Jedro

Toženec se je strinjal z opravo naroka, hkrati pa ni podal dokaznih predlogov, čeprav je bil že v vabilu na narok in na samem naroku opozorjen po 286. členu ZPP. Z navedenim je bila tožencu dana možnost, da se izjavi o tožničinih zahtevkih in navedbah (5. člen ZPP), kar je celo storil, zato ne gre za kršitev načela kontradiktornosti postopka.

Zmotno opravljen stečajni postopek nad neobstoječo osebo, samostojnim podjetnikom, ki je bil predhodno izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov, nima pravnih posledic.

Upnik lahko kljub zavarovanju kredita terja plačilo dolga od dolžnika. Ob morebitnem poplačilu upnika pri zavarovalnici pa bi bila zavarovalnica tista, ki bi zoper dolžnika lahko uveljavljala regresno pravico.

Tožebenec bi triletni zastaralni rok (349. člen ZOR) za plačilo mesečnih zneskov obresti bi lahko uspešno uveljavljal le v primeru, če bi zatrjeval (in izkazal), da je bila njegova obveznost „razbita“ na posamezne občasne dajatve ali anuitete, pri katerih zastaranje teče za vsako posamezno dajatev od njene zapadlosti dalje (prvi in drugi odstavek 372. člena ZPP), saj navedeno pravilo ne velja za obročna odplačila in druge delne izpolnitve (drugi odstavek 372. člena ZOR).

Ker obdobje po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni zaobseženo v časovnih mejah pravnomočnosti, sodišče druge stopnje ob presojanju toženčeve pritožbe ni smelo poseči v odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice, ki na dan odločanja sodišča prve stopnje (22. 2. 2005) še niso dosegle glavnice.

Obrazložitev

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o plačilu 4.895,84 EUR (prej 1,173.241,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2003 do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2003/16255, s katerim je bilo tožencu naloženo, da tožnici v osmih dneh po izdaji sklepa plača 13.539,39 EUR (prej 3,244.581,10 SIT) in 4.895,84 EUR (prej 1,173.241,10 SIT), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2003 dalje do plačila. Presodilo je, da je toženec iz naslova posojilnih pogodb, ki jih je sklenil kot samostojni podjetnik, dolžan tožnici vrniti zneska glavnic s pripadajočimi obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, saj ni bil pozvan, naj poda odgovor na tožničino pripravljalno vlogo, ki jo je prejel na edinem naroku za glavno obravnavo. Sodišče mu ni dalo primernega roka za odgovor. Toženec je pravni laik, ki v postopku ni bil zastopan po odvetniku. Moral bi biti napoten na brezplačno pravno pomoč, saj je brez premoženja. Ni bil opozorjen po 283. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne drži, da je soglašal z opravo naroka, saj je bil pomanjkljivo seznanjen z vsebino tožničine pripravljalne vloge in zaveden s strani sodišča. Na naroku je navedel, da želi predložiti še druge listine oziroma odgovoriti na tožničino vlogo, vendar je bil ugovor zavrnjen z navedbo, da je bil opozorjen po 286. členu ZPP. Sodišči nista ocenili pravnomočnega sklepa, ki ga je predložil. Gre za sklep, izdan v drugem izvršilnem postopku zoper toženca, s katerim je izvršilno sodišče ustavilo postopek zaradi zaključka stečajnega postopka nad tožencem kot samostojnim podjetnikom. Sodišči sta kršili načelo enakosti in sodna jamstva, ki jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Nad tožencem kot samostojnim podjetnikom je bil opravljen stečaj, v katerem tožnica ni prijavila terjatev, in zato ne more zahtevati vračila posojila. Toženec je predložil dokaze o zavarovanju kredita. Tožnica je dokazom le pavšalno ugovarjala. Dogovorjeno je bilo mesečno odplačevanje obresti in vračilo glavnice ob njeni zapadlosti. Mesečna plačila obresti so zastarala. Toženec je pogodbi kršil že na začetku, zato so po 11. členu pogodb že ob teh kršitvah zapadle vse obveznosti po pogodbah. Zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Pritožbeno sodišče pri odločanju o zamudnih obrestih ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 2. 3. 2006. 4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločitev o plačilu 4.895,84 EUR (prej 1,173.241,10 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2003 dalje do plačila ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Tožnica v tej pravdi vtožuje glavnici, to je vračilo dveh posojil po pogodbah št. 4761/62 in št. 4818/16 v višini 8.345,85 EUR (prej 2,000.000,00 SIT) in 2.225,20 EUR (prej 533.247,50 SIT). K zneskoma glavnic je prištela kapitalizirane redne (pogodbene) in zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do 30. 6. 2003 (dan popisa dolga). Od tako dobljenih zneskov zahteva še zakonske zamudne obresti od 25. 8. 2003 dalje do plačila.

7. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). V tej zadevi tožnica uveljavlja dva denarna zahtevka, ki imata različno dejansko podlago (dve posojilni pogodbi), zato je treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek ločeno. Po 39. členu ZPP se v primeru, ko je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi obresti, razen če se te uveljavljajo kot glavni zahtevek. V obravnavani zadevi se obresti, čeprav kapitalizirane, uveljavljajo skupaj z glavnico, zato niso glavni zahtevek. Znesek posojila po pogodbi št. 4818/16 2.115,20 EUR (prej 533.247,50 SIT) ne dosega mejne vrednosti, predpisane za dovoljenost revizije, zato toženčeva revizija zoper odločitev o tem zahtevku ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

8. Revizijski očitki, s katerimi toženec uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni. Že na tem mestu velja poudariti, da nekatere izmed revizijskih trditev v tem delu ne držijo (npr. da toženec ni soglašal z opravo naroka za glavno obravnavo, da je bil zaveden s strani sodišča, da je želel predložiti dodatne dokaze oziroma odgovoriti na tožničino pripravljalno vlogo), zato jih revizijsko sodišče ni upoštevalo. Tožničino pripravljalno vlogo je toženec sicer prejel na samem naroku za glavno obravnavo, na to je opozoril tudi sodišče, vendar mu je sodišče pojasnilo njeno vsebino, same preložitve naroka pa toženec ni zahteval in ni zaprosil, da mu sodišče določi dodaten rok za odgovor. Še več, vsebina tožničine vloge je bila takšna, da tožnica česa bistveno novega, kar bi terjalo dodaten odgovor, ni navajala, toženec pa je celo izjavil, da nima izrecnih pripomb na opravo naroka, čeprav je šele na naroku prejel tožničino pripravljalno vlogo, in da je pojasnil svoje videnje zadeve. Toženec se je torej strinjal z opravo naroka, hkrati pa ni podal dokaznih predlogov, čeprav je bil že v vabilu na narok in na samem naroku opozorjen po 286. členu ZPP. Tožencu je bila tako dana možnost, da se izjavi o tožničinih zahtevkih in navedbah (5. člen ZPP), zato ne gre za kršitev načela kontradiktornosti postopka. ZPP ne vsebuje institutov poziva stranki, naj odgovori na pripravljalno vlogo; napotitve na brezplačno pravno pomoč, ker je oseba brez premoženja; in napotitve, naj si stranka vzame pooblaščenca (z izjemo iz 283. člena ZPP, ki pride v poštev le v primeru, če se stranka ne more določno ali jasno izjaviti, do česar pa v tej zadevi ni prišlo). Nenazadnje toženec v reviziji, ki jo je vložil po pooblaščenem odvetniku, ne pojasni, kaj je tisto, česar ni navedel, pa bi lahko, in kateri so tisti dodatni dokazi (plačilna naloga, ki jih je predložil, sta nižji sodišči upoštevali), ki jih ni predložil, pa bi jih lahko.

9. Neutemeljeni so revizijski očitki, da bi bilo treba zahtevek zavrniti, ker je bil nad tožencem kot samostojnim podjetnikom opravljen stečajni postopek, v katerem tožnica ni prijavila terjatev. Nižji sodišči sta ugotovili, da je toženec kot samostojni podjetnik s tožnico sklenil posojilno pogodbo št. ... Nato je bil izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov, kasneje pa je bil po njegovem predlogu nad njim kot samostojnim podjetnikom začet in zaključen stečajni postopek. „Po pomoti“ opravljen stečajni postopek nad neobstoječo osebo, samostojnim podjetnikom, ki je bil predhodno izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov, nima pravnih posledic. S takim stečajnim postopkom neobstoječ subjekt ni „oživel“, zato za upnike (tožnico) ni nastala dolžnost prijavljanja terjatev v stečajnem postopku zoper tako osebo. Toženec je kot fizična oseba vse terjatve iz opravljanja dejavnosti samostojnega podjetništva prevzel z izbrisom iz registra samostojnih podjetnikov, kasneje opravljeni stečajni postopek nad neobstoječo osebo pa na njegov prevzem obveznosti ne more imeti nobenega vpliva.

