Jedro

Glede na določila 8., 10. in 14. člena Odloka o Prostorskem redu občine Radovljica je povsem jasno in razumljivo predpisano, da je pridobitev dovoljenja za oglaševanje obligatorna in sicer še pred postavitvijo nameravanega objekta za oglaševanje ter da pristojni organ lahko predlog oglaševalca za izdajo zaprošenega dovoljenja tudi zavrne, če niso izpolnjeni predpisani pogoji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Povzetek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje v 1. točki izreka tožniku odredil, da v 30 dneh od njene vročitve v celoti odstrani reklamni objekt/pano, ki ga je brez ustreznih upravnih dovoljenj postavil na zemljišču parc. št. 208 k.o. ..., v 2. točki izreka pa, da bo, kolikor v danem roku ne bo izvršil odrejenega ukrepa iz 1. točke izreka, kot prisilno sredstvo uporabljena izvršba s prisilitvijo, izrečena pa bo tudi globa v skladu z 38. členom ZIN; v 3. točki izreka mu je še odredil, da mora o odstranitvi oglaševalskega objekta obvestiti inšpekcijski organ prve stopnje, ki je odločbo izdal; v 4. točki izreka je odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, v 5. točki pa, da posebni stroški v postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je inšpektor po uradni dolžnosti opravil inšpekcijski ogled postavitve spornega reklamnega objekta/panoja dne 8. 5. 2019. O ogledu in ugotovitvah je sestavil inšpekcijski zapisnik, ki ga je poslal zavezancu s pozivom, da se o predmetu nadzora pred izdajo odločbe ustrezno izjavi. Zavezanec je v izjavi na zapisnik o opravljenem inšpekcijskem ogledu dne 20. 7. 2019 navedel, da je predmetni oglasni pano postavljen na zasebnem zemljišču izven varovalnega pasu regionalne ceste ter da ni postavljen nedovoljeno, češ da ni postavljen v nasprotju s prostorskim aktom oziroma ga prostorski akt na predmetnem zasebnem zemljišču ne prepoveduje. Inšpekcijski organ prve stopnje je sprejeto odločitev utemeljil na določilih 50.a člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), 18., 29., 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru člena (ZIN) ter na podlagi 8. in 10. člena Odloka o oglaševanju v občini Radovljica in 15. člena Odloka o Prostorskem redu občine Radovljica, ki jih je v svoji obrazložitvi tudi povzel. Rok za odstranitev je inšpektor postavil ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena ZIN ter na podlagi 5. odstavka 29. člena ZIN zavezancu naložil, da mora o odpravi nepravilnosti takoj pisno obvestiti inšpektorja. Na podlagi 30.člena ZIN je še odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

