Jedro

V sodni praksi je že izoblikovano in ustaljeno stališče, da poslovanje, ki izvira iz notranje sfere stranke, ne more predstavljati upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Notranja sfera stranke (tudi če gre za pravno osebo) ni upravičen vzrok v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP. Vrhovno sodišče je večkrat tudi že pojasnilo, da je utemeljen vzrok lahko le tako ravnanje, na katerega stranka ali njen pooblaščenec ne more vplivati, ter da zato tudi napake pooblaščencev ne sodijo v to opredelitev.

Predpostavka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je obstoj pravnega interesa (drugi odstavek 374. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP), ki se pri tem pravnem sredstvu kaže v javnem interesu. Če ustaljena sodna praksa že obstaja in če je izpodbijana odločitev z njo skladna, javne koristi od odločitve Vrhovnega sodišča ni mogoče pričakovati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Dolžnik je zamudil rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi in v zvezi s tem predlagal vrnitev v prejšnje stanje. Kot upravičen razlog za zamudo roka je navajal napako pri vnosu datuma prejema sklepa o izvršbi, ki se je pripetila uslužbenki dolžnika, zaposleni v sprejemni pisarni.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje ter razveljavilo sklep, s katerim je sodišče zavrglo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi kot prepozen. Sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi upnika in prvostopenjski sklep delno spremenilo tako, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, v preostalem delu pa ga je razveljavilo. Pritožbo dolžnika zoper prvostopenjski sklep je zavrnilo.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

6. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP lahko Vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, torej enaki pogoji kot za dopustitev revizije. Zahteva za varstvo zakonitosti izpostavlja, da je potrebna razlaga pravnega standarda upravičenega vzroka, ki je podlaga za vrnitev v prejšnje stanje.

7. Vrnitev v prejšnje stanje se lahko zahteva, če stranka iz upravičenega vzroka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje (prvi odstavek 116. člena ZPP). Vrhovno državno tožilstvo se zavzema za to, da se zamuda roka za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine presoja po merilih krivde.

8. V sodni praksi je že izoblikovano in ustaljeno stališče, da poslovanje, ki izvira iz notranje sfere stranke, ne more predstavljati upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Notranja sfera stranke (tudi če gre za pravno osebo) ni upravičen vzrok v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP. Vrhovno sodišče je večkrat tudi že pojasnilo, da je utemeljen vzrok lahko le tako ravnanje, na katerega stranka ali njen pooblaščenec ne more vplivati, ter da zato tudi napake pooblaščencev ne sodijo v to opredelitev.(1)

9. Predpostavka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je obstoj pravnega interesa (drugi odstavek 374. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP), ki se pri tem pravnem sredstvu kaže v javnem interesu. Ta je podan, če se lahko pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča o pravnem vprašanju, ki v sodni praksi še ni rešeno in bi lahko vplivalo na širši krog primerljivih zadev. Če ustaljena sodna praksa že obstaja in če je izpodbijana odločitev z njo skladna, javne koristi od odločitve Vrhovnega sodišča ni mogoče pričakovati.(2)

10. Ker je Vrhovno sodišče v številnih odločbah že zavzelo stališče glede pravnega problema, ki ga izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti, pravni interes za vložitev zahteve ni podan. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (374. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej sklepe Vrhovnega sodišča II Ips 265/1998 z dne 8. 10. 1998, II Ips 86/1999 z dne 2. 6. 1999, III Ips 29/2005 z dne 13. 12. 2005, III Ips 43/2007 z dne 28. 8. 2007 in X Ips 203/2012 z dne 5. 7. 2012. Op. št. (2): Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča III Ips 61/2005 z dne 9. 5. 2006.