Jedro

Če je izvedenec povedal, da bi stopnjo invalidnosti lahko ugotovili pri tožniku že julija 1995, to ne pomeni, da bi stopnjo in posledice lahko ugotovila tožeča stranka sama brez pomoči izvedenca. Tožena stranka je lahko ugotovila obstoj invalidnosti in odstotek le-te šele, ko je prejela izvedeniško mnenje, to je 15.06.2001. Rok za izpolnitev obveznosti iz 1.odst. 919.čl. ZOR je tako potrebno šteti šele od tega dne dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 1.040.200,00 SIT od 30.06.2001 do 26.09.2001, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženo stranko pa je obvezalo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 426.527,00 SIT v 15-ih dneh. V tej pravdi je ostalo sporno še plačilo zamudnih obresti in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka obstoj in odstotek tožnikove invalidnosti lahko ugotovila takrat, ko je prejela mnenje sodnega izvedenca. To je bilo 15.06.2001. Njena obveznost plačila zavarovalnine pa je skladno z 919.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nastopila po poteku 14-ih dni, to je 30.06.2001 in od takrat dalje tečejo zakonske zamudne obresti.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tožeča stranka ni vedela oziroma razpolagala z dokazili, potrebnimi za ugotovitev tožnikove invalidnosti in to že od 12.07.1995. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati mnenje izvedenca dr. B., ko je na obravnavi dne 27.09.2001 povedal, da bi lahko dosedanjo stopnjo invalidnosti tožnika ugotovili tudi julija 1995 in da je nasploh pri takih operacijah po določenem času, ko se transplant spremeni v fibrozno tkivo, ki ni več elastično, pojavi ponovno nestabilnost kolena. Trajne posledice so torej vnaprej znane. Njegovega mnenja se je sodišče dolžno držati in ne more kar mimo njega sprejemati drugačne zaključke. Ker je sodišče sprejelo zaključke, ki so v nasprotju z mnenjem izvedenca in ker so posamezni zaključki v nasprotju z listinskimi dokazi, je podana, poleg napačne ugotovitve dejanskega stanja, tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi napačno razumelo napotke revizijskega sodišča, kajti gotovo to ni imelo v mislih, da bi zavarovalnica morala prejeti nekakšno izvedeniško mnenje, v katerem je bil opredeljen tudi odstotek invalidnosti tožnika. Potrebno je razumeti tako, da je potrebno ugotoviti, kdaj je zavarovalnica prejela dokumentacijo in vse drugo, kar je potrebno, da se ugotovi, ali obstoja invalidnost in kakšna je njena višina. Tožnik je prijavo nezgode podal 03.04.1995 in k tej priložil potrdilo UNZ Koper o trajanju bolniškega staleža z dne 03.04.1995 ter zdravstveno dokumentacijo. Del zdravstvene dokumentacije je predložil konec aprila 1995 in nato še 05.05.1995 zdravstveni karton. Do 12.07.1995 je tožena stranka imela dovolj časa, da bi ugotovila obstoj tožnikove invalidnosti, zato mu gredo od tega dne dalje tudi zakonske zamudne obresti, skladno z določbo 2.odst. 919.čl. ZOR. V konkretnem primeru ni mogoče mimo dejstva, da je cenzorka podala mnenje, sicer napačno, vendar gre lahko le v škodo zavarovalnici, ne pa zavarovancu, zato je od tega dne treba šteti rok 14-ih dni, ki ga določa 1.odst. 919.čl. ZOR in ta rok je 12.07.1995. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki prereka vse pritožbene trditve in se strinja z dejanskimi in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Za tožečo stranko je še vedno sporna odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti, kajti po njenem mnenju je tožena stranka razpolagala s potrebno dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko sama ugotovila obstoj in obseg svoje obveznosti pred prejemom izvedeniškega mnenja, zato po njenem mnenju tečejo zamudne obresti od 12.07.1995. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, kajti ta temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, kajti ni res, da bi sodišče prve stopnje izvedeniško mnenje dr. B. napačno interpretiralo. Tega ni mogoče razumeti tako kot to razume tožeča stranka. Če je izvedenec povedal, da bi stopnjo invalidnosti lahko ugotovili pri tožniku že julija 1995 to ne pomeni, da bi stopnjo in posledice lahko ugotovila tožeča stranka sama brez pomoči izvedenca. Sicer pa je tudi tožeča stranka na podlagi mnenja izvedenca šele 22.06.2001 oblikovala tožbeni zahtevek za plačilo 1.799.200,00 SIT oziroma 1.040.000,00 SIT, kot posledice invalidnosti po drugi poškodbi. Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožena stranka lahko ugotovila obstoj invalidnosti in odstotek le-te šele, ko je prejela izvedeniško mnenje, to je 15.06.2001. Rok za izpolnitev obveznosti iz 1.odst. 919.čl. ZOR je tako potrebno šteti šele od tega dne dalje (2.odst. 919.čl. ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Od 30.06.2001 dalje je torej bila tožena stranka v zamudi, zato od tega dne dalje tečejo zakonske zamudne obresti. Ker je pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker ti stroški niso bili potrebni, saj z odgovorom na pritožbo ni doprinesla ničesar k razjasnitvi zadeve.