Jedro

Ker sta pravdni stranki dogovorili kupoprodajno pogodbo in jo izpolnili, tožnik ne more uspeti z zahtevkom na razveljavitev pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep (I. izreka) razveljavi v delu za zakonite zamudne obresti od 20. 4. 2010 do 20. 3. 2015 in sodba v delu v III. izreka o zakonitih zamudnih obrestih od 20. 4. 2010 do 3. 12. 2012 in v IV. točki izreka o pravdnih stroških in se odločbi v tem delu razveljavita in vrneta sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo 1.400,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2010 do 20. 3. 2015. S sodbo je naložilo toženi stranki plačilo 50,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2012 do 20. 3. 2015. Zavrnilo pa je zahtevek za obresti od zneska 50,00 EUR za čas od 20. 4. 2010 do 30. 12. 2012, zahtevek za plačilo 480,00 EUR s pripadki. Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da razveljavi Pogodbo o nakupu prikolice in da toženi stranki naloži plačilo 2.000,00 EUR. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da se pogodba o nakupu prikolice razveljavi in da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1.500,00 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se razveljavi sporazum o najemu prikolice in parcele in na vrnitev 2.000,00 EUR s pripadki. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da se razveljavi sporazum o najemu prikolice in parcele in da mora tožena stranka plačati 1.500,00 EUR s pripadki ter 277,00 EUR s pripadki. Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek na plačilo 400,00 EUR. Naložilo je tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se tožeča stranka pritožuje na 15 straneh dolgi pritožbi, zato zaradi ekonomičnosti povzema le pravnorelevantne navedbe. V obrazložitvi bo pritožbeno sodišče odgovorilo le na pravno relevantne navedbe potem, ko bo podalo materialnopravno podlago. Tožeča stranka navaja, da je soglašala z umikom tožbe, ker je toženka plačala 1.400,00 EUR. Ni pa soglašala z umikom zahtevka, ki se nanaša na zamudne obresti. To se vidi iz zapisnika o glavni obravnavi. Sodišče pa ni poučilo tožeče stranke v okviru materialnega procesnega vodstva, da se izjavi glede obresti. Napada sodbo tudi v delu za zakonite zamudne obresti, ki jih je sodišče zavrnilo pod III izreka od 50,00 EUR. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je to zavrnilo. Vztraja, da je bil znesek 1.450,00 EUR izročen 20. 4. 2010, da bi toženka plačala pavšal. Izpodbija zavrnitev zneska za 480,00 EUR s pripadki. Tožnik je plačal 480,00 EUR njenih obveznosti zato, da bi poravnala obveznosti za nazaj. Sodišče pa verjame toženki in priči A., da je ta znesek bil plačilo za vrtno garnituro. Gre za sodbo presenečenja, saj sodišče ni upoštevalo, da dejstva govorijo drugače oziroma da je bil znesek plačan na poziv predsednice društva. V drugem delu obravnave je tožnik celo pozval sodišče, naj pojasni, kam se pravda nagiba glede 480,00 EUR, da bi eventualno nejasnosti pojasnil. To bi sodišče moralo storiti po 284. členu ZPP. Sodišče pa je odgovorilo, da je zaključna faza sojenja in da bo dobil sodbo. Sodišče bi moralo spodbujati stranko, da dopolni nepopolne navedbe o prvotnih dejstvih in bi moralo razkriti pravna naziranja, saj je ves čas možna sodna poravnava. Tožnik je prava neuka stranka. Glede zavrnjenih 480,00 EUR našteva 13 dejstev, zakaj meni, da je sodišče zmotno zavrnilo ta zahtevek. Datumi so v logičnem zaporedju in dogodki so tekli tako, kot jih navaja tožnik. Toženka ni dokazala, da bi že sama predhodno plačala 535,00 EUR in ni izkazala, da bi nakazala 480,00 EUR, ki jih je toženki nakazal tožnik. Ni pravilno obrazloženo, da gre za neupravičeno pridobitev za 480,00 EUR. Graja tudi izpoved priče A., ki je prijateljica toženke. Nevzdržno je, da je sodišče prve stopnje, kar je zaprošeni sodnik, štelo, da je nerelevantno, kje je toženka kupila vrtno garnituro in za kakšno ceno. Cena je tako visoka, da bi bila oderuška. Nato navaja etične pomisleke glede toženke in o tem zapiše 5 točk (stran 6 in 7 pritožbe). Opozarja na svojo uspešno poslovno kariero in moralne in etične temelje. Sodišče je zavrnilo zahtevek za razveljavitev pogodbe o nakupu prikolice in tudi spremenjene pogoje ter podredne tožbene zahtevke. To je sodba presenečenja. