Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženi stranki v garderobi, sanitarijah in čajni kuhinji nastala škoda v višini 3.500,00 EUR, po materialnem pravu nima posledice prenehanja obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki plača opravljeno delo. Tožena stranka namreč odškodnine – torej svoje terjatve nasproti tožeči stranki procesno ni uveljavljala z ugovorom zaradi pobota svoje terjatve s terjatvijo tožeče stranke proti njej, niti z nasprotno tožbo. V ugovoru zoper sklep o izvršbi si je sicer pridržala pravico vložiti nasprotno tožbo zaradi uveljavljanja odškodnine, kot rečeno pa med postopkom te pravice ni izkoristila, niti ni odškodnine za škodo konkretizirala s pobotnim ugovorom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se 2. točka izreka izpodbijane odločbe delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 02. 2003 dalje do plačila, 3. točka izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 219,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 2. točka izreka sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v višini 265,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. Ig 2003/00301 z dne 06. 05. 2003, ostane v veljavi v 1. točki izreka glede plačila zneska 453,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 02. 2003 dalje do plačila in v 3. točki izreka glede plačila izvršilnih stroškov v višini 115,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 06. 05. 2003 dalje do plačila (1. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v preostalem delu v 1. točki izreka – glede plačila zneska v višini 25.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 02. 2003 dalje do plačila in v 3. točki izreka – glede plačila izvršilnih stroškov v višini 262,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 06. 05. 2003 dalje do plačila – in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. točka izreka). Z dopolnilnim sklepom je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača pravdne stroške v višini 841,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Po napovedi pritožbe je zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in 2. in 3. točko izpodbijane sodbe in dopolnilnega sklepa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in toženi stranki naloži plačilo zneska 25.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 02. 2003 dalje do plačila, izvršilnih stroškov v višini 262,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 05. 2003 dalje do plačila, kakor tudi pravdnih stroškov, podredno pa, da 2. in 3. točko izpodbijane sodbe in dopolnilnega sklepa razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 20. 09. 2001 sklenili Gradbeno pogodbo št. 44/2001, s katero se je tožeča stranka kot izvajalec gradbenih del zavezala, da bo v skladu s tehnično dokumentacijo in v skladu z gradbenim načrtom na naročnikovem zemljišču po projektu št. 121/01 adaptirala poslovni objekt, skladno s ponudbo oz. predračunom št. 250/01 z dne 02. 08. 2001, tožena stranka pa se ji je kot naročnik zavezala za to plačati. Predmet spora je zahtevek tožeče stranke za plačilo opravljenega dela.

6. Iz razlogov sodbe, ki so pomembni za presojo utemeljenosti pritožbe tožeče stranke, izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo obrambi tožene stranke o utemeljenem znižanju plačila del, opravljenih po gradbeni pogodbi, in sicer v višini 25.640,00 EUR. Zato je v tej višini tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Pri tem je pravico tožene stranke, da uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila, ki jo je tožena stranka v postopku uveljavljala z ugovorom zoper zahtevek za plačilo, pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 616. člena ZOR.

7. Zahteva tožene stranke po znižanju plačila je temeljila na trditvah, da tožeča stranka gradbenih del ni opravila v skladu s pravili stroke in da napak, na katere je bila pravočasno opozorjena, ni odpravila. Sodišče prve stopnje je glede ocene del, ki jih je opravila tožeča stranka pri položitvi tlaka v delavnici, sledilo mnenju sodnega izvedenca gradbene stroke ter ugotovilo, da tožeča stranka kot strokovnjak pri izvedbi gradbenih del, predvsem z opustitvijo ustrezne diletacije ob obstoječih stebrih, prehodih in robovih in s tem, da je polagala na določenih mestih plošče večjih dimenzij od predvidenih, ni zagotovila, da tlak po položitvi zaradi širjenja materiala ob stiku s stebri ali robovi, ne bi pokal. Ugotovilo je namreč, da so se razpoke pojavile na mestih, kjer je bil tlak položen na (ob) obstoječe stebre, prehode in robove. Ne glede na dejstvo, da projekt na spornih mestih diletacije ni predvidel, je ocenilo, da bi jo moral predvideti izvajalec del v okviru pravil stroke in o teh pomanjkljivostih projekta opozoriti naročnika, nadzorni gradbeni organ ali projektanta. Pritožba ne uspe izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o vzroku nastanka razpok ob stebrih, prehodih in robovih, niti pomena diletacije (zarez) in velikosti plošč za zagotovitev kvalitetne izvedbe del (zato da se prepreči predvidljiv nastanek tehnoloških razpok v tlaku). Zato pritožbene trditve v smeri očitka nastanka razpok zaradi prevelike obremenitve niso utemeljene. S tem pa tudi ne očitek sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo prič o obremenitvah tlaka v proizvodni hali s pretežkimi delovnimi stroji.

8. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja tudi očitek sodišču prve stopnje, da bi tožniku v razmerju s projektantovo odgovornostjo moralo naložiti kvečjemu sorazmeren del sanacije. Do zmanjšanja odgovornosti bi bila tožeča stranka upravičena, če bi izkazala, da je o potrebnosti diletacij obvestila toženo stranko (2. odstavek 646. člena ZOR), česar pa ni niti trdila. Sodišče prve stopnje pa ni izključilo odgovornosti projektanta, ker diletacij ob stebrih in prehodih ni predvidel že v projektu, vendar navedena ugotovitev ne vpliva na razmerje med pravdnima strankama. Kvečjemu bi bila lahko pomembna pri uveljavljanju regresnih upravičenj izvajalca zoper projektanta (647. člen ZOR), ki pa niso predmet tega spora.

9. Glavni očitek pritožbe se nanaša na delo in izdelano izvedensko mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, prav tako ni našlo nobenega tehtnega razloga, da njegovemu mnenju ne bi sledilo. Na pripombe, ki jih je imela tožeča stranka na izvedensko mnenje (list. št. 93 – 105), je izvedenec odgovoril z dopolnitvijo mnenja (list. št. 126 – 133), prav tako pa je bil neposredno zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 14. 01. 2010. Njegovo izvedensko mnenje je popolno, saj je v celoti opravil naloge, ki so mu bile naložene s sklepom, s katerim ga je sodišče prve stopnje pritegnilo h konkretnemu postopku. Sodišče prve stopnje je glede spornih napak gradnje angažiralo sodnega izvedenca gradbene stroke, ki si je poslovni objekt tudi dvakrat ogledal. Tožničin očitek, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, in sicer glede tega, ali je bil prvi ogled objekta sploh opravljen, saj je bil opravljen med sodnimi počitnicami in v nenavzočnosti tožeče stranke, je za odločitev v pravdi nerelevanten. Bistveno je, da je bil naknadno opravljen tudi drugi ogled poslovnega objekta in notranjih prostorov, ki ga je izvedenec opravil dne 10. 09. 2008 v navzočnosti obeh pravdnih strank. Takrat je izvedenec z odstranitvijo dela tlaka preveril dejansko sestavo tlaka (armatura, izolacija), tako da je odvzel vzorec tlaka. Tudi po opravljenem drugem ogledu in odvzemu vzorca se dopolnitev izvedenskega mnenja v bistvenih točkah povsem ujema z mnenjem, ki je bil opravljen že pred odvzemom konkretnega vzorca. Izvedenec je glede pritožbenega očitka, ki se nanaša na ustreznost izolacije, tudi pojasnil, da je prvotno izhajal iz tehnične dokumentacije, po kateri naj bi bile vgrajene LIF plošče, kar je v nasprotju s projektom, medtem ko je šele ob odvzemu vzorca ugotovil, da so bile v tlaku dejansko vgrajene PIP/T plošče, kar je sicer v skladu s projektom. Razlog za razhajanje med izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo tako izvira na strani tožnice, ki na tehničnem pregledu ni predala prave dokumentacije za vgrajeni material (iz predane tehnične dokumentacije izhaja, da so bile vgrajene LIF plošče, dejansko pa so bile vgrajene PIP/T plošče v skladu s projektom). Zaradi navedenega ni mogoče govoriti o nekonsistentnosti izvedenskega mnenja, zato so pritožbene navedbe glede notranje neskladnosti izvedenskega mnenja neutemeljene.

10. Očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bilo storjena z zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca, je neutemeljen. Izvedenec je na tožničine pripombe na pisno mnenje podal odgovor v pisni dopolnitvi in predvsem ob neposrednem zaslišanju, saj je takšno ravnanje v skladu z določbo drugega odstavka 254. člena ZPP. Po zaslišanju izvedenca tožnica niti ni vztrajala pri postavitvi drugega izvedenca, prav tako je odgovoril na vse pripombe. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ker to za stranko pač ni ugodno, ni razlog, da bi sodišče prve stopnje postavilo drugega izvedenca, saj je izvedenec svoje delo opravil strokovno in popolno (254. člen ZPP).

11. Po izvedenem dokazu s sodnim izvedencem in ob upoštevanju trditvene podlage obeh pravdnih strank ter ostale listinske dokumentacije v spisu, je sodišče prve stopnje preostale dokazne predloge, med njimi tudi zaslišanje prič J. K. in Š. F., kot nepotrebne zavrnilo. Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi dokaza z izvedencem zanesljivo sklepalo o obstoju odločilnih dejstev. Tekom dokaznega postopka se je izkazalo, da je bila tožnica kot profesionalna oseba dolžna opozoriti projektanta in nadzor na pomanjkljivosti glede izvedbe tal v proizvodni hali, vendar tega ni naredila, prav tako pa je izvedenec ugotovil, da konkretne poškodbe tal v proizvodni hali (razpoke in neravnine) niso posledica večjih obremenitev tal (kar je sicer zatrjevala tožnica), saj gre pretežno za tehnološke razpoke, medtem ko so pri preobremenitvah tal razpoke drugačne in bi se na teh mestih drobil beton. Zaradi navedenega se je izvedba predlaganih dokazov s strani tožnice izkazala za nepotrebno, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničine dokazne predloge, prav tako pa se dokazovanje zatrjevanih preobremenitev tal v proizvodni hali izkaže za pravno nepomembno. Poleg že navedenega tožeča stranka v pritožbi tudi pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo preostalih posameznih predlaganih dokazov tožeče stranke, ne da bi pojasnilo razloge, pri čemer niti ne pojasni, kateri so ti dokazi, zato zadostuje odgovor sodišča druge stopnje, da se teh pavšalnih navedb tožene stranke ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je dokaze, ki so bili predlagani v potrditev relevantnih trditev pravdnih strank izvedlo, ostale pa kot nepotrebne pravilno zavrnilo. To, da svoje odločitve ni obrazložilo v izpodbijani sodbi, pa na pravilnost odločitve ne vpliva.

12. Ponavljajoče se pritožbene navedbe, da je izvedenec nestrokovno odprl tlak v proizvodni hali, saj je naredil le majhno odprtino v velikost 20x20 cm, so neutemeljene. Izvedenec je že zaslišan pojasnil, da je bil vzorec vzet ob strani, da ne bi nastala nepotrebna škoda, natančno mesto odvzema vzorca pa je bilo določeno soglasno skupaj z obema pravdnima strankama. Tožnica na zaslišanju izvedenca navedbam izvedenca ni nasprotovala, niti na ogledu poslovnega prostora ni nasprotovala izbiri mesta odvzema vzorca. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bistveno, da je bil tudi na podlagi tako vzetega vzorca ugotovljen vzrok nastanka razpok na tleh proizvodne hale, ki jih je v svojem ugovoru znižanja plačila zatrjevala tožena stranka, s tem pa so se njene trditve izkazale za resnične.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izvedensko mnenje v delu, ki se nanaša na tožničine trditve in tudi na pritožbene navedbe, da tožnice nihče ni opozoril, niti to ni izhajalo iz projekta št. 121/01 niti ostale tehnične dokumentacije, da se bodo tla v proizvodni hali adaptiranega objekta uporabljala za velika bremena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožnici ni uspelo razbremeniti odgovornosti za stvarne napake na adaptiranem objektu. Iz tehnične dokumentacije je namreč izhajalo, da je poslovni objekt in njegovi prostori, ki so bili predmet gradbene pogodbe, namenjeni kovinski predelovalni proizvodnji (predelavi pločevine, kovinskih elementov, struženje). Ne glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da podlago za tožničino odgovornost za stvarne napake predstavljajo predvsem njena aktivna ravnanja, ki so bila v nasprotju s pravili stroke, ugotovljene nepravilnosti in pomanjkljivosti dejanske izvedbe del pa so povzete v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

