Jedro

V vsakem primeru je treba posebej ugotoviti, ali je prešlo premoženje v državno lastnino na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka prvega člena Odloka AVNOJ ali pa na podlagi 3. točke prvega odstavka prvega člena tega odloka.

V prvem primeru je prišlo do prehoda premoženja v državno last s 6. 2. 1945 po samem Odloku AVNOJ, v drugem primeru pa z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe.

Če je premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka prvega člena Odloka AVNOJ in je premoženje postalo državno po samem odloku oziroma zakonu, lahko predlagatelji zahtevajo vračilo premoženja samo v upravnem postopku ob pogojih ZDen. Če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, torej 3. točke prvega odstavka prvega člena Odloka AVNOJ, je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je kot dedinja po pokojni upravičenki L. P. na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78, 41/87, 32/89 in Ur. list RS, št. 8/90, 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98 in 26/99, v nadaljevanju: ZIKS, v zvezi z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij, Ur. list RS, št. 22/2000 in nasl., v nadaljevanju: ZIKS-1) vložila predlog proti nasprotnim udeležencem zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma plačila protivrednosti tega premoženja. L. P. so bile s sodbo sodišča Slovenske narodne časti II Snc 147/45 z dne 22. 8. 1945 izrečene kazni izguba narodne časti in državljanstva, eno leto prisilnega dela in zaplemba vsega premoženja. Ta sodba je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru K 299/97 z dne 18. 11. 1999 razveljavljena, postopek zoper L. P. pa ustavljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila na solastninskem deležu L. P. na nepremičnini, takrat parc. št. 178/1 vl. št. ... k.o. ..., sedaj parc. št. 1647 vl. št. ... k.o. ..., v zemljiški knjigi vknjižena družbena lastnina na podlagi pravnomočne odločbe mestne zaplembene komisije v Mariboru z dne 12. 10. 1945. Ta zaplemba je temeljila na 1. in 2. točki prvega odstavka prvega člena Odloka o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile (Ur. list DFJ, št. 2/45, v nadaljevanju: Odlok AVNOJ).

2. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporno premoženje pokojne L. P. prešlo v državno last dne 6. 2. 1945 na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka prvega člena Odloka AVNOJ, in ne na podlagi pravnomočne kazenske sodbe, je predlog predlagateljice zoper drugo nasprotno udeleženko za plačilo protivrednosti zaplenjena premoženja zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog glede vrnitve 24/32 nepremičnine parc. št. 1647 k.o. ... zoper tretjo nasprotno udeleženko, postopek zoper prvo nasprotno udeleženko pa je ustavilo. Odločilo je, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4. Pravnomočno odločitev zoper drugo nasprotno udeleženko predlagateljica zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da je prvi člen Odloka AVNOJ kontradiktoren. Na podlagi prve točke prvega člena tega odloka je namreč vsa imovina nemškega rajha in njegovih državljanov na ozemlju Jugoslavije prešla v družbeno lastnino. Če bi bila ta določba res pravno učinkovita, druga in tretja točka prvega člena ne bi bili potrebni in sodišča ne bi izrekala kazni zaplembe premoženja. Opozarja na določbi 5. in 6. člena Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Ur. list FLRJ, št. 61/46) in 5. točko 30. člena Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Ur. list DFJ, št. 40/45) ter meni, da izpodbijana odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse, pri čemer se sklicuje na tri primere okrajnih sodišč, dva sklepa višjih sodišč in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 148/2001. To predstavlja kršitev 6. člena Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in drugi nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijski očitki, da izpodbijana odločitev predstavlja odstop od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih, niso utemeljeni, zato tudi ni podana kršitev 6. člena EKČP. Sodna praksa namreč stoji na jasnem stališču, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je prešlo premoženje v državno lastnino na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka prvega člena Odloka AVNOJ ali pa na podlagi 3. točke prvega odstavka prvega člena tega odloka.(1) V prvem primeru je prišlo do prehoda premoženja v državno last s 6. 2. 1945 po samem Odloku AVNOJ (ex lege), v drugem primeru pa z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe. Enako ureditev je po navedenem odloku povzel tudi Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur. list FLRJ, št. 63/46, v nadaljevanju: ZPSP). Iz zaplembne zakonodaje ni razvidno, da bi imela zaplemba premoženja s kazensko sodbo prednost. Velja nasprotno: če so bili podani pogoji iz 1. oziroma 2. točke prvega odstavka prvega člena Odloka AVNOJ (oziroma ZPSP), je prišlo do prehoda premoženja po samem odloku oziroma zakonu že dne 6. 2. 1945. V takem primeru je bila kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku pravno nerelevantna, saj je premoženje že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe prešlo v državno last. Drugače ne izhaja niti iz določb Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ št. 40/45). Za vse primere zaplembe premoženja je namreč v 30. členu predvidel odločbe zaplembnih komisij in sklepe sodišč, kar vse pa so bile le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplembe premoženja, ki je bilo že pred tem podržavljeno bodisi po samem zakonu ali s kazensko sodbo. Enako je kasnejši Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ št. 61/46) v 5. členu določil sodišča za izvrševanje zaplembe, tako da so imele te odločbe le deklaratorni učinek. Glede na navedeno tako niso utemeljene revizijske navedbe glede „kontradiktornosti“ Odloka AVNOJ. Zadeva Vrhovnega sodišča RS II Ips 148/2001, na katero se sklicuje revidentka, s konkretnim primerom ni neposredno primerljiva, saj je bilo upravičencu premoženje zaplenjeno na podlagi sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani z dne 18. 8. 1945. Praksa nižjih sodišč pa Vrhovno sodišče ne veže. 8. Če je bilo torej premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka prvega člena Odloka AVNOJ in je premoženje postalo državno po samem odloku oziroma zakonu, lahko predlagatelji zahtevajo vračilo premoženja samo v upravnem postopku ob pogojih Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91 in nas., v nadaljevanju: ZDen). Če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, torej 3. točke prvega odstavka prvega člena Odloka AVNOJ, je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS. Ker pravnomočna kazenska sodba o zaplembi premoženja v konkretnem primeru ni bila podlaga za prehod premoženja v državo last, predlagateljica ne more uspešno uveljavljati zahtevkov na podlagi določb ZIKS, zato je odločitev nižjih sodišč pravilna.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, Ur. list SRS, št. 30/86) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 275/2002, II Ips 328/2003, II Ips 712/2002, II Ips 85/2004, II Ips 615/2005, II Ips 647/2004, II Ips 88/2006, itd..