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti ugotoviti, ali gre pri osnovni pogodbi o nakupu prikolice za nično pogodbo po 86. členu OZ. Toženka je zlorabila bonitete društva. V prilogi tožbe tožnik prilaga zahtevek partnerice B. B., ki se sklicuje na ničnost Pogodbe o nakupu prikolice, saj je tudi ona prispevala del finančnih sredstev. Ko je priča C. izjavila, da so bili vsi člani opozorjeni, da uporabniška mesta lahko uporabljajo le oni, bi sodišče moralo vedeti, da je pogodba nična. Klavzula „stalno stacionirana“ je bila nedopustna in tudi to, da se je v prvi sezoni prenašalo na tožnika. Tožnik je postavil zahtevek v vlogi na 8. strani z dne 25. 8. 2014 in sicer, da sodišče preuči in ugotovi, ali gre za novacijo. Če je sodišče ugotovilo, da je bila prva pogodba nična, ali pa izpodbojna, bi zavzelo stališče. Tožnik je omenjal in dodatno navajal ničnost tudi v vlogi z dne 16. 10. 2014. V zadnji vlogi 13. 11. 2014 pa je predlagal nov zahtevek, da sodišče z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom predhodno ugotovi, ali je prvotno sklenjena pogodba veljavna oziroma, če je celo nična ali ga za delno neveljavnost. S tem je sodišče kršilo postopek. Sodišče napačno razlaga v točki 7 obrazložitve pojem „pavšalisti“. Pogodba res govori, da se pogodba avtomatsko ne podaljšuje. Vendar to ni zato, da se pavšalista premešča po kampu, ampak da se vsako leto prilagodi cena, ki ni fiksna. Tudi toženka je uporabljala prikolico na ta način. Ne gre za prodajo prikolice s kampom. Zmotno meni sodišče, da naj bi na tožnika prenesla toženka le lastninsko pravico na prikolici. Pritožba obširno piše o načinu prodaje prikolic na trgu (stran 9 in 10). Toženka ni bila v dobri veri, saj ni tožniku povedala, da ne bo mogel kampirati. Piše o odnosu med toženko in njenim možem. Tožnik ni vedel za čakalne liste in načine urejanj v kampu. Sodišče zmotno ugotovi, da je rok za vložitev tožbe na razveljavitev potekel. Toženka je podpisovala pogodbo z Občino ... za leto 2010 in 2011. Ker je toženka to tožniku omogočila, rok ni potekel. Toženka trdi, da nove pogodbe ni podpisala, priznava pa, da je z Občino ... podpisala pogodbo o koriščenju parcele za leto 2010 in 2011. Sodišče bi moralo upoštevati pretrganje zastaranja. Gre za več dopisov, ko je toženki grozil s tožbo in je priznala, da je 20. 9. 2012 poslala SMS in priznala, da bo poravnala svoje obveznosti v dveh mescih. Zato zahtevek ni zastaral. Toženka je priznala dolg posredno. Gre za prevzem dolga oziroma izpolnitve, če je bil tožnik obveščen. O tem našteva sodno prakso iz prejšnje države in tudi iz sedanje (I Cpg 1003/2013). Sodišče napačno sklepa o novaciji. Ravnanje toženke ocenjuje za neodgovorno. Tožnik bi moral leta čakati, da pride na vrsto. Lahko bi še naprej podpisovala pogodbo z občino, saj je za posel s prikolico dobila plačilo. Zato meni, da mora denar vrniti. V zadevi je bistveno, da je v osnovni pogodbi napisano, da gre za stalno stacionirano prikolico in ne le za sezono 2009. V ceno je bila všteta vrednost za tekoče leto, kar pomeni, da ne gre le za prenos lastninske pravice. Sodišče ni upoštevalo dokazov pod A7, A8 in A17, zato jih je tožnik ponovno skopiral in priložil k pritožbi. Sodišče bi moralo z odprtim sojenjem doseči poravnavo. Sodišče ni priznalo stroškov carinjenja prikolice in registracij. Toženka je tožnika zavajala, da ni podaljšala registracije, zato ima stroške. O postopku je sodišče opozoril z vlogo z dne 4. 3. 2013 in predlagal, da se odgovor na tožbo zavrne.

