Jedro

Predmet denacionalizacije je samo premoženje, ki je bilo dejansko podržavljeno. Izločena stanovanja se ne štejejo za podržavljeno premoženje, ne glede na to, v čigavo korist (bivših solastnikov) so bila izločena. V vrednost stanovanjskih in poslovnih prostorov v denacionalizirani zgradbi so zajete vse površine skupnih delov in naprav ter (funkcionalno) zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 17.8.2004, s katero je tožena stranka: 1) zavrnila zahtevo za določitev odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. zaradi nemožnosti vzpostavitve upravičencu A.A. pripadajočega idealnega deleža lastninske pravice na podstrehi zgradbe B., do 6/30, razen za ob po podržavljenju izvzete dele zgradbe, zaradi njene pozidanosti s stanovanji v etažni lastnini, in 2) zavrnila zahtevo za določitev odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. za manjvrednost z delno odločbo z dne 9.6.1994 pravnomočno vrnjenega premoženja, opredeljene kot upravičencu A.A. s citirano delno odločbo še ne vrnjenih in s tem manjkajočih 350 m2 bruto površin zgradbe B. (brez podstrehe) ali 227,94 m2 neto etažne površine zgradbe (brez podstrehe). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da se v skladu z 2. odstavkom 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) vrednost stanovanja, stanovanjske hiše oziroma poslovnega prostora ali poslovne stavbe ugotovi na način, ki je predpisan s Pravilnikom o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (Pravilnik, Uradni list SRS, št. 25/81 in Uradni list RS, št. 65/99). V skladu s Pravilnikom so v vrednost stanovanjskih in poslovnih prostorov v denacionalizacijskih postopkih zajete tudi vse površine skupnih delov zgradbe in zemljišče, zaradi česar se pri vračanju premoženja ne ocenjuje izguba skupnih delov hiše, ki so bila v glavnem podstrešja. Metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni, prometni ali celo tržni vrednosti in predstavljajo kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države. ZDen ni zasnovan na institutu civilnega prava - "vzpostavitvi prejšnjega stanja", zato v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. V zvezi z 2. točko izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je bilo tožeči stranki podržavljeno 6/30 obravnavane nepremičnine. V navedenem deležu je bila tudi pravilno vzpostavljena lastninska pravica v korist tožnika na stanovanjih zavezanca v obravnavani nepremičnini. Če so bila ob nacionalizaciji izvzeta stanovanja neenake vrednosti v korist posameznih bivših lastnikov, zaradi česar naj bi bil tožnik oškodovan, tega vprašanja ni mogoče reševati v denacionalizacijskem postopku, razen če o tem ni izrecnega sporazuma med vsemi bivšimi solastniki.

Tožnik v tožbi poudarja, da je zahteval vrnitev nacionaliziranega premoženja, ki je predstavljalo 6/30 celotne stanovanjske stavbe B. s pripadajočim zemljiščem na parc. št. 15, vl. št... k.o... S pravnomočno delno odločbo z dne 9.6.1994 je bilo zahtevi delno ugodeno in v njegovo korist vzpostavljena solastninska pravica do 6/30 le na štirih manjših stanovanjih, na preostalem, bistveno večjem delu stavbe, pa ne. V točki 2 izreka delne odločbe je bilo odločeno, da bo o odškodninskem zahtevku vlagatelja odločeno v posebnem postopku, saj upravičencu dela nepremičnin ni možno v celoti vrniti v naravi, zato mu skladno z 42. členom ZDen pripada odškodnina v obliki delnic ali obveznic RS. Tožnik je vztrajal, da bo treba s končno odločbo odločiti še o odškodnini za del nepremičnin, ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi, in odškodnini za manjvrednost nepremičnine, ki je bila vrnjena v naravi. V postopku je sodni izvedenec H.