Jedro

Da bi organ ali sodišče lahko ocenila, da je takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, mora(ta) upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem: namen oziroma motiv za takšno ravnanje, čeprav odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje; kontekst, v katerem je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; tretji dejavnik pa je ranljivost žrtve, kar pa je podano, če je osebi odvzeta prostost, čeprav odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, kar je posledica narave ukrepa odvzema prostosti, zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Avstriji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 17. 1. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in je njegovo prošnjo zavrgla. Predložil je tudi potni list, zato je bila njegova istovetnost v postopku nesporno ugotovljena. Po pridobljenih podatkih iz centralne baze EURODAC je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik 14. 6. 2015 in 17. 10. 2019 vnesen kot prosilec mednarodne zaščite že v Avstriji.

2. Upoštevajoč določbe 1. odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) je tožena stranka dne 30. 1. 2020 prejela odgovor pristojnega organa Avstrije, da je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje v skladu s točko b) prvega odstavka 18. člena navedene uredbe. S tožnikom je bil 13. 2. 2020 opravljen osebni razgovor skladno s 5. členom Uredbe Dublin III z namenom ugotovitve dejanskega stanja zaradi določitve odgovorne države članice na podlagi te uredbe.

3. Na osebnem razgovoru je bil prosilec v prisotnosti pooblaščenke in tolmača za arabski jezik seznanjen s potekom dublinskega postopka z Avstrijo in dejstvom, da je pristojni organ Avstrije odgovoril, da je odgovorna članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru je tožnik na vprašanje uradne osebe, ali bi z njim v primeru vrnitve v Avstrijo ravnali nečloveško in ponižujoče, izpovedal, da so se v Avstriji do njega obnašali nehumano. Želeli so ga deportirati v Irak, rekli so mu, da se mora vsak drugi dan zglasiti na policijski postaji. Po njegovem mnenju to ni normalno. Intervju je imel 17. 12. 2019, takrat mu je gospa takoj dala negativno odločitev ter mu rekla, da naj gre zaprosit za azil v kakšno drugo državo članico, da bo mogoče imel tam več sreče. V Avstrijo se ne želi vrniti, ker ga bodo po njegovem mnenju deportirali v Irak. Zaradi tega pristojnemu organu v Avstriji ni želel dati potnega lista, v Sloveniji pa ga je dal. Na začetku postopka so rekli, naj jim preda katerikoli osebni dokument. Dal jim je osebno izkaznico. Po prvi negativni odločbi so zahtevali še potni list. To ga je zaskrbelo in začel se je spraševati, zakaj potni list potrebujejo. Zato je rekel, da ga je izgubil v morju. Prosilec pa ni bil edini tak primer v Avstriji. Navedel je, da imajo vsi Iračani enake težave in da se v Republiki Avstriji drugače obnašajo do njih, prosilci iz Irana in Afganistana dobijo mednarodno zaščito, Iračani pa ne. V Republiki Avstriji je bil 4 leta in 7 mesecev, in sicer v Gradcu, za mednarodno zaščito pa je prvič zaprosil 14. 6. 2015. Enkrat vmes je šel v Republiko Italijo in ko se je vrnil, jim je povedal, da je bil v Italiji. Nadalje je povedal, da je imel v Avstriji le en intervju, po katerem je dobil negativno odločitev. Na to odločitev se je pritožil, od takrat naprej pa ni imel več intervjujev, vedno je dobil samo negativno odločitev. Odvetnika mu niso želeli plačati, zato si ga je plačal sam. Postopek za njegovo deportacijo v Irak se je začel 31. 12. 2019. Zaprli so njegov postopek, odločitev o primeru je bila dokončna. Rekli so mu, da je Irak varna država in da se mora vrniti tja. Postopek za mednarodno zaščito je potekal v arabskem jeziku, prav tako je imel v postopkih pred sodiščem prevajalca. V času, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, ni imel odvetnika. Odvetnika je dobil šele, ko je prvič dobil negativno odločitev. Po njegovem mnenju je bil odvetnik na strani države, večkrat mu je rekel, da je Irak vama država in da se mora vrniti tja. V Avstriji je bival v Gradcu na zasebnem naslovu. V Avstriji imaš izbiro, ali si nastanjen v kampu ali pa na zasebnem naslovu. Če si nastanjen na zasebnem naslovu, dobiš 320 EUR na mesec, če si pa nastanjen v kampu, pa 150 EUR. Ta znesek 320 EUR je bil komaj dovolj za preživetje. Za najemnino je plačal 150 EUR, s prejetim denarjem si je kupil še karto za avtobus. Na začetku so mu rekli, da lahko dela dvakrat na mesec po 4 ure, potem pa so še to ukinili. Zato ta prejeti znesek ni bil dovolj za preživetje. Po prejeti drugi negativni odločitvi so prenehali s plačevanjem, prekinili so tudi njegovo zdravstveno zavarovanje. V Avstriji je trpel zaradi rasizma, do njega so bili neprijazni, z njim so se nesramno pogovarjali. Ko je dal vlogo na Karitas, da bi šel živet na zasebni naslov, je moral čakati, bili so nesramni do njega, niso ga upoštevali. Na policijski postaji je povedal, da ni kriminalec, da ni naredil nobenega kaznivega dejanja, in da ne razume, zakaj se mora vsak drugi dan javiti in podpisati na policijski postaji. Na to mu je policist rekel, da so taki uradni postopki in da če mu kaj ni všeč, se lahko vrne v Irak. Gospa, ki jo je predhodno že omenjal, mu je na koncu intervjuja direktno povedala, da od nje ne bo dobil mednarodne zaščite. Povedal ji je, da je v Turčiji pri Združenih narodih zaprosil za mednarodno zaščito in da ga lahko vrnejo tja, torej v Turčijo. Na to mu je rekla, da če želi, gre lahko sam v kakšno drugo državo in zaprosi za mednarodno zaščito. Na koncu razgovora je še enkrat povedal, da so Avstrijci rasisti, da po več kot štirih letih bivanja v Republiki Avstriji ni tam nič dobil, prav tako tudi ni imel nobenih pravic. Ne želi se vrniti v Avstrijo in če ga bo Republika Slovenija vrnila v Avstrijo, to pomeni isto, kot če ga vrne v Irak, on pa Iraka ne bi nikoli zapustil, če tam ne bi imel resnih težav.

