Jedro

Trditve upnika, ki se nanašajo na zatrjevano slabo likvidnostno oziroma premoženjsko stanje dolžnika, ne utemeljujejo subjektivne nevarnosti, ki se v zvezi z zavarovanjem denarne terjatve zahteva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo, s katero bi se dolžniku ali komurkoli po njegovem nalogu prepovedalo, da do višine zneska 103.325,38 EUR razpolaga s sredstvi, ki jih ima dolžnik na kateremkoli računu pri organizacijah za plačilni promet, vključno s sredstvi na transakcijskem računu, odprtem pri Hranilnici A. d. d., hkrati pa s prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da do višine navedenega zneska dolžniku ali komurkoli drugemu odreče izplačilo z navedenega dolžnikovega transakcijskega računa.

2. Zoper navedeni sklep je vložil upnik pravočasno pritožbo. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo zavrnilo. Ugotovilo je, da je upnik sicer verjetno izkazal objektivni pogoj za izdajo začasne odredbe na podlagi prvega odstavka 270. člena ZIZ (verjeten obstoj terjatve), ne pa tudi subjektivnega pogoja na podlagi drugega odstavka 270. člena ZIZ. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve se zahteva tudi verjeten izkaz nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik je navedel trditve glede slabega finančnega položaja dolžnika, da se ta izogiba plačilu, da ima pogosto blokiran račun, da je odprl račun v tujini (v Litvi), ter da na poslovnem naslovu nima poslovnih prostorov. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje je v sodni praksi že dolgo uveljavljeno stališče, da zgolj slabo poslovanje, slabo finančno stanje in izogibanje plačilu upnikove terjatve ne zadoščajo za izkaz verjetnega obstoja drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Podano mora biti dolžnikovo aktivno ravnanje v smeri odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem. Takega ravnanja dolžnika pa upnik v predlogu za zavarovanje ni niti zatrjeval in posledično niti dokazoval. V zvezi s trditvami, da naj bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ), pa je sodišče pojasnilo, da načeloma vsak poseg v dolžnikovo sfero, ki jo konkretno predstavlja zahtevana prepoved razpolaganja s sredstvi na računu, ne more pomeniti neznatne škode za dolžnika. V primeru izdaje začasne odredbe bi mu bilo namreč onemogočeno poslovanje in izpolnjevanje (ostalih) obveznosti.

5. Upnik v pritožbi ponavlja svoje trditve, da ima dolžnik svoj edini transakcijski račun, odprt pri Hranilnici A., pogosto oziroma praviloma blokiran, zaradi česar tudi menica ni bila unovčena. Prav tako ni bil uspešen protest menice, saj se na registriranem sedežu dolžnika ne nahajajo njegovi poslovni prostori. Navedene trditve se nanašajo na zatrjevano slabo likvidnostno oziroma premoženjsko stanje dolžnika, ki utemeljuje objektivno nevarnost za uveljavitev terjatve, ne pa subjektivne nevarnosti, ki se v zvezi z zavarovanjem denarne terjatve zahteva.1 Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da z zatrjevanimi okoliščinami ni mogoče uspešno izkazati subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

6. Upnik zatrjuje še, da naj bi dolžnik odprl bančni račun v tujini, konkretno v Litvi. Četrti odstavek 270. člena ZIZ določa, da se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, vendar pa to ne velja v primeru, če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropski Unije. Pritožbeno sodišče še dodaja, da upnik teh trditev tudi ni dokazal. 7. Pritožnik prav tako neutemeljeno napada stališče sodišča prve stopnje, da načeloma vsak poseg v dolžnikovo sfero, ki bi jo v konkretnem primeru predstavljala prepoved razpolaganja s sredstvi na transakcijskem računu, ne more pomeniti za dolžnika zgolj neznatne škode. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da bi bilo dolžniku s tem onemogočeno poslovanje in izpolnjevanje ostalih obveznosti, kar ne more predstavljati neznatne škode.

8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Tako tudi sklep I Cp 23/2022.