Jedro

V sporu o pravici do predčasne pokojnine ni podlage za izdajo bodisi ugoditvene bodisi zavrnilne zamudne sodbe, saj gre v tem primeru za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba prvostopenjskega sodišča razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z zamudno sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se razveljavita odločbi toženca z dne 1.4.2005 ter z dne 11.1.2005 (pravilno: odpravita) in da se ugotovi, da je tožnica na dan 31.12.1999 dopolnila 25 let, 3 mesece in 5 dni pokojninske dobe ter da je s tem izpolnjevala poleg starosti tudi pogoj manjkajočih 5 let pokojninske dobe in s tem izpolnila pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Poudarja, da je sodišče izdalo (zavrnilno) zamudno sodbo, moralo pa bi glede na neaktivnost toženca izdati ugoditveno sodbo.

Zavrnilno zamudno sodbo je izdalo brez izvedbe dokazov na glavni obravnavi ter ji z izdajo zamudne sodbe onemogočilo le-to izpodbijati zaradi zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Nadalje podaja svoja razumevanja materialnopravne podlage za tožbeni zahtevek ter smiselno poudarja, da sodišče ni odločilo o zahtevku za dokup študijskih let v višini manjkajočih mesecev do dopolnjenih 25 let pokojninske dobe, to je 8 mesecev in 25 dni, ki ga je, kot navaja smiselno, postavila v tožbenem predlogu v vlogi, datirani s 27.9.2005 (list. št. 8 - 10 v spisu sodišča prve stopnje).

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana ob uporabi 1. odst. 28. čl. Zakona o delovnih in socialih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; nadalje ZDSS-1) v zvezi z 3. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; nadalje ZPP), kot pravna posledica izostanka toženca s prvega naroka za glavno obravnavo. Po mnenju pritožbenega sodišča pa v socialnem sporu, v primerih, v katerih se sodi o vtoževani pravici s področja socialne varnosti, ni podlage za izdajo bodisi ugoditvene bodisi zavrnilne zamudne sodbe. Ugoditvena zamudna sodba je zgrajena na podlagi navedb tožnika in na priznanju odsotnega toženca. Fingira se namreč, da v takem primeru toženec priznava tožnikove navedbe.

Če pa iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče, v kolikor na poravnalni narok ali na prvi narok na glavno obravnavo toženec ne pride, pod pogoji, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku, t.i. zavrnilno zamudno sodbo, torej zamudno sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (3. odst. v zvezi s 1. odst. 318. čl. ZPP in 1. odst. 28. čl. ZDSS-1). Prvostopenjsko sodišče pa je očitno spregledalo, da ZPP v 318. čl. med predpostavkami, ki morajo biti vse kumulativno podane, določa tudi, da ne gre zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (2. tč. 1. odst. 318. čl. v zvezi s 3. odst. 3. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče meni, da v socialnih sporih, v primerih, ko se odloča o pravicah iz socialnega zavarovanja, - ne pa samo o denarnih zahtevkih; npr. o vrnitvi sredstev ali o odškodninski odgovornosti - za izdajo zamudne sodbe (ali ugoditvene ali zavrnilne) ni podlage že iz razloga, ker v teh primerih ni izpolnjena predpostavka iz 2. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP. V socialnih sporih, v katerih se odloča o pravici iz posamezne vrste socialnega zavarovanja, materialnopravni predpisi namreč ne predpostavljajo svobodne volje strank pri vstopanju v medsebojne odnose. Glede na določbe materialnih socialnopravnih predpisov nastanejo medsebojni odnosi strank po zakonu samem, torej brez volje strank, saj je (konkretno) pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno. Tako namreč določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), enako pa pred tem veljavni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. ZPIZ/99 v 5. čl. zlasti poudarja specifiko pravic iz obveznega zavarovanja, kamor po 4. čl. sodi tudi pravica do pokojnine s tem, ko določa, da so te pravice neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in tudi ne podedovati. Pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo (razen dospelih neizplačanih zneskov denarnih prejemkov) ter jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Zavarovancem ne daje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavod, pač pa so določene z zakonom. Zato se zavarovanec in zavod ne moreta dogovoriti ne o manjšem ne o večjem obsegu pravic od zakonsko določenih na področju obveznega (kot tudi prostovoljnega) zavarovanja. Zavod je le nosilec obveznega zavarovanja (10. čl.).

