Jedro

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust v obdobju 2003 - 2007 obračunati bruto zneske in po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za leto 2003 v višini 1.904,84 EUR bruto, od 1. 7. 2003 dalje do plačila, za leto 2004 v višini 1.892,10 EUR bruto, od 1. 7. 2004 dalje do plačila, za leto 2005 v višini 1.944,61 EUR bruto, od 1. 7. 2005 dalje do plačila, za leto 2006 v višini 2.053,92 EUR bruto, od 1. 7. 2006 dalje do plačila in za leto 2007 v višini 2.066,00 EUR bruto, od 1. 7. 2007 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati premalo izplačano odpravnino ob upokojitvi v višini 8.136,00 EUR bruto in ji po odvodu pripadajočega davka in prispevka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 941,17 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitev določb materialnega prava in kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj zavrnitev zahtevka utemeljilo s tem, da je sporna določba KP tožene stranke nasprotovala določbam ZNOIP in pri tem v celoti sledilo odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-388/10-48. Pritožnik se s takšnim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, saj svoj tožbeni zahtevek temelji izključno na določbah 30. in 32. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke z dne 18. 3. 1993, na podlagi ustavne pravice do kolektivnega pogajanja in temeljnega načela avtonomije pogodbenih strank. Veljavna zakonodaja, ki ureja sistem kolektivnih pogodb ni izločila možnosti kolektivnega pogajanja tudi ne na ravni javnega zavoda. V kolektivnih pogodbah se posamezne pravice za delavce lahko ugodneje uredijo, kot je to določeno v zakonih, če to ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Po prenehanju veljavnosti omejitvene zakonodaje so ponovno pričele veljati določbe KP, ki so pravice za delavce urejale ugodneje. ZNOIP je, kot je razvidno iz 1. odstavka 21. člena, začel veljati 13. 3. 1993. Na podlagi spremenjene 2. alinee 1. odstavka 21. člena je zakon veljal do konca maja 1993. To pomeni, da se je glede regresa pri predlagatelju s 1. junijem 1993 postavilo stanje, ki je veljalo pred začetkom veljavnosti zakona. Ustavno sodišče RS je v zadevi opr. št. U-I-54/93 obravnavalo ustavnost ZNOIP, vendar je postopek ustavilo, ker je zakon prenehal veljati. V odločbi je rečeno, da se veljavnost navedenega zakona izteka za državne organe in ne gospodarske dejavnosti z iztekom meseca maja 1993, za določene pravne osebe na gospodarskem področju pa z iztekom junija 1993. V odločbi Ustavnega sodišča RS torej ni zaključkov, ki jih navaja sodišče prve stopnje (da je sporna določba podjetniške kolektivne pogodbe v nasprotju s prisilnimi predpisi). Tožeči stranki gre zato pravica na podlagi sedmega odstavka v zvezi s 131. členom ZDR ter 16. členom ZJU, torej pravica do regresa za letni dopust po določbi 30. člena veljavne kolektivne pogodbe tožene stranke. Več kot 670 delavcev tožene stranke je v obdobju od 2007 do 2010 vložilo istovrstne tožbe proti toženi stranki. Določba 30. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, ki je veljala v spornem obdobju, ni bila v nasprotju z ZKolP, ZDR, ZJU, niti ZSPJS, zato je bila ta toženi stranki zavezujoča. Višina regresa je bila v spornem obdobju urejena v skladu z načelom, da se lahko posamezne pravice delavcev v kolektivnih pogodbah uredijo ugodneje, kot je to določeno v zakonu, če to ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. ZJU, ki v prvem delu velja tudi za javne zavode, kolektivnih pogodb ne ureja, se pa v 16. členu nanje sklicuje tako glede urejanja pravic in obveznosti javnih uslužbencev, kot tudi glede zagotavljanja pravic. ZDR ne prepoveduje različnih višin regresa za letni dopust pri delodajalcu. Ob pogoju, da najnižji znesek regresa doseže znesek minimalne plače, tudi ne prepoveduje določitev višine regresa glede na plače delavcev. Različna plačila za delo so lahko pri delodajalcu individualizirane, če ne gre za interne diskriminatorne razloge in če najnižja izplačila dosegajo zakonski minimum. Zato tudi vezanost višine regresa za letni dopust na višino delavčeve plače ne pomeni nemoralne rešitve, ki bi v smislu določb OZ lahko pomenila razlog za njeno ničnost. V povzetku pravnega mnenja dr. A.A., ki ga je Ustavno sodišče RS pridobilo v zvezi z ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 208/2009 z dne 1. 10. 2009 navaja, da iz analize veljavne pravne ureditve izhaja, da v spornem obdobju veljavna zakonodaja ni prepovedala kolektivnega pogajanja o višini regresa na ravni organizacije, to je tudi javnega zavoda, niti ni kogentno z navzgor omejujočim zneskom določalo višine regresa za letni dopust, zato je treba v konkretnem primeru delavcem zagotavljati pravico do regresa za letni dopust po določbi 30. člena veljavne KP tožene stranke, kot je že enkrat pravilno odločilo pritožbeno sodišče. V kolikor je obstajal javni interes glede omejevanja in izplačevanja regresa za letni dopust do določenega limita enotno za vse javne uslužbence v spornem obdobju, bi moral zakonodajalec sprejeti za njegovo izenačenje ustrezne pravne podlage, ker pa ni, pri čemer pa ne gre prezreti tudi odgovornosti tožene stranke, ker ni na pravno pravilen način pravočasno spremenila ali odpovedala kolektivno pogodbo tožene stranke. Izpodbijana sodba tudi navaja, da je KP tožene stranke kot začetek uporabe naveden datum 19. 3. 1993. Takrat je vsebinsko že učinkovala ZNOIP, ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo subjekta, na katere se je nanašal z opredelitvijo najvišjega zneska regresa za letni dopust. Ker sta 18. 3. 1993 pogodbeni stranki podpisali KP tožene stranke z vsebino, da pripada delavcu regres za letni dopust (13 plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je sporno določbo KP tožene stranke nasprotovala določbam ZNOIP in je zato nična. Kot takšna ni veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive pogodbene obveznosti. Takšen zaključek je v identični zadevi sprejelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. Up-388/10-48 z dne 8. 11. 2012. Citirana odločba Ustavnega sodišča RS v 16. točki ugotavlja, da je ZNOIP prisilni predpis, ki je za čas od 1. 2. 1993 uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih, vendar ustavno sodišče ni navedlo, da slednje velja zgolj za leto 1993. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust in zneskom regresa za letni dopust, ki ga določa kolektivna pogodba tožene stranke, za leta od 2003 do 2007. Ta kolektivna pogodba v 30. členu določa, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13 plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. Tožnica je zahtevala tudi razliko v izplačani odpravnini ob upokojitvi na podlagi 32. člena KP tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila KP tožene stranke sprejeta dne 18. 3. 1993, kar je po uveljavitvi Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/93 in nadaljnji), ki je bil prisilen predpis. Ker je bila določba, ki se nanaša na regres za letni dopust v KP tožene stranke, v nasprotju z določbami ZNOIP, je takšna določba KP tožene stranke že od samega začetka nična. Določba, ki je nična, kasneje ne začne veljati, četudi je razlog za ničnost kasneje odpadel, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. ZNOIP je namreč veljal le do podpisa Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oziroma do sprejema Sporazuma o zagotavljanju socialne stabilnosti, najdlje pa do izplačila plač za december 1993. Konvalidacijska izjema je določena v 2. odstavku 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), vendar pa v konkretnem primeru ni možno govoriti o kršitvi manjšega pomena, hkrati pa tudi ni prišlo do realizacije. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje štelo, da je določba 30. člena KP tožene stranke nična. Ker nične določbe ni dopustno uporabiti, je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

