Jedro

Državni zbor imenuje in razrešuje člane Sveta Fundacije za šport v izvrševanju ustanoviteljskih pravic in obveznosti in ne v okviru upravne funkcije. Tudi sicer imenovanje, niti predlog za imenovanje, ne pomeni odločanja o materialnopravni pravici člana ali predlagatelja iz 10. člena ZLPLS. Iz ZLPLS ter določb Uredbe o postopku izbora članov Sveta Fundacije za financiranje športnih orgnaizacij v Republiki Sloveniji, ki ureja postopek izbora 14 predlogov članov Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji namreč ne izhaja, da je biti imenovan za člana Sveta Fundacije za šport kandidatovo materialnopravno upravičenje, prav tako pa pravica kvalificiranih predlagateljev, da predlagajo člane, še ne pomeni tudi njihove pravice do imenovanja predlaganega kandidata, zaradi česar bi jo bilo mogoče varovati pred sodiščem v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zoper postopke Volilne komisije Strokovnega sveta za šport in Strokovnega sveta za šport Vlade RS. Tožbo vlaga zoper Obvestilo glede ponovnega izbora predlogov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji št. 013-36/2017/171 z dne 9. 10. 2017 in Neuradne rezultate volitev predlogov kandidatov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, ki so potekale 21. 9. 2017 št. 013-36/2017/121 z dne 22. 9. 2017, v zvezi z izvajanjem določb četrtega odstavka 10. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju ZLPLS) in Uredbe o postopku izbora članov Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Uredba). Navaja, da akt z dne 22. 9. 2017 ni upravni akt, je pa posamični akt in posega v pravice do enakopravne obravnave vseh kandidatov na volitvah, zato ga je treba v celoti ali delno odpraviti. Prav tako je upravni spor naperil zoper sklepe Strokovnega sveta za šport Vlade RS, ki jih je ta sprejel na svoji 36. redni seji 26. 9. 2017, ki jih je treba v celoti ali delno odpraviti in so vezani na obvestilo glede ponovnega izbora predlogov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji za sklop nacionalnih športnih zvez s področja individualnih športnih panog, ki so na rednem programu olimpijskih iger, v katerem se izvolijo 4 člani.

2. Navaja, da je volilna komisija volitve ponovila brez utemeljenega razloga. Prav tako o ponovitvi volitev ni obvestila kandidatov in s tem kršila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku in dostopu do informacij javnega značaja. Z izdajo tako prvo in drugo izpodbijanega akta ZLPLS ni bil pravilno uporabljen in je bila s tem kršena pravica do enakopravne obravnave in informiranosti vseh kandidatov na volitvah, kar je vplivalo na zakonitost odločitve. Tožnik sodišču predlaga, da na podlagi Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razveljavi volitve in da se Strokovni svet za šport Republike Slovenije pozove, da ponovi volitve na vseh področjih.

3. Pojasnjuje, da so se sporni postopki začeli z Javnim pozivom št. 013-36/2017. Kršile so se določbe ZLPLS in določbe Uredbe. Navaja, da nima možnosti dostopa v prostore organa, niti pravice do vpogleda v dokumentacijo, iz katere bi bil razviden razlog za ponovitev volitev. Postopki niso obrazloženi, niti ni pojasnjeno kaj je bilo z volitvami narobe, zato se utemeljeno pojavlja sum v pravilnost ponovitve volitev dne 16. 10. 2017. Zaradi pomanjkanja informacij javnega značaja sodišču predlaga, da preveri katera lista izvoljenih kandidatov je prava, kaj je bil razlog, da so volitve ponovljene samo na enem področju in če so volitve ponovljene, kdaj bodo prejeli uradne rezultate. Zaprošeno je bilo za informacije, zakaj je prišlo do ponovitve volitve le v eni skupini, čeprav je bilo iz informacij v medijih razvidno, da je prišlo do kršitev tudi na drugih področjih. Navaja primer kršitev pri umeščanju zveze na volilne sezname pri skupini športne rekreacije ter pri predlogih za področje trenerjev in športnikov. Istočasno z vložitvijo tožbe je tožnik predlagal tudi izdajo začasne odredbe, ter v dopolnitvi zahteve z dne 12. 12. 2017 predlagal, da sodišče z izdano začasno odredbo, do odločitve o tožbenem zahtevku, prepove izvrševanje vseh izpodbijanih aktov, navedenih v tožbi in tožbenem zahtevku.

4. Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe in odgovoru na tožbo navaja, da Strokovni svet Republike Slovenije za šport ni pasivno legitimirana stranka, ker je to v skladu z določbo petega odstavka 17. člena ZUS-1 lahko samo država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Iz tega razloga sodišču predlaga zavrženje tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. Navaja tudi, da ne iz tožbe, ne iz predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče razbrati, zoper kateri posamični akt je bila vložena tožba, še toliko manj pa, kaj naj bi bila vsebina začasne odredbe, zato sta tožba in predlog za izdajo začasne odredbe nesklepčna in bi ju bilo treba zavreči že iz tega razloga.

5. V nadaljevanju navaja, da zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe niso izpolnjeni. Obširno pojasnjuje ureditev postopka izbora 14 predlogov članov Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, ki jih mora posredovati Državnemu zboru Republike Slovenije najkasneje v 15. dneh po zaključku volitev, na podlagi Uredbe. V skladu z določbo 10. člena ZLPLS imenuje 14 članov Sveta Fundacije Državni zbor Republike Slovenije. V konkretnem primeru postopek imenovanja ni zaključen, ker je bil predlog tožene stranke že posredovan v Državni zbor Republike Slovenije, ki o imenovanju še ni odločil. Postopek bo zaključen, ko bo Državni zbor imenoval člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in bo pravno varstvo mogoče uveljavljati šele zoper to odločitev. To pomeni, da sta tako tožba, kot predlagana začasna odredba podani preuranjeno.

6. Izpodbijani akti niso upravni akti, gre za odločitev nosilcev zakonodajne oziroma izvršilne veje oblasti utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pristojnosti. Sklicuje se na sodbo IV U 167/2011, ki ureja podobno, ne pa tudi povsem enako dejansko stanje. Tožnik kot kandidat ne more utemeljeno izkazati pravnega interesa za vložitev predmetne začasne odredbe ali tožbe. Svet Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS je organ, ki upravlja fundacijo in iz nobenega predpisa, ki ureja delovanje te fundacije ali postopek imenovanja članov, ne izhaja pravica ali pravno varovani interes posameznika, da je imenovan v ta Svet. Tudi iz tega razloga bi bilo treba predlagano začasno odredbo zavreči. 7. Podrejeno tožena stranka utemeljuje trditev, da tožnik ni izkazal nujnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode, zato je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti tudi iz tega razloga.

8. V zvezi s tožbenimi trditvami, da tožniku ni bil omogočen dostop do informacij javnega značaja tožena stranka pojasnjuje, da je 9. 11. 2017 Vlada RS, v skladu z novim Zakonom o športu imenovala nov Strokovni svet RS za šport, ki Zahteve za pojasnilo o ponovnih volitvah v Svet Fundacije z dne 6. 11. 2017 še ni uspel obravnavati.

9. Ker tožnik ni izkazal pogoja težko popravljive škode, tožena stranka predlaga zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno tudi tožbe ter se pri tem sklicuje na sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2266/2017-11. 10. Tožena stranka delno odgovarja tudi na tožbo, v delu očitkov, da so bile volitve ponovljene brez utemeljenega razloga. Pojasnjuje razloge za ponovitev volitev ter razloge za sprejem sklepa 36/508 ter sklepa 36/509, 36/510 in 36/514, ki so sestavni del zapisnika 36. redne seje, ki je bil objavljen na spletni strani MIZŠ.

11. Glede navedb, kdaj bo tožnik prejel uradne rezultate ponovljenih volitev z dne 16. 10. 2017, pa tožena stranka pojasnjuje način imenovanja volilne komisije (četrti odstavek 10. člena ZLPLS) ter postopek imenovanja kandidatov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij, tako na podlagi ZLPLS kot Uredbe. Ne ZLPLS, ne Uredba Strokovnemu svetu ne nalagata, da mora javno objaviti rezultate izbora oziroma predlagatelje ali kandidate seznaniti z uradnimi rezultati.

12. Glede navedb, da so bile pri predlogih za področje trenerjev in športnikov predlagateljice fizične osebe brez podpisa in štampiljke uradne športne zveze oziroma ustanove, opozarja na vsebinsko skladnost obrazca - predlog, kot priloge javnega poziva in njegovo usklajenost z določbami Uredbe.