Zato je zavod pristojen le za ugotavljanje, ali zavarovanec za uveljavitev zakonsko določene pravice izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje. Pri pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja tudi ne gre za lastna sredstva zavoda.

Ta jih le zbira in razdeljuje v okviru materialnopravnih zakonskih določb. Zato je dispozitivnost v socialnih sporih omejena le na tožnike - zavarovance (vložitev tožbe, sprememba zahtevka, umik tožbe) in tožencu (zavodu) tudi noben predpis ne dovoljuje pripoznanja ali poravnave glede zahtevka za priznanje pravice, za katerega ni dejanske in materialnopravne podlage. Če bi toženi zavod tak zahtevek pripoznal ali se o njem želel poravnati, sodišče njegovega razpolaganja tudi po ZPP ne bi smelo priznati, saj bi nasprotovalo prisilnim predpisom (3. odst. 3. čl.).

Glede na vse obrazloženo po mnenju pritožbenega sodišča iz teh razlogov v primeru, ko zavarovanka - tožnica zahteva priznanje določene pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni podlage za izdajo - v konkretnem primeru zavrnilne - zamudne sodbe, že zato, ker gre za zahtevek, s katerim stranke (konkretno toženec) ne morejo razpolagati.

Glede na obrazloženo je prvostopenjsko sodišče z izdajo (zavrnilne) zamudne sodbe kršilo določbe 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, s tem v zvezi oz. posledično pa tudi določbe 8. tč. 2. odst. iste zakonske določbe. Ker je zmotno menilo, da so v konkretnem primeru podani pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe, ni izvajalo dokazov, s tem pa tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je torej v nasprotju z že navedenimi zakonskimi določbami izdalo (zavrnilno) zamudno sodbo, moralo pa bi izdati kontradiktorno sodbo.

Novi ZDSS-1 v 30. čl. sicer prepoveduje razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, vendar le v primeru, ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker pa v obravnavani zadevi zaradi že obrazložene zmotne materialnopravne presoje narave vtoževane pravice, prvostopenjsko sodišče dokazov (tako npr. dokaza s prečitanjem listin v toženčevem spisu, št. 7021150, ki ga je le-ta predložil z odgovorom na tožbo) sploh še ni izvajalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo na podlagi 353. čl. ZPP vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno postopati v skladu s procesnopravnimi in materialnopravnimi stališči pritožbenega sodišča ter ob uporabi določbe 61. čl. ZDSS-1 v kontradiktornem sojenju ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

Pritožba tudi utemeljeno poudarja, kot že povzeto, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o (podrednem) zahtevku za dokup časa študija v višini manjkajočih mesecev do dopolnjenih 25 let pokojninske dobe, ki ga je tožnica postavila v že navedeni vlogi, datirani s 27.9.2005. To je, kot izhaja iz zapisnika o obravnavi dne 27.9.20005, pred zaključkom obravnave predložila prvostopenjskemu sodišču. Ker na navedenem obravnavnem naroku toženec ni bil navzoč, bi sodišče že zato moralo narok preložiti, kot to izhaja iz določb 6. odst. 185. čl. ZPP. Ker sodišče z navedeno vlogo tožnice, v kateri gre zaradi že navedenega (podrednega) zahtevka za spremembo tožbe, po določbah 185. čl. ZPP sploh ni postopalo, kar je tudi kršitev določb postopka, bo moralo navedeno kršitev odpraviti v novem sojenju.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo.