Jedro

Če obtoženec ob zanikanju storitve očitanega kaznivega dejanja kljub obremenilnim dokazom za svoje trditve ne ponudi nobenega dokaza, preverba teh trditev z drugimi dokazi pa ni mogoča, ne gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, če so obremenilni dokazi potrdili obtožbo.

Izrek

Pritožbi obtoženih S.R. in R.N. se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtožena S.R. in R.N. se oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila oba obtoženca spoznana za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki I. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika, obtoženi R.N. sam pa tudi kaznivega dejanja ropa po I. odstavku 213. člena Kazenskega zakonika.

Obtoženemu S.R. je bila izrečena kazen eno leto zapora.

Obtoženemu R.N. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen eno leto in štiri mesece zapora, za drugo pa kazen eno leto in tri mesece zapora; nato je bila izrečena enotna kazen dve leti in šest mesecev zapora.

Obtožencema so bili naloženi v plačilo premoženjskopravni zahtevki oškodovancev: B.Z. v znesku 51.500,00 SIT, S.N. v znesku 34.000,00 SIT, J.R. v znesku 30.000,00 SIT, M.T. v znesku 300 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila, F.J. v znesku 86.285,80 SIT in M.S. v znesku 41.490,00 SIT.

Obtoženi R.N. je dolžan sam plačati še premoženjskopravni zahtevek oškodovanega I.D. v znesku 20.000,00 SIT.

Sicer sta bila oba obtoženca oproščena povračila stroškov kazenskega postopka.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila obtoženi S.R. sam in R.N. po zagovorniku.

Obtoženi S.R. je izpodbijal odločbo o kazenski sankciji. Predlagal je spremembo ter izrek milejše kazni zapora.

Obtoženi R.N.pa je izpodbijal dejansko stanje glede kaznivega dejanja ropa na škodo I.D. in odločbo o kazenski sankciji glede obeh kaznivih dejanj. Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembno ter znižanje obeh posameznih, kakor tudi enotne kazni.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede kaznivega dejanja ropa na škodo I.D. Sodišče prve stopnje je s pravilno oceno izvedenih dokazov, tako tudi kontrolnih, z gotovostjo zaključilo, da je bil storilec tega kaznivega dejanja samo obtoženi R.N.Tudi po mnenju sodišča druge stopnje oškodovančeva izpovedba sploh ni tako negotova, kakor je prikazana v pritožbi. Prepoznava je nedvomno pokazala samo tega pritožnika kot storilca tega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je glede na nemožnost zaslišanja obremenilne priče A.L. tudi utemeljeno uporabilo uradni zaznamek, v katerem je njegova izjava, dana na policiji, kot posredni kontrolni dokaz. Nasprotno pa za zanikanje tega obtoženca ni bilo prav nobenega dokaza. Sodišče druge stopnje opozarja, da se ni spomnil niti priimkov tistih, s katerimi da se je tega večera zadrževal v diskoteki, kjer da sploh ni bilo oškodovanca. Tako tudi tega dela zagovora ni bilo mogoče preveriti. S ponavljanjem zanikanja v pritožbi, ne da bi ponudil za svoje trditve kakršenkoli dokaz, zato ni mogoče izpodbiti pravilnega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženi R.N.storil tudi to kaznivo dejanje.

V nasprotju s pritožnikoma meni sodišče druge stopnje, da sta bila primerno kaznovana. Sklicevanje obtoženega S.R. na skrb za tri otroke in na obdelavo domače kmetije po prestani kazni zapora nista okoliščini, ki bi dovoljevali predlagano znižanje kazni. Prvo okoliščino je sodišče prve stopnje izrecno upoštevalo pri odmeri te kazni. Če bi si ta obtoženec pred storitvijo vseh kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil do sedaj spoznan za krivega, lotil kmetijskih opravil na domačiji, potem kaznivih dejanj sploh ne bi mogel storiti oziroma ponavljati. Dosedanja kaznovanost je okoliščina, ki ne dopušča predlaganega znižanje te kazni.

Tudi obtoženemu R.N. sta bili določeni primerni posamezni kazni. Res je bila njemu za prvo kaznivo dejanje v sostorilstvu določena višja kazen kot soobtoženemu S.R. Vendar je upoštevati, da na njegovi strani ni bilo tehtnih olajševalnih okoliščin, od katerih sodišče druge stopnje posebej poudarja sostorilčevo odkrito priznanje. V tej pritožbi posebej poudarjene olajševalne okoliščine to sploh niso ali pa niso tako pomembne, da bi vplivale na višino kazni. Res je obtoženi R.N. vzel oškodovanemu I.D. samo gotovino v znesku 20.000,00 SIT. Ni pa prezreti, da mu je vzel ves denar iz denarnice, kar dovoljuje zaključek, da bi si prilastil tudi več. Oškodovanec je v preiskavi izrecno opisal tudi udarce, ki mu jih je zadal ta obtoženec, o čemer obstaja tudi zdravnikovo obvestilo o sledi telesne poškodbe (list. št. 32-33 spisa). Sodišče druge stopnje opozarja na uporabo solzilnega spreja, s čemer je hotel obtoženi R.N. onemogočiti oškodovančevo obrambo. Tako ni prav nobene podlage za znižanje kazni tudi temu obtožencu.

Pri odločanju o pritožbah niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Glede na obrazloženo tako nobeni pritožbi ni bilo ugoditi.

Zaradi neuspeha s pritožbama bi morala pritožnika plačati takoimenovano pritožbeno povprečnino. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje ju je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te plačilne dolžnosti.