Jedro

Obdolženec nima pravice do posebne pritožbe zoper sklep o odmeri krivdnih stroškov tretjim osebam, izdanem na podlagi 1. odstavka 94. člena ZKP, ampak lahko to odločitev izpodbija s pritožbo zoper odločbo o stroških v glavni stvari.

Ker obsojenčev zagovornik odločbe o stroških kazenskega postopka ne izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, ampak jo vlaga zoper pravnomočen sklep, ki ga je sodišče sprejelo na podlagi 1. odstavka 94. člena ZKP in s katerim je zavrnilo njegov predlog, da se priči naložijo v plačilo krivdno povzročeni stroški, take pravice pa nima, je njegova zahteva nedovoljena.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom z dne 12.6.2001 sklenilo, da se obsojenčevemu zagovorniku ne priznajo na glavni obravnavi dne 17.5.2001 priglašeni separatni stroški. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu pa je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča. Zoper ta pravnomočni sklep je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in napadeno pravnomočno odločbo spremeni tako, da mu prizna uveljavljane stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001 do plačila, kakor tudi stroške pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2001 do plačila ter stroške zahteve za varstvo zakonitosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne odločitve pa do plačila.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) navaja, da zahteva ni utemeljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi dne 17.5.2001 (l. št. 56) priglasil separatne stroške. Predlog je utemeljil z navedbo, da priča B.L. ni pristopila na prejšnjo glavno obravnavo dne 11.4.2001 oziroma odšla brez opravičila in je bila zaradi tega razloga glavna obravnava preložena. Stroške in potrebne izdatke je tudi določno opredelil. Po vsebini je torej predlagal, da sodišče plačilo stroškov, nastalih s preložitvijo glavne obravnave, naloži v plačilo navedeni priči. V prvostopenjski sodbi, ki jo je sodišče sprejelo istega dne, je odločilo, da je obsojenec po 1. odstavku 95. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer povprečnino v višini 45.000,00 SIT. Ko je pridobilo podatke Splošne bolnišnice S.G. (l. št. 75), je o predlogu odločilo z uvodoma navedenim sklepom.

Prvostopenjsko sodišče je izrek te odločbe formuliralo tako, da se separatni stroški, ki jih je priglasil obsojenčev zagovornik, temu ne priznajo. V obrazložitvi pa se je sklicevalo na določbo 1. odstavka 94. člena ZKP. Takšna odločitev je bila nepotrebna, saj je sodišče obsojencu v sodbi po temelju že naložilo plačilo stroškov postopka, po vsebini pa pomeni zavrnitev predloga, naj separatne stroške, nastale s preložitvijo glavne obravnave dne 11.4.2001, plača priča B.L. Tako bi se moral pravilno glasiti tudi izrek.

Po določbi 1. odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) udeleženci kazenskega postopka, ki so v njej našteti, ne glede na njegov izid plačajo stroške, tudi tiste nastale s preložitvijo glavne obravnave, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezen del povprečnine. Odločitev o plačilu sodnih stroškov ni samo možnost, ki jo ima na razpolago sodišče, temveč tudi obveznost sodišča, pred katerim so po krivdi katere od naštetih oseb nastali stroški. V takih primerih mora sodišče odločiti s posebnim sklepom, da bi tem tretjim osebam, če bi jim naložilo plačilo stroškov na krivdni podlagi, omogočilo pravico do pritožbe, ki jih te zoper odločbo o glavni stvari nimajo. Obdolženec pravice do posebne pritožbe zoper tak sklep nima, ampak jo lahko izpodbija s pritožbo zoper odločbo o stroških v glavni stvari. Položaj je analogen kot v primeru, ko zoper sklep, s katerim so odmerjeni nagrada in potrebni stroški izvedencu, obdolženec nima pritožbe, pač pa ga lahko izpodbija s pritožbo zoper sodbo zaradi kršitve 4. točke 370. člena ZKP. Zato bi moralo že sodišče druge stopnje (stvarno pristojno za odločanje o taki pritožbi je višje sodišče) pritožbo obsojenčevega zagovornika zavreči kot nedovoljeno in je ne bi smelo meritorno obravnavati.

Obsojenec bi lahko s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari v tem pogledu izpodbijal odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar ne on ne zagovornik tega nista storila. Pravni interes za to je namreč imel, saj bi v primeru uspeha pritožbe plačal ustrezno nižje stroške kazenskega postopka. Ker obsojenčev zagovornik odločbe o stroških kazenskega postopka ne izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, ampak jo vlaga zoper pravnomočen sklep, ki ga je sodišče sprejelo na podlagi 1. odstavka 94. člena ZKP, take pravice pa nima, je njegova zahteva nedovoljena.

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da zahteva zagovornika obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeni pravnomočni sklep o stroških kazenskega postopka ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zavrglo.