Jedro

Pastorki, vnuki in drugi otroci brez staršev, ki jih je zavarovanec pred smrtjo preživljal, so eksplicitno določeni le kot upravičenci do družinske pokojnine v 1. odstavku 55. člena ZPIZ-2. V 3. alineji 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 pa pastorki niti druge osebe iz 1. odstavka 55. člena ZPIZ-2 niso vključene med osebe, v razmerju do katerih bi lahko vdova pridobila pravico do vdovske pokojnine. Stališče sodišča prve stopnje, da je vdovi mogoče priznati vdovsko pokojnino po otroku, ki ni njen otrok, temveč pastorek, torej otrok pokojnega moža, četudi ima do njega dolžnost preživljanja, je zmotno in zato ni sprejemljivo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba ter sklep sodišča prve stopnje spremenita tako, da glasita: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 13. 4. 2016 in št. ... z dne 21. 3. 2016 ter priznanje pravice do vdovske pokojnine od 19. 3. 2015 dalje se zavrne.

Tožnica svoje stroške postopka krije sama."

II. Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo v izreku te sodbe citirani odločbi. Tožnici je priznalo pravico do vdovske pokojnine po pokojnem možu A.A. od 19. 3. 2015 dalje ter odmero te dajatve naložilo tožencu. Sklenilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka, kot bodo odmerjeni s posebnim sklepom. S sklepom z dne 11. 7. 2018 jih je odmerilo na 1.863,16 EUR.

2. Zoper sodbo in stroškovni sklep se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo sodbe v smeri stroškovne zavrnitve tožbenega zahtevka.

V 3. alineji 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 sta kumulativno določena dva pogoja za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Torej otrok, ki ima pravico do družinske pokojnine, in dolžnost njegovega preživljanja. Pojem otroka že po naravi stvari predstavlja biološki pojem. Otrok je v pravnem razmerju lahko otrok le do svojih staršev. B.B. ni tožničin otrok, temveč le njena varovanka. Tožnica je po odločbi CSD C. B.B. skrbnica, ne pa eden od staršev z roditeljsko pravico. Po 123. členu ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke. Ker B.B. ni tožničin otrok, ni izpolnjen že prvi pogoj na strani vdove za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Sicer pa tožnica B.B. ni dolžna niti preživljati.

Namen 3. alineje 1. odstavka 53. člen ZPIZ-2 je zagotoviti pravico do vdovske pokojnine vdovi le v razmerju do svojih otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem, in do katerih ima dolžnost preživljanja, ne pa v razmerju do vseh upravičencev do družinske pokojnine iz 1. odstavka 55. člena ZPIZ-2. V 3. alineji 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 pastorki, vnuki in drugi otroci brez staršev, ki jih je zavarovance preživljal, niso zajeti. Tožnica zato v razmerju do pastorke ne more pridobiti pravice do vdovske pokojnine. Stališče sodišča prve stopnje, da je bistvo obravnavane določbe v preživljanju, ne pa v sorodstveni vezi, je zmotno. Zmotno je tudi stališče, da gre za spor z mednarodnim elementom. ZMZPP ne more predstavljati podlage za odločitev v zadevi, ki je podana v ZPIZ-2. 3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe, predlaga potrditev izpodbijane sodbe in sklepa ter povrnitev stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb o vdovski pokojnini po pokojnem možu A.A. Tožnica, ki je ob smrti moža 18. 3. 2015 dopolnila 46 let starosti, ni izpolnila pogoja starosti za priznanje te pravice. S pokojnim možem nista imela skupnih otrok. V razmerju do pastorke B.B., ki je po pokojnem očetu pridobila pravico do družinske pokojnine od 19. 3. 2015 dalje2, ji vdovske pokojnine ni mogoče priznati.

7. Zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica po pokojnem možu v razmerju do pastorke B.B. kot otroka, ki ima pravico do družinske pokojnine po umrlem, in do katere ima tudi kot skrbnica3 dolžnost preživljanja, pravico do vdovske pokojnine, je materialnopravno zmoten. B.B. namreč ni tožničin otrok, temveč otrok pokojnega moža A.A. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi edino bistveno.

8. Čeprav sta tožnica in pastorka državljanki Bosne in Hercegovine, v obravnavnem primeru nikakor ne gre za spor z mednarodnim elementom, v katerem naj bi bilo potrebno uporabiti Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP)4. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (BBHSZ)5, s katerim sta državi podpisnici uredili medsebojne odnose na področju socialnega zavarovanja, podana izključno v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)6. Pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ki morajo biti izpolnjeni na strani vdove, predpisuje v 53. členu.