3. Na vročeno pritožbo toženka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožb utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v sklepu ustavilo postopek zaradi umika tožbe za plačilo 1.400,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2010 do 20. 3. 2015. Na glavni obravnavi dne 8. 10. 2014 je tožeča stranka umaknila tožbo za 1.400,00 EUR in nadaljevala tožbo za 50,00 EUR. Zmotno navaja sodišče, da je tožeča stranka umaknila tožbo tudi za zakonite zamudne obresti od 1.400,00 EUR za čas iz izreka. Sodišče prve stopnje bi moralo razčistiti s tožečo stranko, ali umika tudi obrestni del zahtevka, sicer bi moralo šteti, da umika v tem delu ni. Ker je na zapisniku zapisano, da tožeča stranka umika le zahtevek za glavnico 1.400,00 EUR, v izpodbijanem sklepu pa, da umika tudi zahtevek za zakonite obresti, je nasprotje med tem, kar se navaja v zapisniku in v sklepu. Zato je bilo treba v tem delu sklep razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 365. členom).

6. Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje sicer ugodilo zahtevku za 50,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2012 do 20. 3. 2015. V III. izreku pa je od tega zneska zavrnilo zakonite zamudne obresti za čas od 20. 4. 2010 do 30. 12. 2012. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je za ta čas zakonite zamudne obresti zavrnilo, saj je tožnik zahteval zakonite zamudne obresti od izročitve 1.450,00 EUR toženki dne 20. 4. 2010. Ker tožena stranka tega ni storila, ampak je denar zadržala zase, je zahteval zakonite zamudne obresti od izročitve dalje. V sodbi pa ni najti razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje po 193. členu OZ štelo, da je toženka bila pri zadržanju tega denarja oziroma pri neupravičeni pridobitvi poštena in zakaj tožniku ne gre priznati zakonitih zamudnih obresti od dneva pridobitve. V tem delu je sodba pomanjkljiva in je bilo treba glede zakonitih zamudnih obresti za čas, ko je bil zahtevek zavrnjen, razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Gre za obrazložitev sodbe iz 12. točke obrazložitve.