4. Tožena stranka je ugotovila, da druge države članice na podlagi Uredbe Dublin III prosilce vračajo v Avstrijo ob dejstvu, da je Avstrija prevzela odgovornost za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. Večina držav članic EU ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Avstrijo. Očitno razmere niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), zaradi katerega se tožnika ne bi smelo vrniti v Avstrijo. Ugotavlja, da je tožnik le navedel, da so bili tam neprijazni do njega, da so rasisti, da ni imel nobenih pravic ter da je dobil negativno odločitev. V zvezi z navedenim je tožnik podal le splošne navedbe, ki jih ni z ničemer konkretiziral oziroma iz teh navedb ni mogoče zaključiti, da bi z njim ravnali nečloveško in nehumano. V razgovoru je povedal, da se boji, da ga bo Avstrija vrnila v Irak. Iz odgovora Avstrije pa je razvidno, da o njegovi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo vsebinsko odločeno, zato bo Avstrija njegovo prošnjo za mednarodno zaščito še obravnavala. V postopku ni dovolj prepričljivo navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ne bi smela na podlagi Uredbe Dublin III vrniti v Avstrijo, in niti ni navedel morebitnih varnostnih zadržkov do Avstrije, ki bi opravičevali morebitno preprečitev vrnitve prosilca v to državo. Tožena stranka tako ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati, da bi bil v Avstriji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tudi ni navedel nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje v primeru, da bo v dublinskem postopku vrnjen v Avstrijo kot odgovorno državo članico za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito in bo ona obravnavala njegovo prošnjo. V zvezi s tožnikovo izjavo, ki jo je podal na osebnem razgovoru, in sicer, da imajo vsi Iračani enake težave in da se v Avstriji drugače obnašajo do njih, prosilci iz Irana in Afganistana dobijo mednarodno zaščito, Iračani pa ne, tožena stranka meni, da je neresnična, saj je preverila statistične podatke o pozitivnih odločitvah v postopkih mednarodne zaščite v letih 2000 do 2018 v Republiki Avstriji in na spletni strani1 pridobila podatek, da je stopnja pozitivnih odločitev v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Avstriji visoka, in sicer je pozitivna odločitev dana v 58,2% prošenj za mednarodno zaščito.