9. Po 1. odstavku 53. člena ZPIZ-2 lahko vdova vdovsko pokojnino uveljavi, če je do smrti zakonca v prehodnem obdobju v letu 2015 dopolnila 54 let in 6 mesecev starosti oziroma 49 let in 6 mesecev, da bi pravico pridobila po dopolnitvi te starosti (1. alineja 1. odstavka in 4. odstavek v zvezi z 5. odstavkom), ali če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v 1 letu po njegovi smrti (2. alineja) ali če ji je po njegovi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja (3. alineja). Pridobitev pravice do vdovske pokojnine je torej vezana na izpolnitev zakonsko določene starosti ali izpolnjevanje določenih statusnih pogojev.

10. Pod pogoji iz 3. alineje 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 je, ne glede na dopolnjeno starost, pravico do vdovske pokojnine mogoče priznati vdovi, če ji je ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem, in ima do njih dolžnost preživljanja. Oba pogoja, torej vsaj en otrok s pravico do družinske pokojnine in dolžnost preživljanja, sta določena kumulativno. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morata biti izpolnjena sočasno.

Vendar je po stališču pritožbenega sodišča ob pravilni razlagi in uporabi 3. alineje 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 vdovsko pokojnino mogoče priznati le vdovi, ki ji je po moževi smrti ostal svoj otrok oziroma otrok, ki ga je imela skupaj s pokojnim možem, ki ima pravico do družinske pokojnine, medtem ko ji pravice ni mogoče priznati, če je ostal le otrok pokojnega zakonca, ki ni tudi njen otrok, temveč pastorek. Pritrditi je namreč potrebno stališču pritožnika, da 3. alineja 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 zagotavlja pravico do vdovske pokojnine le vdovi v razmerju do svojih otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem, in do katerih ima dolžnost preživljanja. Čeprav to ni izrecno določeno, gre lahko le za sorodstveno razmerje matere do otroka, torej do svojega otroka. Prav sorodstveno razmerje mati - otrok ob izpolnjenih drugih zakonskih pogojih zagotavlja vdovi po 3. alineji 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 pravico do vdovske pokojnine.

Pastorki, vnuki in drugi otroci brez staršev, ki jih je zavarovanec pred smrtjo preživljal, so eksplicitno določeni le kot upravičenci do družinske pokojnine v 1. odstavku 55. člena ZPIZ-2. V 3. alineji 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 pa pastorki niti druge osebe iz 1. odstavka 55. člena ZPIZ-2 niso vključene med osebe, v razmerju do katerih bi lahko vdova pridobila pravico do vdovske pokojnine. Stališče sodišča prve stopnje, da je vdovi mogoče priznati vdovsko pokojnino po otroku, ki ni njen otrok, temveč pastorek, torej otrok pokojnega moža, četudi ima do njega dolžnost preživljanja, je zmotno in zato ni sprejemljivo.

11. Ker B.B. ni tožničin otrok, temveč njena pastorka, ni izpolnjen dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Izpolnjen ni že prvi od dveh kumulativno določenih pogojev za priznanje te pravice, zato nadaljnjega pogoja sploh ni bilo potrebno niti ugotavljati. Vprašanje tožničine dolžnosti preživljanja pastorke namreč v okoliščinah konkretnega primera, ko ne gre za tožničinega otroka, sploh ne more biti pravno relevantno.

12. Vse predhodno navedeno pomeni, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta toženca pravilna in zakonita ter posledično z izpodbijano sodbo nezakonito odpravljena in tožnici nezakonito priznana pravica do vdovske pokojnine. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in na temelju 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo skupaj s posebnim stroškovnim sklepom z dne 11. 7. 2018 ob pravilni uporabi 3. alineje 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 spremeniti tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. Torej tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 13. 4. 2016 in z dne 21. 3. 2016 in priznanje pravice do vdovske pokojnine od 19. 3. 2015 dalje zavrniti. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, zato svoje stroške postopka krije sama (154. člen ZPP).

13. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno skleniti še, da tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Odločba toženca z dne 21. 3. 2016. 3 Odločba tujega centra za socialno delo (C.) z dne 16. 4. 2015. 4 Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami. 5 Ur. l. RS - MP, št. 10/2008 in 3/2011. 6 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.