Jedro

Banka je dolžna na pisno zahtevo sodišča sporočiti podatke o bančnih vlogah, če je zoper lastnika vloge uveden sodni postopek, ni pa upravičena do plačila provizije za navedene storitve.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 101.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.500,00 SIT od 14.6.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 18.6.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 6.8.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 30.8.1993 do plačila, od 7.000,00 SIT od 30.6.1993 do plačila, 3.500,00 SIT od 31.8.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 23.9.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 15.6.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 2.7.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 16.7.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 18.6.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 8.7.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 10.7.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 14.7.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 15.7.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 22.7.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 3.8.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 4.8.1993 do plačila, od 7.000,00 SIT od 9.9.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 17.9.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 17.9.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 22.9.1993 do plačila, od 3.500,00 SIT od 22.9.1993 do plačila, od 10.500,00 SIT od 24.9.1993 do plačila in od 3.500,00 SIT od 24.9.1993 do plačila se kot neutemeljen zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 7.695,00 SIT pravdnih stroškov, v 8 dneh." 2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 13.099,00 SIT pritožbenih stroškov, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi izdanega sklepa o izvršbi v 1. in 3. točki njegovega izreka (1. točka izreka prvostopne odločbe) razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 101.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega (od 25) nadomestila do njegovega plačila (2. točka izreka prvostopne odločbe), medtem ko je tožbeni zahtevek na plačilo 9.525,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.10.1993 do plačila zavrnilo (3. točka izreka prvostopne odločbe). Pri tem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 14.450,00 SIT njenih pravdnih stroškov (4. točka izreka prvostopne odločbe).

Proti ugodilnemu in stroškovnemu delu prvostopne sodbe (tj. proti 2. in 4. točki izreka prvostopne odločbe) se je pritožila tožena stranka (po zakonitem zastopniku). Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlagala pa je spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (tudi v preostalem delu) ali njegovo razveljavitev z vrnitvijo zadeve v razveljavljenem delu prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Pri tem je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je (ne glede na pojasnilo Ministrstva za pravosodje z dne 30.9.1993, št. 201-2/93-16 (priloga B 1), na katerega se je sklicevala tožena stranka) ocenilo, da je tožeča stranka (kot banka) upravičena "do povrnitve stroškov, ki ji nastanejo, če sodišču za potrebe sodnega postopka posreduje podatke, s katerimi v okviru bančnega poslovanja razpolaga". Zato je tudi ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo vtoževanih računov, ki se nanašajo na "posredovanje informacij o poslovanju fizičnih oseb" oz.

na "posredovanje informacij o številkah žiro računov fizičnih oseb".

Vendar pa je takšna ocena po presoji drugostopnega sodišča zmotna.

Tožeča stranka (kot banka) je sicer na podlagi določbe 2. odstavka 61. člena Zakona o bankah in hranilnicah (Ur. list RS, št. 1/91-I, 38/92 in 46/93 (ZBH)) dolžna sodišču na njegovo pisno zahtevo sporočiti podatke o bančnih vlogah, če je zoper lastnika vloge uveden sodni postopek; ni pa upravičena do nadomestila za posredovanje informacij. Pri posredovanju informacij o poslovanju fizičnih oseb na zahtevo sodišča namreč ne gre za opravljanje bančnih poslov (storitev za komitente).

Ker ZBH (za razliko npr. od Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)) ne določa pravice banke do zaračunavanja provizije za opravljene storitve (ZOR jo v 1. odstavku 1059. člena določa za storitve v zvezi z bančnim tekočim računom) in ker ZBH (za razliko npr. od Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) ne napotuje na uporabo posebne tarife (ZPP v 2. odstavku 155. člena napotuje na uporabo Odvetniške tarife (OT)), se pokaže, da enostranski nastanek obveznosti na plačilo nadomestila za posredovanje informacij (njena "vsilitev" s Tarifo nadomestil za storitve G. banke d.d. - št. 1/94 (priloga A 27)) ne more imeti pravnih posledic. Pri navedeni tarifi namreč tudi ne gre za splošne oz. posebne pogoje poslovanja, ki bi bili sestavni del neke pogodbe (ki pa očitno med strankama tega spora ni bila sklenjena).

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 373. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo 101.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega od vtoževanih računov do njegovega plačila kot neutemeljen zavrnilo (1. točka izreka drugostopne odločbe). Sodišče druge stopnje je takšno odločitev sprejelo ob upoštevanju dejanskega stanja, kot ga je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pomeni, da ni upoštevalo pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi "z nepravilno uporabo tarife tožeče stranke". Tožena stranka namreč ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da pripomb, ki jih je k uporabi tarife podala v pritožbi (brez svoje krivde) ni mogla podati do konca glavne obravnave na prvi stopnji (tj. do dne 19.4.1995).

Ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu spremenilo, je na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tako je toženi stranki priznalo 7.695,00 SIT pravdnih stroškov (1. točka izreka drugostopne odločbe) in 13.099,00 SIT pritožbenih stroškov (2. točka izreka drugostopne odločbe).

Pravdni stroški tožene stranke so razvidni iz stroškovnika, ki ga je vložila na naroku za glavno obravnavo dne 19.4.1995 (list. št. 22), pritožbeni stroški pa iz pritožbe (list. št. 31). Sodišče druge stopnje je toženi stranki (ob upoštevanju 163. člena ZPP) priznalo le potrebne stroške (v skladu s 155. členom ZPP). Pri njihovi odmeri pa je upoštevalo število točk po tarifi, ki je veljala v času izvršenega opravila, in vrednost točke (76,50 SIT) po tarifi, ki je veljala na dan odmere (tj. na dan 2.12.1997) - 1. odstavek 16. člena OT. Slednje ne velja za poštne stroške, ki jih je odmerilo v dejanski višini.

Tako je sodišče druge stopnje toženi stranki za ugovor zoper sklep o izvršbi priznalo 50 točk za njegovo sestavo in 32,00 SIT poštnih stroškov, za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 19.4.1995 40 točk, za obvestilo stranki pa 10 točk za njegovo sestavo in 13,00 SIT poštnih stroškov - skupaj 7.695,00 SIT. Za pritožbo pa ji je priznalo 160 točk za njeno sestavo in 81,00 SIT poštnih stroškov, za nadaljnje obvestilo stranki pa 10 točk za njegovo sestavo in 13,00 SIT poštnih stroškov - skupaj 13.099,00 SIT.