Č. izračunal, da znaša neto etažna površina objekta (brez podstrešja) 2199,40 m2, kar naj bi bilo enako kot v času podržavljenja. Po izračunu izvedenca bi bilo treba tožniku vrniti v naravi še 227,94 m2 neto etažne površine objekta, oziroma namesto tega odškodnino v vrednosti 17.129.924,00 SIT. Z delno odločbo pa je bila v korist tožnika vzpostavljena solastninska pravica do 6/30 le na štirih stanovanjih s skupno površino 319,99 m2, torej je tožnik "prejel" samo neto površino 64 m2. Tožnik bi po izračunu izvedenca v naravi še vedno moral prejeti neto razliko 164 m2 oziroma ustrezno odškodnino. Tožena stranka pa je z odločbo z dne 17.8.2004 kljub vsemu navedenemu zavrnila tožnikovo zahtevo, pri čemer je v izrek zavrnilne odločbe zajela zahtevke, ki jih tožnik dejansko ni uveljavljal. Tožnik je jasno navedel, da uveljavlja odškodnino za podržavljeno nepremično premoženje, ki ga ni bilo mogoče vrniti v naravi in manjvrednost premoženja, ki je bilo v naravi vrnjeno z delno odločbo o denacionalizaciji v letu 1994. Tožnik poudarja, da je imela celotna zgradba v času nacionalizacije 3912 m2 bruto zazidanih površin, od katerih je na podstrešje odpadlo 823 m2, z delno odločbo pa so bila vrnjena samo štiri stanovanja s skupno površino 319,99 m2. Tožniku bi kot solastniku do 6/30 celotne stavbe z zemljiščem pripadalo v izključno last 617,80 m2 bruto površin (brez podstrešja), oziroma ustrezna odškodnina. Tožena stranka je s sklepom z dne 8.6.2001 njegovo zahtevo zavrgla, upravno sodišče pa je s sodbo, št. U 1228/2001-10 z dne 19.6.2002, sklep odpravilo, toženi stranki pa naložilo, da v zadevi v skladu s svojo odločbo iz leta 1994 čimprej odloči o preostalem delu denacionalizacijskega zahtevka in glede dela nepremičnin, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, odloči o vračilu v obliki odškodnine. Kljub jasnim napotkom sodišča je tožena stranka njegov zahtevek zavrnila. Tožnik meni, da pri odločanju o denacionalizaciji s plačilom odškodnine ni pomembno, kaj je bilo z morebitnimi neenakimi izvzemi iz nacionalizacije, saj je o njih odločal državni organ, ki je odločal o nacionalizaciji in na izvzeme nacionaliziranec ni imel vpliva. Pomembno je le, kaj je bilo tožniku nacionalizirano in kaj je tožnik prejel z izvzemom. Morebitni neenaki izvzemi lahko pomenijo le, da obstajajo stvarne in pravne ovire za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, ni pa to ovira za plačilo odškodnine. Z nacionalizirano stavbo (razen z izvzetimi stanovanji) je razpolagala Občina L. Občina je še v letu 1994, ko je prodajala enosobno stanovanje v tretjem nadstropju zgradbe v izmeri 66 m2, dovolila povečanje površine stanovanja iz 66 na 101,54 m2, in tako povečano stanovanje tudi prodala. S takšnim ravnanjem že po uveljavitvi ZDen je oškodovala denacionalizacijske upravičence za 35,54 m2 "družbene lastnine", ki je bila v postopku denacionalizacije. Iz podatkov zemljiške knjige je tudi razvidno, da je občina pred denacionalizacijo razpolagala z nepremičninami, ki so bile kot družbena lastnina vpisane v vl. št... k.o... Teh nepremični ni mogoče vrniti v naravi, saj so v lasti fizičnih oseb, zato pa upravičencu pripada ustrezna odškodnina. Sodišče prve stop nje tožniku ne pojasni, o čem naj se pogovarja in dogovarja z ostalimi lastniki, ki so deleže oziroma posamezne dele zgradbe kupili od upravljavca družbene lastnine ali jih prejeli kot izvzeta stanovanj, saj se bo vsakdo skliceval na veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Urejanje razmerij med solastniki v sodnih postopkih bi bilo možno le, če bi tožnik dobil vrnjen lastninski delež do 6/30 na celotni zgradbi. Takšna obrazložitev sodišča je popoln nesmisel in v nasprotju z osnovnim smislom ZDen ter načeli pravne države. Glede na obrazložitev sodišča prve stopnje tožnik poudarja, da ni zahteval posebej vrnitve skupnih delov zgradbe in zemljišča in prav tako ni zahteval tržne vrednosti ter tudi ni uveljavljal odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je vsa dejstva, ki izhajajo iz upravnih spisov, ignoriralo, oziroma jih sploh ni ugotavljalo, zato je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, na tako dejansko stanje pa je bil zmotno uporabljen materialni zakon. Sodišče se tudi ni opredelilo do zahteve za plačilo manjvrednosti v naravi vrnjenih deležev po delni odločbi iz leta 1994. Tožnik tudi nikoli ni opredeljeval manjvrednosti kot "razliko manjkajočih 350 m2 bruto površin zgradbe (brez podstrehe)", kot je to navedeno v točki 2 izreka izpodbijane odločbe z dne 17.8.2004, saj take zahteve nikoli ni postavil. Njegove navedbe o manjkajočih površinah so služile le prikazu, da ni prejel vrnjenih 6/30 celotne zgradbe. To je ugotovilo tudi upravno sodišče v sodbi z dne 19.6.2002, ko je razložilo, da skuša tožnik s sporočilom v vlogi z dne 25.5.2001 o manjkajočih 350 m2 bruto površine doseči le odločitev o preostalem zahtevku, kot je bilo v odločbi iz leta 1994 tudi predvideno. Kljub