5. Tožena stranka ugotavlja, da prosilec v postopku ni dokazal obstoja konkretnih dogodkov ali razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ne bi smela na podlagi Uredbe Dublin III vrniti v Avstrijo oziroma, ki bi potrdili, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU. Tožena stranka ocenjuje, da ima Avstrija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo EU ne more in ne sme biti sporna.

6. Ugotavlja tudi, da je Uredba Dublin III zakonodajni akt EU, ki se uporablja neposredno in temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja), vse te države se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti tudi kot varne tretje države. Evropski svet se je na posebnem sestanku v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 dogovoril o delovanju za vzpostavitev Skupnega evropskega azilnega sistema na osnovi celovite in vključujoče uporabe Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), in s tem za zagotavljanje, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav.

7. Tožena stranka ugotavlja, da v Avstriji ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Avstrije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik ni navedel, da bi v Avstriji bile kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti ali razpad azilnega sistema in bi bil zaradi tega podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

8. Tožnik, ki se z uvodoma navedenim sklepom tožene stranke ne strinja, vlaga zoper njega tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi navaja, da izročitev tožnika Avstriji ni skladna z Uredbo Dublin III. Avstrija ga namreč želi vrniti v izvorno državo, kjer je njegovo življenje ogroženo, poleg tega je bil s strani avstrijskih organov izpostavljen diskriminatornemu postopanju in odločanju, saj je bil kot Iračan obravnavan slabše kot prosilci iz Irana in Afganistana; v postopku mednarodne zaščite ni imel možnosti učinkovitega uveljavljanja pravic, ki bi omogočile ustrezno obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito; s strani ljudi (celo policistov) pa je bil izpostavljen rasizmu, neprijaznemu obnašanju in nesramnemu govoru. Preden je tožnik prišel v Slovenijo, se je v Avstriji kot prosilec za mednarodno zaščito nahajal 4 leta in 7 mesecev. Tekom osebnega razgovora je pojasnil, da je Avstrijo zapustil zaradi nehumanega ravnanja, saj ga je slednja želela vrniti nazaj v izvorno državo - Irak, kjer je bil pred odhodom kot sunit ogrožen s strani šiitov. Kot prosilec v Avstriji ni imel zagotovljenega učinkovitega pravnega varstva, pravni pooblaščenec, ki bi učinkovito zastopal njegove pravice v postopku mednarodne zaščite, mu je bil dodeljen šele po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. Tudi sicer mu je njegov pravni pooblaščenec večkrat rekel, naj se vrne v Irak, ki da je varna država, kar dodatno utemeljuje tožnikove navedbe o neustreznem zastopanju tožnika v postopku mednarodne zaščite. Slednje je zanj še toliko pomembneje, saj je prava neuka stranka. V nadaljevanju postopka si je moral pravnega pooblaščenca priskrbeti in plačati sam, kljub nizkim prejemkom, ki jih je prejemal. Svojega postopka mednarodne zaščite tudi sicer po prvi zavrnitvi prošnje ni razumel, ponovno zavrnitev je prejel brez ustreznih razgovorov, v okviru katerih bi lahko učinkovito uveljavljal svoje pravice. Prošnja za mednarodno zaščito je bila tožniku v Avstriji zavrnjena in 31.12.2019 se je začel postopek »deportacije«. Neustrezna je bila tudi siceršnja obravnava s strani pristojnih avstrijskih organov. Pristojna uradna oseba mu je po vročitvi »negativne« odločitve brez predhodno opravljenega razgovora svetovala, naj gre zaprosit v katero od drugih držav. V postopku mednarodne zaščite so prosilci iz Iraka diskriminirani, saj so obravnavani bistveno slabše kot prosilci iz Irana in Afganistana. Te navedbe tožnika smiselno potrjuje tudi statistika o obravnavanih postopkih (tako na sodišču kot pred upravnimi organi) - Avstrija je v letu 2019 zavrnila kar 1689 prošenj za mednarodno zaščito prosilcev, ki prihajajo iz Iraka in le 546 prošenj prosilcev iz Irana. Dalje je tožnik še izpostavil, da po več kot 4 letih v Avstriji kot prosilec (še vedno) ni imel nikakršnih pravic, izgubil je tudi pravico do zdravstvenega zavarovanja. Ker v skladu s sodno prakso ESČP predaja drugi državi ni dopustna, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, pri