Jedro

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Enako velja za postopek s tožbo. Tožnik zato ne more uspeti z ugovori, ki se v pretežni meri nanašajo na odločbo o odmeri dohodnine za leto 2009, ki je podlaga (izvršilni naslov) za izpodbijani sklep o izvršbi. Da je navedena odmerna odločba izvršilni naslov, namreč ni dvoma. Tako kot z ozirom na 93. člen ZDavP-2 ni dvoma o tem, da se z izpodbijanim sklepom terja še neplačani del glavnice davčnega dolga iz odmerne odločbe in ne zamudne obresti, kot tožnik zavajajoče trdi v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo dolžnega zneska davčne obveznosti, ki znaša na dan 10. 7. 2013 skupaj 3 232,34 EUR, in sicer na denarna sredstva, ki jih ima tožnik na svojih bančnih računih.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da temelji na podatkih knjigovodskih evidenc davčnega organa, iz katerih izhaja, da tožnik ni v predpisanem roku poravnal naloženih davčnih obveznosti, in da se zato na podlagi določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki so citirane v nadaljevanju, zoper tožnika začne davčna izvršba. V skladu z določbami ZDavP-2 pa se od davkov, ki niso bili plačani v predpisanem roku, obračunajo in naložijo v plačilo tudi zamudne obresti.

Pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep je drugostopni davčni organ zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Po podatkih spisov ugotavlja, da je sklep izdan za neplačane zapadle obveznosti iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti za marec 2013, iz naslova odmere dohodnine za leto 2009 in iz naslova prispevkov za socialno varnost za maj 2013. Iz spisov zadeve je nadalje razvidno, da je bil tožnik z odločbo prvostopnega organa v zadevi odmere dohodnine za leto 2009 št. DT 4210-24114/2011-52-12-4001-02 z dne 13. 3. 2013 obveščen o znesku odmerjene dohodnine, med letom plačane akontacije in o skupnem znesku poračuna dohodnine ter o višini doplačila dohodnine v znesku 213 611, 36 EUR. V odločbi je navedeno tudi, da mora biti doplačilo opravljeno v roku 30 dni od vročitve odločbe ter da se v primeru neplačila zaračunajo zamudne obresti in začne davčna izvršba. Po pregledu kartic davčnega knjigovodstva in na podlagi tožnikovih navedb je bilo ugotovljeno, da je bila davčna obveznost po odločbi s strani tožnika poravnana 13. 6. 2013, kar pomeni, da je tožnik ni poravnal v roku iz odločbe, zato je davčni organ upravičeno in skladno z zakonom obračunal zamudne obresti. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožnik plačal glavnico po izvršilnem naslovu, drugostopni organ pojasni, da je tožnik v skladu s 93. in 96. členom ZDavP-2 s plačilom zneska 213 611,36 EUR z dne 13. 6. 2013 najprej poravnal zamudne obresti v višini 3 165,72 EUR in šele nato del glavnice v višini 210 445,64 EUR. Tako je ostala terjana obveznost za preostanek neplačane glavnice iz naslova poračuna dohodnine za leto 2009 v višini 3 165,72 EUR, dodatno k glavnici pa je potrebno obračunati tudi zakonsko določene zamudne obresti. Zato se po mnenju pritožbenega organa od tožnika ne terja nič več, kot je njegova obveznost po odločbi in je zato za preostanek dolga prvostopni organ upravičeno začel davčno izvršbo. Pravilno pa je navedel tudi stroške sklepa, ki so tožniku pravilno obračunani zgolj enkrat, in sicer v skladu s prvim odstavkom 152. člena ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

Tožnik vlaga tožbo iz tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga odpravo sklepa in povrnitev stroškov postopka. V tožbi obširno navaja, da je in zakaj je odločba o odmeri dohodnine za leto 2009, ki jo je davčni organ izdal v ponovnem postopku, nepravilna in nezakonita. Nepravilna in nezakonita je po navedbah v tožbi tudi odločba o pritožbi zoper odmerno odločbo. Dalje navaja, da je tožnik vso obveznost, naloženo z odločbo z dne 13. 3. 2013, poravnal in da zato izterjava ni zakonita. Dokumenta, ki bi bil izvršilni naslov za plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa davčni organ ni izdal. Pri dokumentu, ki ga uporabi davčni organ za podlago, ne gre za izvršilni naslov v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, zato ni mogoče začeti izvršbe za njihovo plačilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Enako velja za postopek s tožbo. Tožnik zato ne more uspeti z ugovori, ki se v pretežni meri nanašajo na odmero dohodnine za leto 2009 in s tem na (odmerno) odločbo, ki je podlaga (izvršilni naslov) za izpodbijani sklep o izvršbi.

Da je navedena odmerna odločba izvršilni naslov, namreč po presoji sodišča ni prav nobenega dvoma. Tako kot z ozirom na 93. člen ZDavP-2 ni nobenega dvoma o tem, da se z izpodbijanim sklepom terja še neplačani del glavnice davčnega dolga iz odmerne odločbe in ne zamudne obresti, kot tožnik zavajajoče trdi v tožbi. Sicer pa je izpodbijano odločitev tožniku obširno pojasnil že drugostopni organ v obrazložitvi odločbe. Sodišče zato pravilnih razlogov druge stopnje ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje.

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.