V istovrstnem sporu je že odločalo Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11 in Up-505/11 z dne 8. 11. 2012. V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče RS izhajalo iz pravila, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) oziroma 10. člena ZOR. Gre za temeljno načelo obligacijskega prava, ki se smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006) ali v drugem zakonu (2. odstavek 1. člena ZKolP). Zato je za odgovor na vprašanje, ali je določba kolektivne pogodbe tožene stranke lahko veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če bi namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, bi bila sporna določba kolektivne pogodbe nična (1. odstavek 88. člena OZ, 1. odstavek 105. člena ZOR).

ZNOIP je prisilni predpis, ki je uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 (1. in 2. odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega (9. alinea 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP. Po 1. in 2. odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 % za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev (3. alinea 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo. Zato so nasprotne pritožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene.

ZNOIP je pričel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe. V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče RS razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93, Ur. l. RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je določbo 30. člena KP tožene stranke o višini regresa za letni dopust štelo za nično. Ob ugotovitvi, da je ob sklenitvi in uveljavitvi kolektivne pogodbe že veljal ZNOIP, ki je določil najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, ki so mu nasprotovale, je očitno, da določba 30. člena KP tožene stranke nasprotuje prisilnemu predpisu, to je 13. členu ZNOIP. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja pravilno sklicevalo na stališče Ustavnega sodišča RS, ki je v tej zadevi v odločbi z dne 8. 11. 2012 zavzelo stališče, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja določba 3. člena OZ oziroma 10. člena ZOR o prepovedi urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Določba 30. člena KP tožene stranke je nasprotovala v času sklenitve veljavni zakonski določbi ZNOIP, zato je bila nična. V času sklenitve zavodske kolektivne pogodbe je veljavni 1. odstavek 86. člena ZOR določal, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Namen 13. člena ZNOIP je bil določil tudi najvišji dopustni znesek regresa za letni dopust, takšen namen pa ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Prav tako ZNOIP v zvezi z navedenim vprašanjem ne določa ničesar, kar bi pomenilo, da ne pridejo v poštev določbe ZOR o ničnosti.

Določba kolektivne pogodbe je bila že ob svojem nastanku nična, ker je nasprotovala prisilnemu predpisu, ne more naknadno postati veljavna zgolj zato, ker je kasneje ta zakon prenehal veljati. Že zgoraj obrazloženo, da bi stranki KP tožene stranke, v kolikor bi po prenehanju veljavnosti ZNOIP želele izničiti učinek ničnosti določbe 30. člena kolektivne pogodbe, morali na novo urediti to vprašanje, česar pa očitno nista storili.

V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za razliko odpravnine ob upokojitvi, ki ga pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je do prenehanja delovnega razmerja pokojnemu B.B. prišlo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 16. 2. 2007, medtem, ko je bil zavarovan kot upokojenec šele od 13. 11. 2007. Ker je prišlo do prenehanja delovnega razmerja pri toženki iz krivdnih razlogov in ne zaradi upokojitve, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ni pravne podlage za izplačilo razlike odpravnine ob upokojitvi in je pravilno zahtevek za izplačilo razlike v odpravnini zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi tožeče stranke niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških tožeče stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih ni priglasila.