Jedro

Tožnik je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Iz dejanskih ugotovitev v obravnavanem primeru namreč izhaja, da je v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno 5.11.2006 in se nato do 10.11.2006 skrival v gozdu, ter da je za azil zaprosil šele po tem, ko ga je dne 10.11.2006 prijela policija. Omenjene ugotovitve slonijo na tožnikovi lastni izjavi, podani na zaslišanju v azilnem postopku, s pomočjo tolmača za tožnikov materni jezik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 31.1.2007. Z omenjeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) ter odločila, da mora tožnik kot prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Iz dejanskih ugotovitev v obravnavani zadevi (tožnik je v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno 5.11.2006, se do dne 10.11.2006 skrival v gozdovih, za azil pa zaprosil šele 10.11.2006 po prijetju policije v K.) nesporno izhaja, da je tožnik zlorabljal azilni postopek. Vendar pa okoliščina, da je prošnjo vložil šele potem, ko ga je po ilegalnem prehodu državne meje in po štiridnevnem skrivanju v gozdovih prijela policija, kaže na njegov namen, da z vložitvijo prošnje za azil odloži prisilno odstranitev iz države (5. alineja 36. člena ZAzil) in ne na lažno predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil) kot je zmotno menila tožena stranka. Sodišče je odločilo na nejavni seji (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1), saj tožnik v svojemu predlogu, da se ga zasliši na glavni obravnavi, ni navedel nobenih konkretnih okoliščin ali trditev, ki jih želi dokazati in na podlagi katerih bi bilo mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da temelji odločitev na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj predlagana glavna obravnava ni bila opravljena. Samo po opravljeni glavni obravnavi bi lahko sodišče ugotovilo, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo 8.11.2006, ne pa 5.11.2006, kot trdi tožena stranka, kakor tudi, da mu v matični državi dejansko grozi preganjanje - s smrtjo mu grozijo člani kriminalne združbe, policija pa mu ne more nuditi ustrezne zaščite. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikovi tožbi ugodi oziroma podrejeno, odločba tožene stranke spremeni, da se prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. V določbah 36. člena istega zakona so v 5. alineah taksativno našteta ravnanja prosilcev za azil, ki se štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Med njimi so tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno odločila, ko je odločila v tako imenovanem pospešenem postopku. V tem postopku se ne ugotavlja pogojev za priznanje azila iz 2. odstavka 1. člena ZAzil, temveč tožena stranka zgolj preizkusi, ali je podan kakšen od taksativno določenih primerov, v katerih se po samem zakonu šteje, da gre za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Iz dejanskih ugotovitev v obravnavanem primeru namreč izhaja, da je v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno 5.11.2006 in se nato do 10.11.2006 skrival v gozdu, ter da je za azil zaprosil šele po tem, ko ga je dne 10.11.2006 v K. prijela policija. Omenjene ugotovitve slonijo na tožnikovi lastni izjavi, podani na zaslišanju v azilnem postopku, s pomočjo tolmača za tožnikov materni jezik. Na ta način ugotovljeno ravnanje tožnika je v nasprotju s pravnimi normami, na katere se sklicuje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe (8. člen ZAzil in točka (d) 5. odstavka 4. člena Direktive sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004), po drugi strani pa je skladno z izjavo tožnika, da je želel priti v Italijo.

Pravila postopka v upravnem sporu niso bila kršena, če sodišče prve stopnje ni opravilo predlagane glavne obravnave. Tožnik namreč ni navedel nobene konkretne okoliščine ali trditve, ki bi jo želel dokazati, na podlagi katerih bi bilo mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev. Zato je imelo sodišče podlago v določbah 2. odstavka 59. člena ZUS-1, da je odločilo brez glavne obravnave.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1.