7. Pritožba nadalje obširno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na vračilo 480,00 EUR s pripadki. Pri tem polemizira z razlogi sodišča prve stopnje in dokazuje, da ta denar ni bil plačan iz naslova kupnine za vrtno garnituro, ampak kot doplačilo pavšala za prikolico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala svojih navedb v zvezi s trditvami, da je toženka neupravičeno pridobila 480,00 EUR (točka 13 sodbe). Tožnik je svoje trditve dokazoval z dopisom društva z dne 5. 8. 2009, kjer so zahtevali doplačilo. Tožnik je trdil, da se je tožena stranka strinjala, da se pogodba o nakupu prikolice razveljavi in sklene nova pogodba o najemu prikolice za 20 let. Zato je trdil, da sta se dogovorila, da bo obveznosti do društva poravnal tožnik in je zato toženi stranki 28. 9. 2009 nakazal še 480,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožniku že v tem delu, da naj bi pravdni stranki razdrli prvo pogodbo (A1) in sklenili novo Pogodbo o najemu prikolice za 20 let (A16). Ta pogodba je bila toženki poslana 16. 4. 2010 in po poteku dogodkov ni mogoče, da bi šlo za poplačilo dolga v zvezi z društvom. Nakazilo (priloga A4) je bilo izvedeno 23. 9. 2009, pogodba pa naj bi bila poslana 16. 4. 2010. Sodišče je sledilo izpovedbi toženke in priče A., da garnitura ni bila v prvotni pogodbi in to ni bilo všteto v ceno. Tej dokazni oceni ni kaj dodati. Pritožba osnovno pogodbo bere drugače in meni, da je vrtna garnitura zajeta v tej ceni. Vendar je sodišče pojasnilo, da je šlo za dve garnituri. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da cene garniture ni mogoče izpodbijati s trditvami, da tožnica ni dokazala nakupa oziroma cene ob nakupu garniture in da bi ta garnitura morala biti cenejša. Enako velja za tožnikove trditve o tem, da ... nima vrtnih garnitur ... v prodajnem programu, kot je trdila toženka. Sodišče ni odločilo le na podlagi trditev, kje naj bi toženka to garnituro kupila; opravilo je dokazno oceno predloženih dokazov in opravljenih zaslišanj tožene stranke in priče. Pritožba postavlja vrsto vprašanj, hipotez in razumevanja dogodkov po lastnem prepričanju. Za pritožbo je odločilno, da je predložil SMS sporočilo tožene stranke, v katerem mu piše, da priznava dolg. Vendar pri tem spregleda, da je tožena stranka pojasnila, da se to nanaša na znesek 1.450,00 EUR. Na SMS sporočilu ni zapisano, na kateri dolg se ta zapis nanaša. Pritožba analizira datume dopisov društvo toženke in poštne nakaznice. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje opravilo predvsem dokazno oceno trditev tožnika, kako je do tega plačila prišlo. Pri tem je sodišče analiziralo njegove trditve v zvezi z domnevno novo sklenjeno pogodbo o najemu počitniške prikolice (A16) in da je zato plačal toženki 480,00 EUR. Ravno teh trditev tožnik ni dokazal, saj se datumsko ne pokrivajo oziroma ne sledijo po časovnem zaporedju. Predvsem pa tožnik spregleda, da je sodišče prve stopnje štelo, da toženka ni sprejela ponudbe, da razveljavita prvo pogodbo in skleneta drugo pogodbo. Toženka ni podpisala pogodbe o najemu prikolice z dne 15. 4. 2010 in na številne klice in pošto tožnika ni odgovarjala. Dejstvo, da je priča A. A. v dobrih odnosih s toženko, pa ne more omajati dokazne ocene. Dokazna ocena za zavrnitev zneska 480,00 EUR temelji na dokazni presoji zaslišanja strank, dejstev v zvezi s pogodbo in zaslišano pričo. Pritožniku je treba še odgovoriti, da v pritožbi navrže vrsto pravnih inštitutov, za kar ni podal trditvene podlage. Tako na primer trdi, da je bila ta pogodba o nakupu garniture za 480,00 EUR oderuška. Oderuška pogodba ima po določbi 119. člena OZ drugačen zakonski dejanski stan in teh elementov tožnik niti ni zatrjeval. 8. Pritožba še trdi, da sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik pri dogovarjanju in izpolnjevanju pogodb pošten, toženka pa naj bi ravnala moralno sporno (primerjaj pritožbene navedbe na strani 6 in strani 8). Celo trdi, naj bi bila zato prvotna pogodba nična. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo kupoprodajno pogodbo z dne 19. 6. 2009, ki jo je pripravil tožnik. Pravilno je zaslišalo pravdni stranki, tožnikovo pričo B., pričo C., listine v zvezi z registracijo, pričo D. ter A. A. Ugotovilo je, da stranki nista sklenili kupoprodajne pogodbe na prvem srečanju, kljub temu, da sta se priča B. in toženka srečali na podlagi oglasa toženke. Zadeva je bila premišljena, dogovorjena in pogodbo je pripravil tožnik. Iz pogodbe izhaja, da je vštet pavšal za avtokamp ... za leto ... Iz gramatikalne razlage pogodbe izhaja, da kakšnih bonitet za naprej v sami pogodbi stranki nista dogovorili. Dejstvo, da je toženka pomagala tožniku, da je pridobil priviligirano mesto v avtokampu in to za nižjo ceno, ne meče vprašljive luči le na toženko; pri vsej stvari je sodeloval tožnik in tudi od toženke zahteval takšno ravnanje. Dejstvo je, da je tožnik vedel, da ne živi v Občini ... in da mu ne pripada priviligiran položaj za člane društva oziroma občane. Med dvema, ki sodelujeta pri takšnem poslu, ni mogoče uveljavljati ničnosti. Ni mogoče zato le ene stranke izpostaviti (priloga A16) in se pri tem sklicevati na ničnost oziroma njeno nepoštenost. Pravdni stranki sta vedeli, kaj sklepata. Tožnik zase celo v pritožbi trdi, da je odgovoren, strokoven in da ima izkušnje pri gospodarskih poslih (pritožba na strani 7).

