Jedro

Za oprostitev odgovornosti delodajalca za poškodbo pri delu zadošča, če je nadzor sorazmeren z zahtevnostjo opravila.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper:

1. točko I izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 9.791,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2017 naprej do plačila, točko III izreka prvostopenjske sodbe se delno ugodi in se prvostopenjska sodba delno spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 995,36 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.173,49 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede povrnitve stroškov zdravljenja, zdravil, prevozov, rehabilitacije in izplačanih nadomestil plač, ki so nastali tožeči stranki zaradi delovne nesreče svojega zavarovanca.

2. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je 23. 11. 2015 prišlo do delovne nesreče. V njej je bil poškodovan R. R., ki je bil delavec tožene stranke in zavarovanec tožeče stranke. Štiri dni pred nesrečo je opravil teoretični preizkus usposobljenosti za varno delo. Poškodovanec je kot začetnik dobil navodilo, da naj stoji nad gradbeno jamo in delavcem v gradbeni jami podaja orodje oziroma kar bodo pač potrebovali.

3. V betonski cevi z večjim premerom sta bili zloženi še dve cevi z manjšim premerom. Upravljalec rovokopača ("bagra") je moral dati manjši cevi ven iz večje cevi, zato da bi potem večjo cev spravil v gradbeno jamo. Poklical je R. R., naj mu pomaga spraviti manjši cevi ven iz večje cevi. R. R. je potem naslonil palico preseka 10 x 10 na ožjo cev. Upravljalec rovokopača je poskušal potisniti ožjo cev iz širše cevi; pri tem je R. R. držal palico. Ko se je palica spodmaknila, mu je stroj stisnil nogo in jo poškodoval. 4. Tožeča stranka je zahtevala plačilo skupaj 24.479,71 EUR in zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka višini zahtevka ni ugovarjala.

5. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je poškodovanec R. R. delo opravljal napačno. R. R. se je sam lotil opravljanja dela na nepravilen način, ki je poleg tega nevaren. Ožje cevi se lahko varno potegnejo iz širših cevi le drugače, namreč s trakom (pasom. "gurtno") ali pa z viličarjem.

6. Po presoji prvostopenjskega sodišča je bil nadzor tožene stranke pomanjkljiv. Tožena stranka ne bi smela dopustiti R. R. delo na območju delovanja rovokopača in tudi ne dela s palico na opisani način.

7. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da znaša udeležba poškodovanca R. R. 60 %, tožene stranke pa 40 %. Glede na to je tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 9.791,88 EUR in zakonske zamudne obresti od 5. 5. 2017 naprej do plačila. V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da se je delo opravljalo na nepravilen način. Nasprotovala pa je presoji prvostopenjskega sodišča, da poškodovanca ni dovolj nadzirala. Navedla je, da je delavcu pred začetkom dela dala ustrezna navodila za delo tistega dne. Navodila, da naj dela v območju delovanja rovokopača, naj bi mu ne dala. Utemeljeno naj bi menila, da je delavec seznanjen z načinom ustreznega in varnega dela, zato tudi ni odredila neposrednega nadzora nad njegovim delom s strani nadzornika. Drugačno ravnanje poškodovanca je bilo za toženo stranko nepredvidljivo. S strani prvostopenjskega sodišča zahtevana skrbnost naj bi bila nesoraz­merna in neutemeljena, saj naj bi odgovornost delodajalca povsem približalo objektivni odgovornosti.

9. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je prvostopenjsko sodbo v točki I izreka spremenilo tako, da je tožbena zahtevka zavrnilo (355. člen ZPP), ponovno pa je odločilo tudi o pravdnih stroških (točka III izreka).

10. Ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija. Nanj je pritožbeno sodišče vezano.

11. Zahtevek tožeče stranke je temeljil na 1. odstavku 87. člena ZZVZZ. Šteje se, da je imela tožeča stranka škodo, ne glede na to, da so nevarnosti zajete z zdravstvenim zavarovanjem (89. člen ZZVZZ). Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode se uporabljajo določila OZ (90. člen ZZVZZ). Odgovornost delodajalca je krivdna (1. odstavek 131. člena OZ).

12. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev (1. odstavek 5. člena ZVZD-1). Delodajalec je dolžan pri izvajanju varnostnih ukrepov ravnati skrbno. Če ne ravna tako, pomeni njegovo ravnanje kršitev ZVZD-1 in je hkrati krivdno. Merila za doseganje potrebne ravni skrbnosti so bila v dosedanji sodni praksi postavljena razmeroma visoko. Vendar pa odgovornost delodajalca še vseeno ostaja krivdna; če delodajalec ravna dovolj skrbno, za nastalo škodo ni odgovoren.

13. Tej dolžnosti je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka zadostila. Delavcu je odredila delo, ki je bilo samo kot takšno varno in pri katerega opravljanju se delavec ni poškodoval. R. R. se je poškodoval, ker je opravljal drugo delo, kot mu je bilo odrejeno, in na način, ki je bil sam po sebi nevaren.

14. Po presoji pritožbenega sodišča poseben nadzor nad razmeroma preprostim opravilom, kot je podajanje potrebnega orodja delavcem v jami, ni bil potreben. Pritožbeno sodišče ne najde oporne točke za sklepanje, katero konkretno dolžnost nadzora bi torej tožena stranka kršila. Zadošča namreč, če je nadzor sorazmeren z zahtevnostjo opravila (glej odločbo VSL, opr. št. II Cpg 761/2018, r. št. 10 in 11 in v njej navedeni nadaljnji dve odločbi VSL, opr. št. I Cpg 1378/2012 in VSL I Cpg 1550/2012). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče presodilo, da tožene stranke ne zadene niti očitek, da je opravljala pomanjkljiv nadzor. Zahtevek tožeče stranke je tako neutemeljen v celoti.

15. Pritožbeno sodišče je moralo ponovno odločiti o stroških prvostopenjskega postopka. Te je prvostopenjsko sodišče odmerilo v višini 995,36 EUR. Ker tožena stranka ni navedla prav nobenega razloga zoper pravilnost odmere, je pritožbeno sodišče ni posebej preizkušalo. Ker se stroški prvostopenjskega postopka odmerjajo glede na uspeh v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP), mora torej tožeča stranka povrniti pravdne stroške v višini 995,36 EUR. Ta znesek bo morala povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

16. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov, ki jih je imela s pritožbo. Vrednost spornega predmeta je v pritožbenem postopku znašala le še 9.791,88 EUR (1. odstavek 39. člena ZPP).

17. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 675,00 EUR za sodno takso, do povrnitve nagrade za delo odvetnika v višini 625 OT (tar. št. 21 (1) in 18 (1) OdvT) in do DDV od vsote obeh prej navedenih postavk. Ni pa upravičena do povrnitve materialnih stroškov, ker jih ni opredelila, in do nagrade v višini še dodatno zahtevanih 200 OT. Upravičena je do povrnitve 1.173,49 EUR. Ta znesek bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.