen način procesne graje, pa v pritožbi ni dopusten (1. odst. 286. b člena ZPP).

17. Pritožba opozarja na razloge v zvezi z izpovedbo FB, ki ni vedela povedati v kakšnem avtomobilu se je peljala s tožnikom. Opozarja, da je v izpovedbi prav tako pojasnila, da nima vozniškega izpita. Sprašuje se, ali bi torej priča morala vedeti, v kakšnem avtu se je peljala, ali je poznavanje avtomobilov obvezno, ali sodišče morda ne verjame, da priča v resnici ne ve, kakšen je tožnikov avto.

Odgovor pritožbenega sodišča: Gre za delčke dokaznega mozaika. Sicer pa izpovedba priče (list. št. 44) ne kaže podobe takšne avtomobilske nevednice, kot jo skuša orisati pritožba. Glede avtomobila, ki je vozil spredaj, je tako izpovedala: „tudi znamke tega avtomobila se ne spominjam, saj sva se s tožnikom pogovarjala.“ Razlog, da znamke avtomobila ni vedela opisati, je torej v tem, da nanj ni bila pozorna. Le to sledi iz njene izpovedbe. Da pa bi ne bila pozorna tudi na tip avta, v katerem se je sama peljala, pa je izkustveno zelo malo verjetno. Sodišče prve stopnje je to okoliščino povsem utemeljeno upoštevalo v dokaznem mozaiku.

18. Pritožba opozarja, da iz izpovedbe B ne izhaja, da ni znala pojasniti, zakaj je bila s tožnikom v avtomobilu. S tem, ko ji je sodišče prav to pripisalo, je priredilo oziroma spremenilo izjavo priče. Odgovor pritožbenega sodišča: To ni res. Vlagatelj pritožbe je tisti, ki je slabo prebral razloge sodbe. Sodišče namreč ni zapisalo, da priča B ni znala pojasniti, zakaj je bila s prvotožnikom v avtomobilu. To izpovedbo je sodišče pripisalo drugi tožnici (glej zadnji odst. na 5. strani sodbe).

19. Pritožba se sprašuje, zakaj naj bi bila pomembna priča SŠ.

Odgovor pritožbenega sodišča: Izpovedba priče SŠ o raziskavah zavarovalniških primerov RH, ima s tožniki to zvezo, da je sodišče preizkušalo možnost, ali ne gre tudi v obravnavani zadevi za zavarovalniško goljufijo. Ali je zanjo nazadnje v resnici šlo ali ne, za izid te pravde ni odločilnega pomena. Pomembno pa je, da se trditvena teza o obstoju zavarovalnega primera (ki jo ponuja tožeča stranka) v dokaznem postopku ni potrdila.

20. Pritožba kot nesmiselno označuje trditev v sodbi, da iz mnenja izvedenca dr. Č izhaja, da telesne poškodbe tožnikov niso mogle biti takšne, kot jih tožniki navajajo. Opozarja, da dr. Č ni izvedenec na temo zvina vratne hrbtenice.

Odgovor pritožbenega sodišča: Gre za rezervne razloge sodbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je samozadostna tudi brez njih.

21. Nazadnje se pritožba sprašuje, če bi, v primeru, da bi šlo res za fingirano nesrečo, RH res izpovedoval tako, kot je izpovedoval v obravnavani zadevi. Opozarja na področja psihologije, življenjskih izkušenj, modrosti in splošno razgledanost. Odgovor pritožbenega sodišča: Kot že rečeno, niti ni odločilno, ali je šlo res za fingirano zgodbo ali ne. Bistveno je, da je tožeča stranka s svojo trditveno tezo propadla. Sicer pa način izpovedovanja priče H prav nič ne govori zoper fingirano nezgodo. Akterji fingirane nezgode zagotovo ne računajo s tem, da bodo razkrinkani. Bistvo njihovega delovanja je v ustvaritvi videza prometne nezgode, ne pa v ustrezni pripravljenosti izpovedovati skladno, potem, ko so enkrat razkrinkani.

22. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

23. Določbe 11. člena ZPP omogočajo izrek kazni zaradi zlorabe procesnih pravic. 109. člen ZPP pa s sklicevanjem nanje daje podlago tudi za kaznovanje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. 11. člen ZPP je bil predmet posega Ustavnega sodišča z odločbo, opr. št. U-I-145/03-9, z dne 23.6.2005. Določbe 5. do 7. odst. tega člena so bile razveljavljene. Obenem je bilo ugotovljeno, da določbe 109. člena ZPP, ki je tudi podlaga izpodbijanega sklepa, niso v neskladju z ustavo. Je pa ob tem ostala določba 109. člena ZPP nespremenjena in se zato še vedno sklicuje na staro numeracijo odstavkov 11. člena ZPP. Vendar pa to njeni določnosti in jasnosti ne odvzame zahtevane kvalitete.

24. Pritožnik izraža svoje nelagodje nad zakonodajno rešitvijo, ki omogoča kaznovanje. Ta določba je potrebna zaradi zagotovitve ustrezne ravni občevanja v sodnih postopkih. Ti so namreč podvrženi racionalni argumentaciji. Padec ravni občevanja zato lahko le to ogrozi, s tem pa ogrozi tudi vsebinsko izvrševanje pravice do sodnega varstva (2).

25. Konkretno: Pritožba, ki je bila predmet obravnavanja v tej zadevi, je izražena v izrazito žaljivem tonu do institucije sodišča. Izrazito se odmika od metode racionalne argumentacije. Sodišče v okviru preizkusa dokazne ocene ob tem obremenjuje z negativnimi vrednostnimi sodbami, z nepomembnostmi (pri čemer jih izraža na žaljiv, podcenjujoč način). Tipičen primer je že sam uvod. Na večjem delu prve strani podaja navedbe, ki z utemeljevanjem pritožbenih razlogov nimajo nikakršne zveze, obregajo pa se ob sodišče, češ da je bilo nenatančno. Dalje smeši tipski pravni pouk, ki ga je uporabilo sodišče. Še več, ta tipski pravni pouk je sodišče moralo uporabiti. To velja tudi za opozorilo, da bo sodišče pritožbo po odvetniku, ki ne bo predložil pooblastila, zavrglo. Že res, da je bilo pooblastilo odvetnika X v spisu, vendar pa ni nobenega zagotovila, da se tožeča stranka odloči pritožbo vložiti po istem pooblaščencu, ki jo je zastopal pred sodiščem prve stopnje. Podobno pa je tudi nadaljevanje pritožbe. To pritožbo je pritožbeno sodišče obravnavalo in jo tako tudi natančno analiziralo. V odgovor na pritožbo odvetnika proti sklepu o kaznovanju, zato pritožbeno sodišče lahko poda zanesljiv in predvsem strnjen odgovor: sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo pravilno. Pritožba pooblaščenca zoper to odločitev ne pove ničesar tehtnega, marveč se zgolj poigrava z ravnijo pisnega občevanja.

26. Pritožbo pooblaščenca X je pritožbeno sodišče zavrnilo ter odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

27. Tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo zoper sodbo, ni v ničemer ustvarila možnosti za spremembo svojega procesnega položaja. Njena vloga tako za pravdo ni bila potrebna. Stroškov zanjo ji zato pritožbeno sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – Ur. list RS, št. 45/2008).

(2) O zasledovanih ciljih in ustavni dopustnosti takšne ureditve glej podrobneje odločbi Ustavnega sodišča: U-I-145/03-9 ter Up 309/05 in ob njej še posebej pritrdilno ločeno mnenje sodnika Zobca.