3. Pritožbeni organ druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnil. **Povzetek navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnik v tožbi navaja, da se z odločitvijo tožene stranke ne more strinjati, ker je neutemeljena in nerazumljiva, češ da iz citirane določbe 1. odstavka 10. člena Odloka o oglaševanju v Občini Radovljica (v nadaljevanju: Odlok o oglaševanju) izhaja, da oglaševalec lahko dobi dovoljenje za vse vrste objektov ali naprav za oglaševanje na zemljiščih, kjer to dovoljuje 3. člen Pravilnika iz 3. člena Odloka o oglaševanju. Po stališču tožnika naj bi iz citiranega določila izhajalo, da oglaševalec lahko pridobi dovoljenje, vendar to ni obvezno. Tožnik navaja, da ne razume, katero določilo Odloka o oglaševanju, ki naj bi ga zavezovalo, naj bi kršil, češ da noben člen Odloka o oglaševanju ne določa obveznosti pridobiti dovoljenje, kot to zahteva tožena stranka. Poleg tega trdi, da lahko tožena stranka ureja pogoje za poseg v prostor le s prostorskimi akti, kar lahko predstavlja le Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Radovljica, ne pa Odlok o oglaševanju, ki pa postavitve panoja ne prepoveduje, niti kot pogoja za postavitev oglaševalskega panoja ne določa pridobitev soglasja Občine Radovljica. Razen tega tožnik še trdi, da je predmetni oglaševalski pano enostaven objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno in ni postavljen v nasprotju s prostorskim aktom ter je postavljen izven varovalnega pasu regionalne ceste in ni postavljen v nasprotju s prostorskim aktom. Sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov z vpogledom prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, najemne pogodbe z dne 16. 4. 2019 ter zaslišanja direktorja tožeče stranke razveljavi oziroma odpravi obe odločbi prve in druge stopnje, oziroma podredno, da obe odločbi odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter ji v vsakem primeru naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odgovorila na tožbo in predložila upravne spise obeh upravnih organov prve in druge stopnje. Izpostavlja, da je tožnik navedeni reklamni objekt/pano za oglaševanje nesporno postavil na zemljišče s parc. št. 208, k.o. ..., ki po Odloku o Prostorskem redu občine Radovljica (v nadaljevanju: Odlok o PRO, ki je temeljni prostorski akt občine), leži v območju najboljših kmetijskih površin (območje K1), v območju, ki se ne ureja z OPPN ali DPN. Veljavni Odlok o PRO, in sicer 12. člen, jasno in nedvoumno določa, da gradnja novih objektov in pomožnih objektov za oglaševanje na kmetijskih zemljiščih ni dovoljena in ne predvideva morebitnih izjem, ki bi dopuščale umestitve teh objektov na površine najboljših kmetijskih zemljišč. Zato ob tako ugotovljeni kršitvi v konkretnem primeru sploh niso relevantna dejstva, ki jih uveljavlja tožnik, da si je od lastnika parcele, na katero je postavil predmetni reklamni objekt/pano za oglaševanje, izposloval najemno pogodbo ter da gre za enostavni objekt in da je objekt postavljen izven varovalnega pasu regionalne ceste. Zavrača tudi trditev tožnika, da naj bi iz vsebine 10. člena Odloka o oglaševanju izhajalo, da oglaševalec lahko pridobi dovoljenje za vse vrste objektov in naprav, ni pa to obvezno, kar si tožnik samovoljno razlaga v svojo korist, saj 14. člen Odloka o PRO izrecno določa, da je uporaba lokacij brez dovoljenja iz 8. oziroma 10. člena istega odloka prepovedana, tako da je glede na citirana določila Odloka o PRO povsem jasno in razumljivo, da je predhodna pridobitev dovoljenja za oglaševanje obvezna, pristojni organ pa lahko predlog oglaševalca tudi zavrne. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožnik v danem roku, niti pozneje, vse do odločitve sodišča ni vložil odgovora na navedbe in predlog tožene stranke v odgovoru na tožbo.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

7. Sodišče je 24. 8. 2022 sprejelo sklep I U 1938/2019-11, da v zadevi odloča sodnica posameznica. Sklep je sodišče vročilo obema strankama, ki navedeni sestavi sodišča nista ugovarjali.

**Glavna obravnava**

8. Sodišče je 7. 4. 2023 opravilo javno glavno obravnavo, ki se jo je udeležila zgolj tožena stranka, tožnik pa, ki se glavni obravnavi ni želel odpovedati, na narok brez predhodnega opravičila ni pristopil, čeprav je bil pravočasno in pravilno vabljen, o nameravani odsotnosti pa sodišča tudi ni obvestil in svoje odsotnosti ni niti naknadno opravičil. 9. Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo dokaze z vpogledom v listine v sodnem spisu (A1 - A4) in (B1 - B6) ter listine upravnega in sodnega spisa. Pooblaščenka tožene stranke je v svoji besedi vztrajala pri stališčih v izpodbijanih odločbah prve in druge stopnje ter v odgovoru na tožbo, ki jih je še dodatno obrazložila in podkrepila s predložitvijo lokacijske informacije z razširjenimi podatki za parc. št. 208, k.o. ... in novonastalo parc. št. 208/1, na kateri je še zdaj lociran sporni reklamni objekt/pano, ki je po svoji namembnosti kmetijsko zemljišče K1. **K točki I**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbo izpodbija odločbi pristojnih upravnih organov lokalne samouprave obeh stopenj. Vendar je v obravnavanem primeru v skladu z določbo 2. člena1 ZUS-1 dopusten predmet sodne presoje zgolj dokončna odločba inšpekcijskega organa prve stopnje, s katero je bila tožniku naložena odstranitev navedenega oglasnega objekta/panoja. V upravnem sporu namreč ni dovoljeno izpodbijati odločbe drugostopenjskega organa, s katero je bila zgolj zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, saj ne gre za odločbo iz 2. člena ZUS-1, zato v upravnem sporu drugostopenjska odločba, s katero je bila zgolj zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, ni dopusten predmet sodne presoje. Upravni akt v smislu citiranega določila 2. člena ZUS-1 namreč ni akt, izdan na podlagi pravnega sredstva, ki v izreku ne vsebuje odločitve o pravici ali obveznosti fizične oziroma pravne osebe2. Zato je sodišče glede na povedano štelo kot izpodbijani upravni akt v tej zadevi zgolj dokončno odločbo inšpekcijskega organa prve stopnje.

12. Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ter upravnega in sodnega spisa ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče skladno s pooblastilom zakonodajalca iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje, da jih ne navaja ponovno, glede tožbenih navedb pa dodaja:

13. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je tožniku izrečeni inšpekcijski ukrep, ki mu nalaga odstranitev reklamnega objekta/panoja, ki ga je brez kakršnihkoli upravnih dovoljenj postavil na zemljišču parc. št. 208 k.o. ..., ki po Odloku o Prostorskem redu občine Radovljica (v nadaljevanju: Odlok o PRO) leži v območju najboljših kmetijskih površin (območje K1), torej v območju, ki se ne ureja z OPPN ali DPN. To med strankama niti ni sporno, saj tožnik ni kakorkoli izpodbijal teh ugotovitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje ne v upravnem postopku in tudi ne v upravnem sporu.

14. Zato sodišče lahko sledi toženi stranki, ki se ne strinja s tožnikom, da bi iz vsebine 10. člena Odloka o oglaševanju izhajalo to, da si oglaševalec lahko zgolj neobvezno pridobi dovoljenje za vse vrste objektov in naprav, saj Odlok o PRO v 14. členu povsem jasno in torej nedvoumno določa, da je uporaba lokacij brez dovoljenja iz 8. oziroma 10. člena istega odloka prepovedana. Prav tako je tudi po presoji sodišča, glede na citirana določila 8., 10. in 14. člena Odloka o PRO, povsem jasno in razumljivo predpisano, da je pridobitev dovoljenja za oglaševanje obligatorna in sicer še pred postavitvijo nameravanega objekta za oglaševanje ter da pristojni organ lahko predlog oglaševalca za izdajo zaprošenega dovoljenja tudi zavrne, če niso izpolnjeni predpisani pogoji.

15. Po presoji sodišča je že tožena stranka pravilno izpostavila, da je za presojo pravilnosti sprejete odločitve v konkretnem primeru ključnega pomena veljavni Odlok o PRO, in sicer njegov 12. člen, ki jasno in nedvoumno določa, da gradnja novih objektov in pomožnih objektov za oglaševanje na kmetijskih zemljiščih ni dovoljena in ne predvideva morebitnih izjem, ki bi dopuščale umestitve teh objektov na površine najboljših kmetijskih zemljišč (območje K1).

16. Zato je pravilen tudi zaključek tožene stranke, da so ob ugotovljeni kršitvi določila 12. člena Odloka o PRO, ki prepoveduje gradnjo novih objektov in pomožnih objektov za oglaševanje na najboljših kmetijskih zemljiščih, v konkretnem primeru za odločitev pravno nepomembna dejstva, ki jih je vseskozi uveljavljal tožnik, namreč, da je za navedeno parcelo, na katero je postavil predmetni reklamni objekt/pano za oglaševanje, sklenil najemno pogodbo z lastnico predmetne parc. št. 208, k.o. ..., ki je nesporno po svoji namembnosti kmetijsko zemljišče (območje K1); prav iz tega razloga se kot nerelevantna izkaže tudi tožnikova navedba, da gre za enostavni objekt/pano za oglaševanje ter da je tožnikov objekt/pano za oglaševanje postavljen izven varovalnega pasu regionalne ceste, saj kot rečeno med strankama niti ni spora o tem, da gre v tožnikovem primeru za kmetijsko zemljišče, ki leži v območju najboljših kmetijskih površin (območje K1).

17. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je tudi izpodbijana dokončna odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

**K točki II**

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Drugi odstavek 2. člena ZUS-1 določa: "Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravne koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta." 2 Kerševan, E., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 21.