čemer je treba pri oceni pojma mučenje uporabiti minimalno strogost, meni, da v primeru vrnitve v Avstrijo v azilnem postopku ne bi bil obravnavan skladno z uveljavljenimi standardi mednarodnega azilnega prava. Uredba Dublin III tožniku ne nalaga nobene obveznosti dokazovanja sistemskih pomanjkljivosti in pogojev za sprejem v drugi državi članici, ki lahko pripeljejo do nečloveškega ravnanja. Prosilec je v postopku mednarodne zaščite šibkejša in prava neuka stranka, še zlasti pa je potrebno pri izvedbi ugotovitvenega postopka upoštevati tudi, da so prosilci pogosto obupani, ne razumejo vprašanj uradnih oseb in njihovega pomena, se bojijo izpostavljati, slabe izkušnje. Dodaja še, da so se na ravni EU od časa, ko je bila s strani tožene stranke Avstriji posredovana prošnja za ponovni sprejem tožnika, razmere zaradi epidemije novega virusa SARS-CoV-2, drastično spremenile. Navedeno se odraža zlasti na področju prostega gibanja ter pretoka oseb med državami članicami. Tako je na primer Zvezna Republika Nemčija 25. 3. 2020 podala izjavo, da so vsi postopki predaj v skladu z Uredbo Dublin III, odpovedani, zaradi omejitev v prostem pretoku oseb znotraj Evrope. Tožena stranka bi morala zato pred sprejemom odločitve s strani Avstrije pridobiti ustrezne informacije o tem, ali bo predajo tožnika Avstriji sploh mogoče izvesti, ali bo predajo mogoče izvesti znotraj 6. mesečnega roka za predajo (odločitev ESČP C-201/16) in v primeru izvedbe predaje tudi, v kakšnih razmerah bo kot prosilec obravnavan, ali mu bo zagotovljeno ustrezno zdravstveno varstvo, saj je tožnik na osebnem razgovoru izpovedal, da pred prihodom v Slovenijo ni imel zdravstvenega zavarovanja. Nobenega dvoma namreč ni, da bi tožena stranka v luči drastično spremenjenega stanja morala opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja v Avstriji, česar pa v predmetni zadevi ni storila, zaradi česar dejansko stanje tudi po izvedenem ugotovitvenem postopku ni popolno ugotovljeno, posledično pa so bile napačno uporabljene tudi relevantne določbe materialnega prava, saj je jasno, da predaja tožnika Avstriji ne bi smela biti izvedena. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri izdanem sklepu. Navaja še, da je Avstrija odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi b. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. To pa pomeni, da se tožnikova prošnja v Avstriji obravnava in o njej v postopku še ni bila sprejeta dokončna odločitev. Pristojni organ Avstrije je toženo stranko z dopisom 17. 3. 2020 obvestil, da je avstrijska vlada zaradi kritičnih razmer, ki jih je povzročil izbruh Corona virusa (COVID-19) v Avstriji, sprejela stroge nujne ukrepe, da bi preprečila nadaljnje širjenje COVID-19, kot so omejitve za javno življenje, šole itd. Posledično in zaradi varnostnih in zdravstvenih razmer v Evropi, bo avstrijska dublinska enota sprejela samo dublinske transferje oseb, ki so bile testirane na COVID-19 v državi članici, ki transfer izvaja. Zdravniški izvid je treba poslati pristojnim organom Avstrije en dan pred datumom izvedbe transferja. Ker v Republiki Avstriji glede tožnikove prošnje še ni bila sprejeta dokončna odločitev (glede na sprejem tožnika po 1/b. točki 18. člena Uredbe Dublin III), bo imel tožnik v primeru predaje Avstriji tam zagotovljene vse pravice, ki jih uživajo prosilci – vključno tudi z vso ustrezno zdravstveno oskrbo. Poleg tega ima Republika Slovenija na osnovi Uredbe Dublin III določen skrajni rok za izvedbo dublinske predaje tožnika pristojnim organom Avstrije do 30. 7. 2020. Do takrat pa se pričakuje normalizacija razmer na področju izvajanja dublinskih predaj zaradi pandemije COVID-19. Če pa bi veljale enake razmere, kot so sedaj in Republika Slovenija ne bi predala tožnika Avstriji, bi Republika Slovenija postala odgovorna članica za obravnavo tožnikove prošnje na osnovi prvega odstavka druge točke 29. člena Uredbe Dublin III. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je ta odločila, da zavrže prošnjo tožnika za mednarodno zaščito in da je ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Avstriji, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi Uredbe Dublin III. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na vzpostavljena merila. Skladno z drugim pododstavkom drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