13. V zvezi z ugovorom na izvedene volitve Združenja zvez borilnih športov Slovenije z dne 1. 10. 2017 pa pojasnjuje, da je strokovni svet v zvezi z navedenim ugovorom ravnal v skladu s sklepom 36/514 in da je bilo obvestilo o tem vlagatelju ugovora vročeno 24. 10. 2017. K I. točki izreka:

14. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

15. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik tožbo naslovil kot tožbo zoper postopke Volilne komisije Strokovnega sveta za šport in Strokovnega sveta za šport Vlade RS ter istočasno pojasnil, da tožbo vlaga zoper akt Neuradne rezultate volitev predlogov kandidatov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, ki so potekale 21. 9. 2017 št. 013-36/2017/121 z dne 22. 9. 2017, Obvestilo glede ponovnega izbora predlogov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji št. 013-36/2017/171 z dne 9. 10. 2017 in Sklepe Volilne komisije Strokovnega sveta za šport, obravnavane na seji volilne komisije dne 26. 9. 2017. Ne glede na to, da je tožnik v nadaljevanju tožbe pojasnil tudi, da izpodbijana akta nimata narave upravnega akta, je moralo sodišče, glede na uporabljeno dikcijo tožbe ter dejstvo, da tožnik v tožbi ni navedel na kateri pravni podlagi vlaga tožbo (ali na podlagi določbe 2. ali 4. člena ZUS-1), niti ni v tej smeri oblikoval ustreznega tožbenega predloga, najprej ugotoviti, ali je vloženo tožbo mogoče obravnavati na podlagi določbe 2. člena ZUS-1. 16. Prvi odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena se kot upravni akt po tem zakonu šteje upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. V 3. členu ZUS-1 je še pojasnjeno, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. 17. Vprašanje, ki si ga je zastavilo sodišče je torej, ali imata akta zoper katera je tožnik vložil tožbo (tožba, stran 1, tretji odstavek) naravo upravnega akta in ali je zoper akte sprejete na podlagi določb ZLPSL (tako v fazi izbora predlogov, kot fazi imenovanja ) zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi določbe 2. člena ZUS-1. Skladno z navedeno določbo je odločanje o zakonitosti dokončnih upravnih aktov vezano na ugotovitev, ali so bili akti sprejeti v izvrševanju upravne funkcije in ali gre za akta, ki vsebujeta vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta.

18. ZLPLS v določbi 10. člena določa, da je Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji pravna oseba javnega prava. V 10. členu določa, da ima Svet Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji 17 članov, od katerih jih 16 imenuje in razrešuje Državni zbor Republike Slovenije, med drugim tudi deset članov na predlog nacionalnih športnih zvez, od tega štiri člane na predlog nacionalnih športnih zvez s področja individualnih športnih panog, ki so na rednem programu olimpijskih iger, pri čemer te nacionalne športne zveze same izvolijo te člane. Določa tudi, da predloge 14 članov predlaga Strokovni svet Vlade Republike Slovenije za šport izmed predlogov nacionalnih športnih zvez, občinskih športnih zvez, predstavnikov športnikov in predstavnikov trenerjev. Državni zbor RS (14 članov) tako imenuje in razrešuje člane Sveta Fundacije za šport v izvrševanju ustanoviteljskih pravic in obveznosti in ne v okviru upravne funkcije. Tudi sicer imenovanje, niti predlog za imenovanje, ne pomeni odločanja o materialnopravni pravici člana ali predlagatelja iz 10. člena ZLPLS. Iz ZLPLS ter določb Uredbe, ki ureja postopek izbora 14 predlogov članov Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji namreč ne izhaja, da je biti imenovan za člana Sveta Fundacije za šport kandidatovo materialnopravno upravičenje, prav tako pa pravica kvalificiranih predlagateljev, da predlagajo člane, še ne pomeni tudi njihove pravice do imenovanja predlaganega kandidata, zaradi česar bi jo bilo mogoče varovati pred sodiščem v upravnem sporu.

