Up-52/01

27. 3. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., Z. V., ki ga zastopa B. B., odvetnik v U. na seji senata dne 27. marca 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 950/2000 z dne 15. 11. 2000 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1307/00-25 z dne 30. 8. 2000 in odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0301-15/07-XVII-210.802/99 z dne 13. 1. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijanimi odločbami je bila pritožniku pravnomočno zavrnjena vloga za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

2.Pritožnik meni, da sodišči v izpodbijanih odločbah nista presojali subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki kažejo na stanje v državi, ki naj bi ji bil v primeru nepriznanja azila izročen, tj. v Z. V. Upravno sodišče naj bi v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-78/00 ne postavilo izvedenca politologa o stanju v Z. V. Nepravilen naj bi bil sklep v obeh izpodbijanih sodnih odločbah, da je v pritožnikovem primeru podan izključitveni razlog po 4. členu Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. v nadaljevanju ZAzil). Pri odločanju o prošnji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov naj bi namreč teh razlogov ne bilo mogoče upoštevati. Nadalje naj bi sodišči ne izvedli dokazov, ki naj bi potrdili, da je kazenski postopek, ki teče zoper njega v Z. V., zgolj politični konstrukt. Sodišči se pri presoji o obstoju izključitvenega razloga ne bi smeli opreti na sklep Okrožnega sodišča v Krškem, ampak bi morali relevantne okoliščine ugotavljati sami. Pritožnik meni, da so z izpodbijanimi odločbami kršeni 5., 13., 14., 15., 22., 34., 35., 47. in 48. člen Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane odločbe odpravi, podrejeno pa, naj jih razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje Ministrstvu za notranje zadeve.

Ker je pritožnik v priporu, je Ustavno sodišče na podlagi tretje alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) zadevo obravnavalo prednostno.

B.

3.Pritožnik je navedel številne določbe Ustave, ki naj bi bile kršene z izpodbijanimi odločbami, ne da bi svoje trditve za večino izmed njih tudi utemeljil. Pri odločanju o ustavni pritožbi se je zato Ustavno sodišče omejilo na presojo o obstoju tistih zatrjevanih kršitev, ki jih je pritožnik obrazložil.

4.Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-78/00 z dne 29. 6. 2000 (Uradni list RS, št. 113/2000) ugodilo pritožnikovi ustavni pritožbi zoper odločbi Ministrstva za notranje zadeve in Upravnega sodišča v Ljubljani, izdani v postopku za priznanje azila v Republiki Sloveniji, razveljavilo sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani št. U 168/00 z dne 23. 2. 2000 in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Predmet obravnavane ustavne pritožbe so navedena odločba Ministrstva in novi odločbi prvostopenjskega ter drugostopenjskega upravnega sodišča, s katerimi je bila pritožnikova vloga za priznanje azila v Republiki Sloveniji ponovno pravnomočno zavrnjena. V izpodbijanih sodnih odločbah je sprejeto stališče, da je glede na pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Krškem o obstoju pogojev za izročitev pritožnika Z. V., ki temelji na ugotovitvi o obstoju suma storitve kaznivega dejanja velike goljufije po kazenskem zakoniku Z. V., podan razlog, ki po 4. členu ZAzil preprečuje priznanje azila.

5.S trditvijo, da sodišči pri odločanju o priznanju azila iz humanitarnih razlogov ne bi smeli uporabiti 4. člena ZAzil, pritožnik oporeka pravilni uporabi materialnega prava. Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 v nadaljevanju ZUstS) je ob preizkusu ustavne pritožbe omejeno na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, oziroma ali je tako očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (glej npr. sklep št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). Izpodbijano stališče sodišč ni arbitrarno. ZAzil ne omejuje uporabljivosti določbe 4. člena o izključitvenih razlogih na ti. azil po Ženevski konvenciji (drugi odstavek 1. člena ZAzil), ampak govori splošno o pravici do azila. Že iz navedene odločbe Ustavnega sodišča št. Up-78/00 pa tudi izhaja, da taka zakonska ureditev ni sporna niti z vidika človekovih pravic. V odločbi je navedeno, na kakšen način je pri odločanju o priznanju azila iz humanitarnih razlogov relevantna predvsem določba 18. člena Ustave (prepoved mučenja). Povedano je bilo, da določba ne zagotavlja pravice do azila, ampak le v določenih primerih preprečuje prisilno odstranitev ali vrnitev osebe državi, iz katere je prišla. To pa ZAzil zagotavlja z institutom dovolitve zadrževanja v Republiki Sloveniji.

6.Druge pritožnikove navedbe se nanašajo na postopek odločanja: (1) sodišči naj bi se pri presoji o obstoju izključitvenega razloga ne smeli opreti na sklep Okrožnega sodišča v Krškem, ampak bi morali relevantne okoliščine ugotavljati sami; (2) sodišči naj bi ne izvedli dokazov, ki bi potrdili, da je kazenski postopek, ki teče zoper njega v Z. V., zgolj politični konstrukt; (3) sodišči naj bi ne postavili izvedenca politologa, ki bi ugotovil stanje v Z. V.; (4) sodišči naj bi ne presojali subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki kažejo na stanje v Z. V. S temi navedbami pritožnik utemeljuje kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave), vendar pa očitki niso utemeljeni.

7.Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-78/00 zavzelo stališče, da obstoj pravnomočne odločbe o obstoju pogojev za izročitev, izdane na podlagi določb Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. ZKP), zadostuje za odločitev o obstoju "utemeljenih razlogov za sum", kar je eden od elementov pri odločanju o obstoju izključitvenega razloga v azilnem postopku.

Pritožnik je v postopku izdaje omenjene odločbe imel možnost dokazati, da je kazenski postopek, ki teče zoper njega v Z. V., politični konstrukt in da torej ne obstaja "dovolj dokazov za utemeljenost suma", da je storil kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila zahtevana njegova izročitev. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče, ki sta odločali v postopku za ugotovitev obstoja pogojev za izročitev, sta se s tem vprašanjem tudi dejansko ukvarjali (glej sklep Okrožnega sodišča v Krškem št. Ks 152/99 z dne 11. 11. 1999 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 436/99 z dne 3. 12. 1999). S tem, ko sta se sodišči v azilnem postopku oprli na pravnomočno odločbo o obstoju pogojev za izročitev, po navedenem nista kršili jamstva iz 22. člena Ustave. Ob obstoju pravnomočne odločbe o podanosti pogojev za izročitev v azilnem postopku ni bilo potrebno novo izvajanje dokazov glede obstoja "utemeljenih razlogov za sum", da je pritožnik v Z. V. storil kaznivo dejanje. Za kršitev 22. člena Ustave tudi zaradi neizvedbe dokazov, ki bi jih po pritožnikovem mnenju pristojni organ v azilnem postopku moral izvesti, ne gre.

Ker sta sodišči pritožnikovo vlogo za priznanje azila zavrnili zaradi tega, ker je podan izključitveni razlog, se jima ni bilo potrebno spuščati v presojo, ali obstajajo drugi pogoji za priznanje azila. Izvajanje dokazov, na podlagi katerih bi sodišči ugotovili stanje v Z. V., je bilo zato nerelevantno. Niti zaradi opustitve izvedbe teh dokazov torej za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

C.

8.Po navedenem Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata:

Milojka Modrijan