12. Med strankama ni sporno, da je Avstrija na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III (18. člen v zvezi s členi 23-25 in 29), odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker je v njej tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito, preden je to storil v Republiki Sloveniji. V skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena te Uredbe je Avstrija tudi odgovorila Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

13. Tožena stranka ima prav, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da vse države članice spoštujejo človekove pravice iz Listine EU o temeljnih pravicah, tožnik pa v tožbi uveljavlja, da v njegovem primeru ta domneva ne velja oziroma je izpodbojna. Sodišče EU je v dosedanji sodni praksi pravila oziroma standarde v zvezi z obravnavo omenjene domneve v okviru dublinskega sistema, ki so relevantni za okoliščine tega primera, že opredelilo in Upravno sodišče jih v nadaljevanju za potrebe tega konkretnega spora povzema, kajti ta pravila in standardi, po katerih morajo odločati upravni organi in sodišča držav članic, niso nikjer drugje predpisani.

14. Za vse države članice EU velja, da morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije. Skupni evropski azilni sistem je bil zasnovan v takem okviru, da je mogoče domnevati, da vse države, ki sodelujejo v njem, spoštujejo temeljne pravice, vključno s pravicami, ki temeljijo na Ženevski konvenciji in Protokolu iz leta 1967 ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), in da si lahko države članice v zvezi s tem medsebojno zaupajo. Zakonodajalec EU je prav zaradi načela medsebojnega zaupanja sprejel sprva Uredbo št. 343/2003 in nato še Uredbo Dublin III, da bi racionaliziral obravnavanje prošenj za azil in se izognil zasičenosti sistema z obveznostjo za organe držav, da obravnavajo več prošenj, ki jih je vložil isti prosilec, da bi povečal pravno varnost glede določitve države, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, in da bi se tako izognil “forum shopping”. Glavni cilj vsega tega je namreč pospešiti obravnavanje prošenj v interesu prosilcev za azil in sodelujočih držav. V teh okoliščinah Sodišče EU pravi, da je treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Ženevske konvencije in EKČP. 2

15. Vendar pa je Veliki senat Sodišča EU med drugim tudi zaradi predhodne sodne prakse ESČP zgoraj opisani domnevi, ki je sestavni dela načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, pridal lastnost izpodbojnosti s tem, ko je odločil, da »ni mogoče izključiti, da ima ta sistem v praksi večje težave pri delovanju v določeni državni članici, tako da obstaja resna nevarnost, da bi bili prosilci za azil v primeru predaje v navedeno državo članico obravnavani v nasprotju s temeljnimi pravicami.« 3

16. Čeprav Sodišče EU izpodbojno domnevo in načelo vzajemnega zaupanja obravnava v zvezi s »temeljnimi človekovimi pravicami« na splošno, 4 v nadaljevanju dodaja, da ne gre za to, da bi vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice vplivala na obveznosti drugih držav članic, da spoštujejo določbe Uredbe št. 343/2003 oziroma Uredbe Dublin III. Ne bi bilo združljivo s cilji in dublinskim sistemom, če bi že najmanjša kršitev direktiv zadostovala, da se prepreči predaja prosilca za azil v državo članico, ki je po navadi pristojna.5 V nadaljevanju zadeve N.S. in M.E. obravnava samo pravico do prepovedi mučenja, prepovedi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in kaznovanja iz 4. člena Listine EU6 in enako tudi v kasnejših zadevah C.K. in ostali proti Sloveniji (C-578/16 PPU) in Jawo (C-163/17). Tudi tožnik se v obravnavanem upravnem sporu sklicuje na pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU.