10. Nižji sodišči sta ob skrbni oceni vseh dokazov (pogodbe o posojilu, potrdila o plačilu, ki ga je predložil toženec, in izpovedb obeh pravdnih strank) ugotovili, da plačilo kredita ni bilo zavarovano pri zavarovalnici. Pavšalni revizijski očitek, da sodišči navedenega nista storili, tako ni utemeljen. Sicer pa toženec ni pojasnil, kako naj bi zaradi zatrjevanega zavarovanja terjatev zoper njega prenehala. S takim zavarovanjem se namreč (praviloma) varuje upnika in ne dolžnika. Povedano drugače, upnik lahko kljub zavarovanju kredita terja plačilo dolga od dolžnika. Ob morebitnem poplačilu upnika pri zavarovalnici pa bi bila zavarovalnica tista, ki bi zoper dolžnika lahko uveljavljala regresno pravico.

11. Ne drži revizijska trditev, da so po 11. členu posojilne pogodbe ob dejstvu, da je toženec pogodbo kršil takoj po sklenitvi, takoj zapadle vse obveznosti po pogodbi. Po 11. členu posojilne pogodbe je imela namreč tožnica v primeru toženčevih kršitev pogodbenih obveznosti možnost odstopa od pogodbe, ki je ni izkoristila. Zastaranje terjatve je zato začelo teči šele z zapadlostjo glavnice (28. 6. 2001).

12. Po presoji revizijskega sodišča je neutemeljen revizijski očitek, da so zastarala mesečna plačila obresti. V konkretni zadevi ni ugotovljeno, kakšne narave je bilo pogodbeno dogovorjeno mesečno odplačevanje obresti, kar tožencu ne more biti v korist. Na zastaranje se namreč sklicuje toženec, zato je on tisti, ki bi moral v tej smeri postaviti ustrezne trditve in dokaze (7. člen ZPP), česar ni storil. Triletni zastaralni rok (349. člen ZOR) za plačilo mesečnih zneskov obresti bi lahko uspešno uveljavljal le v primeru, če bi zatrjeval (in izkazal), da je bila njegova obveznost razdeljena na posamezne občasne dajatve ali anuitete, pri katerih zastaranje teče za vsako posamezno dajatev od njene zapadlosti dalje (prvi in drugi odstavek 372. člena ZPP), saj navedeno pravilo ne velja za obročna odplačila in druge delne izpolnitve (drugi odstavek 372. člena ZOR).

13. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da pritožbeno sodišče pri odločanju o zakonskih zamudnih obrestih ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/2004-25 z dne 2. 3. 2006. Gre za očitek neupoštevanja pravila „ne ultra alterum tantum“, po katerem obresti (tudi zakonske zamudne) prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, ki je veljalo od 1. 1. 2002 oziroma od uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ) in vse do 22. 5. 2007 oziroma do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki ga je za zamudne obresti odpravil. Sicer drži revizijska trditev, da je navedeno pravilo veljalo v času odločanja pritožbenega sodišča, vendar je za njegovo uporabo odločilen trenutek, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. Če je ta trenutek nastopil pred uveljavitvijo OZ-A, bi morali sodišči druge in prve stopnje pravilo "ne ultra alterum tantum" upoštevati, če je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla glavnico najpozneje na dan zaključka glavne obravnave. Obdobje po zaključku glavne obravnave namreč ni obseženo v časovnih mejah pravnomočnosti. V primeru, ko vsota zapadlih, pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico po zaključku glavne obravnave, toda pred uveljavitvijo OZ-A, mora pravilo, da obresti prenehajo teči, upoštevati izvršilno sodišče.(1) Ker obdobje po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni obseženo v časovnih mejah pravnomočnosti,(2) sodišče druge stopnje ob presojanju toženčeve pritožbe ni smelo poseči v odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice, ki na dan odločanja sodišča prve stopnje (22. 2. 2005) še niso dosegle glavnice. V prisojene zakonske zamudne obresti bi torej lahko poseglo le v primeru, ko bi te dosegle glavnico najkasneje 22. 2. 2005, medtem ko je v konkretni zadevi razvidno, da zakonske zamudne obresti, ki so se natekle od glavnice (prej 2.000.000,00 SIT) od njene zapadlosti (28. 6. 2001) do izdaje prvostopenjske sodbe, niso presegle glavnice.

14. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče v ostalem delu revizijo toženca na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Tako tudi npr. sodbi VS RS II Ips 742/2006 z dne 19. 3. 2009 in VIII Ips 392/2007 z dne 8. 6. 2009. Op. št. (2): Podobno tudi npr. sodba VS RS III Ips 9/2007 z dne 13. 10. 2008.