Jedro

Ko sodišče odredi pripor na podlagi 1.odst. 361.čl. ZKP, zadostuje, da se pri obrazložitvi utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora sklicuje na sodbo, s katero je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja, in ni potrebno, da bi sklep o priporu vseboval opis kaznivega dejanja. Določbe 2.odst. 202.čl. ZKP se namreč nanašajo le na procesni položaj, ko preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca odredi pripor še pred pravnomočnostjo sklepa o preiskavi.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 13.12.2000 na podlagi 1. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obtoženega M.M. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredilo pripor, ki sme trajati najdlje do pravnomočnosti sodbe.

Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 15.12.2000 pritožbo zagovornika obtoženega M.M. zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik je zoper ta pravnomočen sklep dne 3.1.2000 na podlagi 4. odstavka 420. člena ZKP zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 192., 200. in 201. in 2. odstavkom 202. člena ZKP ter 20. členom Ustave Republike Slovenije, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi, pripor zoper obtoženega M.M. odpravi ter ga izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče nista zagrešili bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sklep ne vsebuje konkretnega opisa dejanja in tudi ne razloge utemeljenega suma. Glede na to, da je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja umora, poudarja vrhovni državni tožilec, zadostuje sklicevanje na izrečeno sodbo. Tudi ne drži, da sklep ne vsebuje odločilnih dejstev o neogibnosti pripora, saj so ta v obrazložitvi izrecno navedena, in sicer dolžina izrečene kazni in obtoženčev prejšnji pobeg. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornika obtoženega M.M. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 361. člena ZKP ob izreku sodbe, s katero senat obsodi obtoženca na kazen zapora, odredi pripor, če je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke 201. člena tega zakona.

Sodišče prve stopnje je zoper obtoženega M.M. ob izreku obsodilne sodbe odredilo pripor, ker je ocenilo, da je pri obtožencu podan priporni razlog begosumnosti. Ko sodišče odredi pripor na podlagi 1. odstavka 361. člena ZKP, zadostuje, da se pri obrazložitvi utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora sklicuje na sodbo, s katero je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja. Pomotno je vložnikovo naziranje, da bi tudi sklep o priporu, odrejen na podlagi 1. odstavka 361. člena ZKP, moral vsebovati opis kaznivega dejanja. Določbe 2. odstavka 202. člena ZKP, na katere se sklicuje obtoženčev zagovornik, v tej fazi postopka niso upoštevne, saj se nanašajo le na procesni položaj, ko preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca zoper obdolženca še pred pravnomočnostjo sklepa o preiskavi odredi pripor. Stališče vložnika zahteve, da je sodišče v pravnomočnem sklepu zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se je v obrazložitvi utemeljenega suma sklicevalo samo na sodbo, s katero je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 2. odstavka 46. člena KZ-77, je zato zgrešeno.

Prav tako ni mogoče pritrditi obtoženčevemu zagovorniku, ko enako kršitev določb kazenskega postopka vidi v tem, da je sodišče protispisno in zmotno povzelo sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 18.9.1997, kar je razumeti kot očitek, da je o tem odločilnem dejstvu precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini navedene sodbe in samo sodbo. Sodišče prve stopnje je resda zapisalo, da je bil z navedeno sodbo obtoženi M.M. obsojen, ker je iz osebne izkaznice B.F. odstranil fotografijo in vstavil svojo, čeprav je iz sodbe razvidno, da je bil obsojen zaradi uporabe ponarejene listine. Vendar pa je Višje sodišče v Kopru pravilno upoštevalo, da je obtoženec v preteklosti za izkazovanje svoje identitete že uporabljal drugačne dokumente ter bil zato obsojen, na ta način pa tudi popravilo nenatančnost iz prvostopenjskega sklepa, ki pa nikakor vsebinsko ne pomeni takega odstopanja glede odločilnega dejstva, da bi bila zgolj zaradi tega podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Preden izda sklep, s katerim odredi pripor v primeru iz 1. odstavka 361. člena ZKP, senat po 4. odstavku istega člena zasliši državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo, ter obtoženca in njegovega zagovornika. Sodišče je ravnalo v skladu s to določbo.

Odreditev pripora je predlagal državni tožilec, na ta predlog je odgovoril obtoženčev zagovornik. Obtoženec, ki je bil navzoč, ko je nasprotna stranka podala predlog za odreditev pripora, se o predlogu, četudi bi to lahko storil, ni izjavil. Priporni razlog po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je podan takrat, ko se določena oseba, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti, ali če so druge okoliščine, ki kažejo nevarnost, da bi pobegnila.

Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče o obstoju pripornega razloga begosumnosti pri obtoženem M.M. sklepalo na podlagi tega, da je pobegnil s prestajanja 20-letne zaporne kazni v hrvaških zaporih, da je med bivanjem v naši državi uporabljal predrugačene osebne dokumente in dejstva, da je bila obsojencu izrečena 13-letna zaporna kazen. Spoznalo je, da celovita ocena teh okoliščin kaže na nevarnost, da bi obtoženec v primeru, če bi ostal na prostosti, pobegnil in se na ta način izognil dokončanju kazenskega postopka. Glede na to, da so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedene okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo begosumnost, je izpodbijani pravnomočni sklep tudi s tega vidika zakonit. S trditvami, da se okoliščine, na katere se je državni tožilec skliceval v predlogu za odreditev pripora v zahtevi preiskave z dne 12.5.1998, ki ga je zunajobravnavni senat s sklepom zavrnil, niso v ničemer spremenile, da je sodišče netočno povzelo sodbo, s katero je bil obtoženec obsojen za kaznivo dejanje ponarejanje listin in napačno ugotovilo, da obtoženčev otrok in žena ne živita z njim, obtoženčev zagovornik ponuja drugačno dokazno presojo in izpodbija pravilnost ugotovitve, da je pri obtožencu podan priporni razlog begosumnosti. Tudi z navedbami, da se je obtoženec med kazenskim postopkom redno javljal sodišču in se odzival na vabila, da je državljan Republike Slovenije, kjer dejansko tudi prebiva, da ima urejeno družinsko življenje in da so podane tako življenjske okoliščine, ki ga vežejo edino le na ozemlje naše države, da nima kam pobegniti, saj bi mu v primeru prejetja po tretji državi grozila izročitev Republiki Hrvaški, kjer pa mu je bila izrečena bistveno daljša zaporna kazen, vložnik zahteve izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Pri odločanju o tem, katerega od ukrepov za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti bo uporabilo, mora sodišče upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim (2. odstavek 192. člena ZKP).

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je sodišče obrazložilo, da je glede na okoliščine, na podlagi katerih je ugotovilo obtoženčevo begosumnost, stopnja nevarnosti, da bo obtoženec pobegnil, tolikšna, da je pripor neogibno potreben za dokončanje kazenskega postopka in da zato ni podlage za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom. Na ta način pa je tudi izrazilo svoje stališče o tem, da ne glede na načelo subsidiarnosti iz 2. odstavka 192. člena ZKP, milejši ukrepi za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti in izvedbo kazenskega postopka, ne zadoščajo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona in ustave, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane, zagovornik obtoženega M.M. pa je zahtevo vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.