17. Stališča iz sodbe v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji so za obravnavani spor pomembna še v delu, kjer Sodišče EU pravi, da sistemske pomanjkljivosti iz člena 3(2) Uredbe Dublin III niso pogoj za to, da lahko organ ali sodišče ugotovi preveliko tveganje z vidika pravice iz člena 4. Listine EU v primeru vrnitve v drugo državo članico glede na to, da gre za absolutno zavarovano pravico in je zato lahko odločilna zgolj posebna ranljivost prosilca v konkretnem primeru v povezavi z okoliščinami v državi, kamor naj bi bil tak prosilec poslan. 7 Interpretacija Sodišča EU v zadevi Jawo pa je za obravnavani primer relevantna v delu, kjer Sodišče EU pravi, da obveznost države z vidika 4. člena Listine EU nastane ob predaji, med azilnim postopkom, ali po njem, kajti »skupni evropski azilni sistem in načelo medsebojnega zaupanja namreč zagotavljata, da uporaba tega sistema v nobeni fazi in v nobeni obliki ne povzroči resne nevarnosti kršitve člena 4. Listine EU.« 8

18. Kar zadeva dokazna pravila oziroma dokazne standarde v zvezi z odgovornostjo države, pa mora Upravno sodišče za potrebe obravnavanega primera izpostaviti, da je v teh zadevah bistveno vprašanje, če ni mogoče, da ne bi država, ki je odločila, da ne bo obravnavala prošnje, vedela za pomanjkljivosti azilnega sistema v drugi državi, ki jo veže Uredba Dublin III. 9 Če pristojni organ oziroma sodišče »razpolaga z elementi«, 10 ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja v drugi državi članici, ki jo veže Uredba Dublin III, potem mora država članica izvesti potrebne ukrepe in dejanja, da bi odvrnila »vsakršen pomislek« o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU oziroma da izključi »vsakršno dejansko nevarnost« za nečloveško ravnanje v primeru izvršitve odločbe. 11

19. Upravno sodišče ne razpolaga z informacijami in mu na podlagi uveljavljenih virov, ki redno poročajo o stanju v azilnih sistemih v državah Sveta Evrope, ni poznano, da bi v Avstriji, upoštevajoč tudi okoliščine in argumente, ki jih izpostavlja tožnik v tožbi, obstajale takšne pomanjkljivosti, da tožnikov zahtevek ne bi bil očitno neutemeljen z vidika 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP. 12 Zato se sodišču v tej zadevi ni treba spuščati v nadaljnjo razlago standardov o tem, kakšne preventivne ukrepe in aktivnosti bi tožena stranka morala uporabiti zaradi zavarovanja pravice iz 4. člena Listine EU v luči načela vzajemnega zaupanja med Avstrijo in Slovenijo.

20. Mora pa sodišče opredeliti splošne okvire glede materialno-pravne opredelitve nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, zato da lahko v tem primeru utemelji in razsodi, da tožnik ni izkazal primerljivih okoliščin iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU, s katerimi naj bi bil on soočen v primeru vrnitve v Avstrijo.

21. Gledano s pravnega vidika in na splošno (ne samo v azilnih zadevah) v praksi ESČP ravnanje dobiva znake nečloveškosti v smislu 3. člena EKČP, kar je v skladu s sodno prakso Sodišča EU primerljivo s členom 4. oziroma 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah,13 ko je takšno ravnanje načrtovano, se izvaja določen čas (več ur) in povzroča dejanske telesne bolečine ali intenzivno fizično ali psihično (duševno) trpljenje. Ravnanje pa postane poniževalno v smislu tega člena, ko je oseba omaloževana na način, da se med postopkom ne spoštuje človekovega dostojanstva oziroma da se povzroča občutek strahu, tesnobe, manjvrednosti, zato da bi se posameznika moralno in fizično strlo. Žrtev se lahko počuti ponižano tudi takrat, ko drugi v takem ravnanju ne vidi nič poniževalnega. Čeprav je razlog oziroma namen poniževanja oziroma omaloževanja dejavnik, ki ga je treba upoštevati, neobstoj tega razloga oziroma namena ne izključuje kršitve pravice iz 3. člena EKČP.14

22. Nečloveško ravnanje mora dosegati minimalno stopnjo resnosti, da pride v okvir pravice iz 3. člena EKČP. Ocena te stopnje je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.15 Da bi organ ali sodišče lahko ocenila, da je takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, mora(ta) upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem: namen oziroma motiv za takšno ravnanje, čeprav odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje;16 kontekst, v katerem je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; tretji dejavnik pa je ranljivost žrtve, kar pa je podano, če je osebi odvzeta prostost, čeprav odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, kar je posledica narave ukrepa odvzema prostosti, zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP.17