9. Tožnik v pritožbi trdi, da sedaj prilaga zahtevek partnerice B. B., ki se sklicuje na ničnost pogodbe o nakupu prikolice, ker je tudi ona prispevala finančna sredstva za nakup. Gre za poskus spreminjanja tožbe po koncu glavne obravnave, kar je po določbi 184. člena ZPP možno le do konca glavne obravnave. B.B. tudi ni pravdna stranka, zato ne more vstopati v pravdo v pritožbeni fazi kot stranka.

10. Pritožba obširno navaja, da se je tožniku zgodila krivica, ker ni mogel obdržati bonitet tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen s pravili kampa. Treba je tudi dodati, da v kupoprodajni pogodbi z dne 19. 6. 2009 ni zapisal, da je cena kampa in status v društvu bistvena sestavina pogodbe. Zato ni možno pritrditi pritožniku, da bi bila pogodba nična in da bi sodišče zato razglasilo kot veljavno pogodbo o najemu počitniške prikolice z dne 15. 4. 2010 (trditve o novaciji pogodbe). Tožeča stranka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi vedela, da mora prikolico registrirati vsako leto in ker je ni vlekel v ..., je moral plačati tudi ustrezne carinske dajatve v ... in stroške čuvanja te prikolice oziroma dopoja. Ker tožena stranka ni zakrivila teh stroškov, tožnik pa je o tem bil seznanjen s strani recepcije kampa, toženka ne more odgovarjati za te stroške. Tako je tudi sodišče v tem delu pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva in pravilno sklepalo, da za te stroške toženka ne odgovarja. Pritožniku je treba še odgovoriti, da „pravice biti pavšalist“ mu toženka ni mogla zagotoviti. Tudi v pogodbi se za kaj takega nista dogovorila. Zato pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati na navedbe v zvezi s tem. Po pričevanju tedanje predsednice Društva je tožeča stranka kaj hitro izvedela vse podrobnosti o tem. Zato je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zamudil rok za izpodbijanje pogodbe zaradi zmote (točka 7 in 8 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Tožnik želi prikazati, da je zvedel za režim kampiranja pozneje oziroma v letih 2010 in 2011, ko ni mogel ostati v kampu. Vendar je pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik izvedel vse najpozneje takrat, ko je njegova partnerka srečala predsednico društva (avgusta ali septembra 2009); pogodba je bila sklenjena 19. 6. 2009. Zato je tožba, ki je bila vložena 29. 12. 2012, prepozna. Zamujen je tako objektivni kot subjektivni rok. Pritožba zmotno meni, da je rok za izpodbijanje pogodbe iz določbe 94. člena OZ v zvezi z 99. členom OZ, rok o zastaranju terjatev. Zato je zmotno stališče pritožnika, ko citira sodno prakso, ki se nanaša na zastaranje. Gre za materialnopravni rok, ki pogojuje pravico zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v enem letu od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oziroma enega leta od prenehanja sile. V vsakem primeru pa poteče ta rok v treh letih od sklenitve pogodbe.