14. Sodišče prve stopnje je glede na pravilen zaključek, da je tožena stranka zaradi neodpravljenih napak upravičeno uveljavljala manjšo vrednost izvedenih del v proizvodni hali, pravilno v presežku delno zavrnilo tožbeni zahtevek in sicer za toliko, kolikor znaša manjvrednost izvedenih del v proizvodni hali, to je v višini 22.140,00 EUR. Izračunu višine manjvrednosti del tožeča stranka konkretno ni nasprotovala, zato pravilnosti izračuna pritožbeno sodišče ni presojalo.

15. Iz razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njen zahtevek za plačilo zneska 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 02. 2003, ker ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženi stranki v garderobi, sanitarijah in čajni kuhinji nastala škoda v višini 3.500,00 EUR, po materialnem pravu nima posledice prenehanja obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki plača opravljeno delo. Tožena stranka namreč odškodnine – torej svoje terjatve nasproti tožeči stranki procesno ni uveljavljala z ugovorom zaradi pobota svoje terjatve s terjatvijo tožeče stranke proti njej, niti z nasprotno tožbo. V ugovoru zoper sklep o izvršbi si je sicer pridržala pravico vložiti nasprotno tožbo zaradi uveljavljanja odškodnine, kot rečeno pa med postopkom te pravice ni izkoristila, niti ni odškodnine za škodo konkretizirala s pobotnim ugovorom. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP), tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke še za 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 02. 2003 do plačila.

16. Spremenjena odločitev o glavni stvari ni vplivala na pravilnost odmere izvršilnih stroškov, ima pa za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da specificirana odmera stroškov ni bila predmet pritožbene graje, zato pravilnosti odmere pritožbeno sodišče ni presojalo. Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu 1. in 2. odstavka 154. člena ZPP ter 165. člena ZPP. Glede na spremenjen uspeh v pravdi je zato pri odmeri pravdnih stroškov tožeči stranki za zahtevek, s katerim je uspela - 3.953,36 EUR, priznalo 2.005,44 EUR pravdnih stroškov, toženi stranki pa glede njenega uspeha 2.224,58 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki še razliko v znesku 219,14 EUR.

17. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela (za vrednost spora 3.500,00 EUR), zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti, in sicer 250 točk za sestavo pritožbe (114,75 EUR) z 20 % DDV (22,95 EUR) in sodno takso za pritožbo (128 EUR), skupaj torej 265,70 EUR. V delu, v katerem je tožeča stranka s pritožbo uspela, tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP). V preostalem delu, s katerim ni uspela, tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške; ne glede na dosežen neuspeh s pritožbo pa po presoji pritožbenega sodišča ni dolžna toženi stranki povrniti dela stroškov odgovora na pritožbo, ker v odgovoru na pritožbo tožena stranka ni navedla nobenega dejstva, ki pritožbenemu sodišču ne bi bilo poznano že iz podatkov spisa. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni za odločitev o delni zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP), zato jih je tudi v delu, v katerem tožeča stranka ni uspela s pritožbo, dolžna nositi tožena stranka sama.