23. Bolj konkretno so relevantni standardi za obravnavani primer razvidni iz zadeve, ko je šlo za vprašanje bivanjskih pogojev prosilcev za mednarodno zaščito v okoliščinah nedelujočega azilnega sistema v Grčiji. ESČP je ob ugotovitvi kršitve 3. člena EKČP upoštevalo, da so žrtve bile več mesecev povsem prepuščene življenju na cesti, brez osnovnih sredstev za bivanje, brez dostopa do sanitarij, brez možnosti, da zadovoljijo najbolj osnovne potrebe (hrana, higiena, namestitev), v stanju skrajnega siromaštva in v stalnem strahu za osebno varnost in v kombinaciji s tem, da ni bilo nobenih izgledov, da bi se ta položaj lahko izboljšal.18

24. V drugačnih okoliščinah, ko je šlo za zahtevek prosilca za mednarodno zaščito v Nemčiji, ki je zaradi slabih življenjskih razmer vložil pravno sredstvo zoper predajo Italiji na podlagi Uredbe Dublin III, je Sodišče EU nečloveško ravnanje v smislu 4. člena Listine EU s povezovanjem na 3. člen EKČP opredelilo na način, da morajo pomanjkljivosti dosegati „posebej visok prag resnosti /.../. Ta posebej visoki prag resnosti naj bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.“19 Za opredelitev nečloveškega ravnanja oziroma kršitve pravice iz 4. člena oziroma člena 19(2) Listine EU v kontekstu Uredbe Dublin III je treba upoštevati tudi, ali se oseba znajde v položaju hudega materialnega pomanjkanja zaradi posebne ranljivosti ter neodvisno od svoje volje in osebne izbire. 20

25. Tožnikov opis okoliščin, s katerimi naj bi bil soočen v Avstriji v primeru vrnitve, očitno ne dosegajo zgoraj opisanih mej iz zadev M.S.S. in Jawo. Argument v tožbi, da so v Avstriji prosilci iz Irana in Afganistana bolje obravnavani kot Iračani, tožnik ni z ničemer utemeljil, da gre za razlikovanje na osebnih okoliščinah, ki nimajo nobene zveze s stanjem v teh izvornih državah. Če je bil tožniku zagovornik dodeljen šele, ko je prejel prvostopenjski akt, je to v skladu s pravili iz Procesne direktive 2013/32/EU, ki velja za vse države članice enako, lahko pa posamezna država glede tega zagotovi tudi višje standarde. V Procesni direktivi 2013/32/EU je tudi urejeno, da če ima prosilec zadostna finančna sredstva, država ni dolžna pokrivati stroškov za zastopanje prosilca v postopku pred sodiščem. Nadalje, glede na sodno odločbo Sodišča EU javna obravnava z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku ni obvezna, če lahko sodišče odloči na podlagi podatkov v spisu. 21 Nasvet uradne osebe ob zavrnitvi prošnje, da naj gre za azil zaprosit v kakšno drugo državo, ni nujno diskriminatoren, lahko je bil tudi dobronameren. Tožnikova pojasnitev te okoliščine je preveč skopa. Trditev, da je izgubil pravico do zdravstvenega zavarovanja, je tudi preveč pavšalna, saj prosilec za mednarodno zaščito nima pravice do »zdravstvenega zavarovanja«, ampak ima pravico do določenih zdravstvenih storitev brezplačno. Tudi trditev, da naj bi se po prejemu zavrnilne odločbe začel postopek deportacije, je pavšalen, saj tožena stranka pravi, da postopek sodne presoje negativne upravne odločbe še teče, tožnik pa ni pojasnil, katero dejanje je bilo že izvršeno v postopku deportacije, kljub temu, da je bilo vloženo pravno sredstvo na sodišče in da sodišče o tem še ni odločilo.22 Ob tako pavšalnih trditvah o nezadovoljstvu z azilnim postopkom v Avstriji tožena stranka ni imela obveznosti, da bi po uradni dolžnosti preverjala stanje v Avstriji, tožnik pa tudi ni opozoril sodišče na nobeno konkretno informacijo uveljavljenih organizacij, ki spremljajo stanje azilnih postopkov in prosilcev v Avstriji. Če se je tožnik moral vsak drugi dan zglasiti na policijski postaji, je bilo to morda zaradi tega, ker je to v skladu z načelom sorazmernosti milejši ukrep od pridržanja oziroma odvzema prostosti. Če je doživel nesramne odzive in neprijazno obnašanje lokalnega prebivalstva, pa to, kakor tudi vse zgoraj našteto, ne dosega standardov nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tudi pojasnila, da postopki po Uredbi Dublin III med Avstrijo in Slovenijo tudi v obdobju posebnih ukrepov zaradi pandemije potekajo ob upoštevanju posebnih zdravstvenih – zaščitnih ukrepov. Če se predaja v predpisanih rokih ne bi opravila, bi Slovenija postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi 2. točke 29. člena Uredbe Dublin III. Za vse zatrjevane kršitve, ki naj bi se nanašale na varstvo pravic prosilca za mednarodno zaščito, tožnik v tožbi tudi ni navedel, da ni imel možnosti dostopa do sodnega varstva pred sodišči v Avstriji.

26. Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave in ni zaslišalo tožnika. Pri odločitvi, da sodišče ne zasliši tožnika, je Upravno sodišče izhajalo iz interpretacije pravice do učinkovitega pravnega oziroma sodnega varstva iz določila 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU. Sodišče EU je namreč v sodbi v zadevi Sacko izpeljalo interpretacijo določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek,23 in sicer, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Ob tem se Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP.24 Če torej sodišče lahko opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.25 1 Gre za internetno stran https://www.worlddata.info/europe/austria/asylum.php« - Asylum applications and refugees in Austria. 2 C-411/10 in C-493/10, N.S. in M.E. 21. 12. 2011, odst. 77-80. 3 Ibid. odst. 99, 100-105. 4 Ibid. odst. 71, 77, 81, 99. 5 Ibid. odst. 82, 84. 6 Ibid. odst. 86, 88, 94, 106, 112. 7 C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, odst. 73, 91, 93; glej tudi: C-163/17, Jawo, 19. 3. 2019, odst. 86. 8 Ibid. odst. 88-89. 9 C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, odst.60; glej tudi: C-411/10 in C-493/10, N.S. in M.E., 21. 12. 2011, odst. 94, 106; C-163/17, Jawo, 19. 3. 2019, odst. 85. 10 Glej mutatis mutandis: C-404/15 in C-659/15 PPU, Aranyosi, Caldararu, 5. 4. 2016, odst. 88. 11 C-578/16 PPU, C.K. in ostali proti Sloveniji, 16. 2. 2017, odst. 84; Glej mutatis mutandis: C-404/15 in C-659/15 PPU, Aranyosi, Caldararu, 5. 4. 2016, odst. 98. 12 Tožnik torej v tem konkretnem primeru nima t.i. »argumable claim« z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (glej mutatis mutandis: Soering v the United Kingdom, odst. 85, 117; L.M. and others v. Russia, odst. 100, M.A. and others v Lithuania, odst. 83; Ilias and Ahmed v. Hungary, App. No. 47287/15, 21. 11. 2019, odst. 136. 13 Glej na primer: C. K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 67-68; MP, C-353/16, 24. 4. 2018, odst. 37; Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89; M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 38; Abdida, C-562/13, 18. 12. 2014, odst. 47. 14 M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 220. 15 Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 159; M.S.S. v Belgium and Greece, odst. 219. 16 Khlaifia and others v. Italy, odst. 160. 17 Ibid. odst. 160. 18 M.S.S. v Belgium and Greece, odst. 254, 263. 19 C-163/17, Jawo, 19. 3. 2019, odst. 92-93. 20 Ibid. odst. 95. 21 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 44, 47. 22 Z izdajo negativne odločbe na prvi stopnji odločanja sicer prosilec nastopi s stanjem nezakonitega bivanja v državi članici in je dopustno hkrati z negativno odločbo o mednarodni zaščiti izdati tudi odločbo o vrnitvi, vendar pa so vsi učinki odločbe o vrnitvi zadržani do poteka roka za vložitev pravnega sredstva, in, če je pravno sredstvo vloženo, do odločitve o njem (C-181/16, Gnandi, 19. 6. 2018, odst. 58, 61). 23 C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73. 24 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 47. 25 Ibid. odst. 44.