19. Navedeno pomeni, da tožnik, ki je kot kandidat sicer uvrščen na 2. mesto med predlaganimi kandidati (Neuradni rezultat volitev predlogov kandidatov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, ki so potekale 21. 9. 2017 št. 013-36/2017/121 z dne 22. 9. 2017), ne more zahtevati sodnega nadzora nad zakonitostjo postopka izvedenih volitev, niti postopka izbora predlogov za člane Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, saj sporne odločitve niso bile sprejete v okviru izvrševanja upravne funkcije. To v bistvu pomeni, da navedena akta nista upravna akta, ki bi ju bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, niti ne gre za akta, za katera bi zakon izrecno določal, da je zoper njiju dopustno uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu in zato tožba zoper navedena akta ni dovoljena.

20. V nadaljevanju pa je sodišče presojo dovoljenosti tožbe opravilo tudi v smislu določbe 4. člena ZUS-1. Tožnik je namreč v tožbi navedel, da akt št. 013-36/2017/121 z dne 22. 9. 2017, Neuradni rezultat volitev predlogov kandidatov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, ki so potekale 21. 9. 2017, ni upravni akt, je pa posamični akt, ki posega v pravico do enakopravne obravnave vseh kandidatov na volitvah, enako kot sklepi Strokovnega sveta za šport Vlade RS sprejete na 36. redni seji dne 16. 9. 2017, vse v zvezi z Obvestilom glede ponovnega izbora predlogov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji št. 013-36/2017/171 z dne 9. 10. 2017. 21. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je tožena stranka, volilna komisija, ponovila volitve brez razloga in ker tožnik zoper prej navedene akte nima drugega sodnega varstva, predlaga, da odloči v zadevi sodišče, tako da razveljavi volitve in da Strokovni svet fundacije za šport Republike Slovenije pozove, da ponovi volitve na vseh področjih.

22. Sodišče tožniku pojasnjuje, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1). Enako kot v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1, je v upravnem sporu mogoče uveljavljati le tiste kršitve, oziroma posege v ustavne pravice, ki so storjene z akti ali dejanji, definiranimi s tema dvema členoma ali z drugim zakonom, torej z akti ali dejanji organov upravne oblasti. Kot je sodišče že pojasnilo, ko je presojalo dopustnost vložitve tožbe na podlagi 2. člena ZUS-1, sporna odločitev ni bila izdana v izvrševanju upravne funkcije, pač pa v okviru izvrševanja ustanoviteljskih pravic in obveznosti, ki imajo podlago tako v ZLPLS, kot Uredbi. Odločitev Strokovnega sveta RS za šport torej ni akt organa ali dejanje, ki dopušča upravni spor po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj Strokovnega sveta RS za šport pri takem odločanju ni mogoče šteti za organa upravne oblasti.

23. Četudi tožnik v tožbi meri na kršitev ustavne pravice enakopravnega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS, to ne pomeni, da je mogoče v upravnem sporu po 2. in 4. členu ZUS-1, zaradi zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, zahtevati ugotovitev katerekoli kršitve zoper katerikoli akt, pač pa je dopustno uveljavljati le tiste, ki so storjene z akti, oziroma dejanji upravnih organov, oziroma z dejanji, ki so akt izvrševanja upravne oblasti. V obravnavanem primeru gre za postopke, ki ne pomenijo odločanja oziroma (dokončnega) imenovanja članov, ampak gre za oblikovanje predloga za imenovanje, kar pa ne pomeni, upoštevaje določbe ZLPLS in Uredbe, odločanja o materialno pravni pravici bodisi predlagateljev, bodisi predlaganih članov Sveta Fundacije za šport. Navedeno pomeni, da v konkretnem primeru tožnik ne more zahtevati niti sodnega nadzora nad zakonitostjo postopka oblikovanja spornega predloga članov Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, niti v tem "predhodnem" postopku izdanega obvestila glede ponovnega izbora predlogov članov za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Takšno stališče je zavzelo Upravno sodišče tudi v sklepu I U 2266/2017-11 z dne 18. 10. 2017 ter v sklepu I U 2696/2017-6 z dne 11. 12. 2017. 24. Iz vseh razlogov, ki so navedeni v prejšnjih točkah, je zato sodišče tožbo na podlagi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka:

25. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

26. V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Iz istih razlogov lahko po tretjem odstavku istega člena ZUS-1, izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker je sodišče vloženo tožbo zavrglo, je sodišče presodilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje predlagane začasne odredbe, zato jo je moralo, ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.