11. Zmotno meni pritožba, da je SMS toženke (priloga A8) treba razumeti kot priznanje dolga. Sodišče je pravilno ocenilo ta dokaz in sicer, da je šlo za dolg toženke za 1.450,00 EUR. Zmotno tudi meni pritožnik, da gre za prevzem dolga v zvezi z zatrjevano neveljavnostjo kupoprodajne pogodbe in vračila kupnine. Do soglasja prenehanja pogodbe ni prišlo in zato ni mogoče slediti pritožbi, da je prišlo do „novacije osnovne pogodbe“ in da je bila veljavno sklenjena pogodba o najemu počitniške prikolice za 20 let za 2.000,00 EUR. Pritožba tudi spregleda, da občina ni s toženko več želela podpisati pogodbe zato, ker ni izpolnjevala pogojev. Ni prišlo do prekinitve pogodbe, kot zmotno meni pritožba, ampak občina in toženka nista obnovili pogodbe, ker toženka ni več izpolnjevala pogojev. Tako tudi ni utemeljen zahtevek na prenehanje pogodbe o najemu za 20 let, saj pogodba ni bila nikoli sklenjena.

12. Pritožba še navaja, da je bila cena 3.500,00 EUR za toliko višja, kot naj bi vsebovala še druge pravice, ki bi šle tožniku. Trdi, da je bila ustrezna cena 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo bistvene sestavine pogodbe z dne 19. 6. 2009 in pravilno ugotovilo, kaj sta pravdni stranki sklenili in da sta obe pogodbo izpolnili. Do sklenitve nove pogodbe ni prišlo. Zato je sodišče prve stopnje v preostalih tožbenih zahtevkih (podredni zahtevek na razveljavitev in plačilo in podredni zahtevek na razveljavitev sporazuma o najemu prikolice in plačilo dolga), zavrnilo. Pravilno je zavrnilo tudi zatrjevano materialno škodo iz naslova plačila carine in ležarine prikolice. Toženka za to škodo ne odgovarja.

13. Pritožba še obširno navaja, da bi sodišče moralo v mejah odprtega sojenja oziroma materialnega vodstva pravde povedati svoje pravno naziranje in poskusiti izvršiti poravnavo med samim sojenjem. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je tožena stranka ugovarjala vse, kar je nato sodišče presojalo. Ko tožena stranka ugovarja tožbenemu zahtevku oziroma tožbeni podlagi, sodišču prve stopnje ni treba izvesti materialnega vodstva pravde o tem, kar je že v ugovoru tožene stranke. V nasprotnem primeru ravna sodišče prve stopnje pristransko. V zadevi si je sodišče zadosti prizadevalo doseči poravnavo, saj je 8. 10. 2014 opravilo poravnalni narok. Sodišče ne more prisiliti strank v sodno poravnavo. Stranki sta imeli možnost doseči dogovor tudi v postopku mediacije. Ni prezreti dejstva, da je sodišče prve stopnje tožnika tudi podučilo, da si lahko vzame pooblaščenca za zastopanje, vendar tožnik temu ni sledil (list. št. 43). Tako se izkaže, je tožnik imel na voljo enake možnosti v postopku kot tožena stranka, čeprav se je zastopal sam. Sodba tako tudi ni „sodba presenečenja“.

14. Pritožnik še trdi, da sodišče ni odgovorilo na njegov vmesni ugotovitveni zahtevek z dne 13. 11. 2014. V tej vlogi je smiselno predlagal izdajo vmesne sodbe, ki pa v tej zadevi očitno ni bila potrebna. Sodišče je o zadevi odločilo meritorno.

15. V preostalem delu izpodbijane sodbe, v kolikor ni bila razveljavljena, je tako bilo treba pritožbo zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V tem delu sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve določb ZPP in tudi ni bilo tistih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

16. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.