naročilu sodišča, da naj tožena stranka o preostalem delu zahtevka iz leta 1992 čim prej odloči, je tožena stranka ponovno odločala o zahtevku, ki ga tožnik sploh ni uveljavljal, nepravilno pa je odločila tudi o zahtevku za vrnitev podržavljenega premoženja v obliki odškodnine. Pritožbenemu sodišču tožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Tožnik ves čas denacionalizacijskega postopka izhaja iz napačne predpostavke, da je predmet tega denacionalizacijskega postopka lahko celotna zgradba B., parc. št. 15, vl. št... k.o..., razen dveh stanovanj, ki sta bili v njegovo korist izločeni iz nacionalizacije z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana z dne 17.2.1961. Vendar pa to ne drži. Predmet denacionalizacije je lahko samo premoženje v obsegu, kot je bilo dejansko podržavljeno To neposredno izhaja iz 1. člena ZDen. Z odločbo OLO Ljubljana z dne 8.12.1959, je bila sicer res nacionalizirana celotna zgradba B., vendar je bilo kasneje, z že navedeno odločbo z dne 17.2.1961, iz nacionalizacije izločenih več stanovanj (sedem) in poslovnih prostorov (dva) v korist bivših solastnikov. Ti prostori ne morejo biti predmet denacionalizacije, saj dejansko niso bili podržavljeni. Tožnik izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca H.Č. z dne 28.8.1993, ki pa navedenega dejstva ni upošteval in je ocenjeval vrednost celotne zgradbe, razen dveh, v korist tožnika izločenih stanovanj. To ugotavlja tudi izvedenec B.A. v izvedenskem mnenju z dne 28.6.2004, kjer navaja, da je "cenitev H.Č. izdelana po metodi prometne vrednosti, brez pravnih osnov o možnosti za vračila v naravi oziroma o plačilu odškodnin za dele, ki jih ni mogoče vrniti".

Tožnik je bil v času nacionalizacije solastnik stavbe B. do 6/30. Z delno odločbo tožene stranke z dne 9.6.1994, so bila tožniku vrnjena v idealnem deležu 6/30 štiri stanovanja v zgradbi B., s solastninsko pravico na zemljišču, parc. št. 15 k.o... Kot je razvidno iz upravnih spisov, so ostala stanovanja in poslovni prostori v spornem objektu v etažni lastnini in v lasti fizičnih in pravnih oseb. Tožnik niti ne zatrjuje in tudi iz upravnih spisov to ni razvidno, da katero izmed stanovanj oziroma poslovnih prostorov, ki so bila dejansko nacionalizirana, niso zajeta z navedeno delno odločbo z dne 9.6.1994. Z navedeno delno odločbo pa je bil tudi pravnomočno zavrnjen zahtevek tožnika za vzpostavitev lastninskega deleža na predmetni nepremičnini (zadnji odstavek 1. točke delne odločbe).

Predmet nadaljnjega denacionalizacijskega postopka (po izdaji delne odločbe) je odškodninski zahtevek tožnika. V 2. točki delne odločbe z dne 9.6.1994 je bilo namreč odločeno, da bo o odškodninskem zahtevku vlagatelja zahteve za denacionalizacije odločeno v posebnem postopku. To pa še ne pomeni, da je že podan temelj za odškodninski zahtevek tožnika in da je sporna samo še višina zahtevka. V enakem kontekstu je treba razumeti tudi navedbe v sodbi upravnega sodišča št. U 1228/2001-10 z dne 19.6.2002. Navedeni del izreka delne odločbe je nedoločen, vendar je bil tak tudi zahtevek tožnika v tem delu, ki ga je postavil na ustni obravnavi dne 22.2.1994, je pa iz obrazložitve delne odločbe razvidno, da se nanaša na "ugotovljene manjvrednosti nepremičnine zaradi predelave podstrešja oziroma izgube skupnih površin v objektu". Tožnik je šele naknadno definiral svoj zahtevek glede odškodnine, ki ga je opredelil kot odškodnino za del nepremičnin, ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi, in odškodnino za manjvrednost nepremičnine, ki je bila vrnjena. Glede drugega dela zahtevka je iz izvedenskega mnenja izvedenca A.B. razvidno, da se vrednost stanovanj po veljavnem sistemu točkovanj v času od leta 1958 do 1994 ni zmanjšala oziroma je enaka in znaša v obeh obdobjih 118 točk (točka 1.40). Iz sporočila tožnika toženi stranki z dne 20.7.2004 pa je razvidno, da glede tega dela izvedeniškega mnenja tožnik ni imel nobenih pripomb.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da nikoli ni opredeljeval manjvrednosti kot "razliko manjkajočih 350 m2 bruto površin zgradbe (brez podstrehe)", kot se to navaja v 2. točki izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, vendar pa je potrebno poudariti, da tožnik v nobeni od svojih vlog ni jasno določil svojega zahtevka glede odškodnine. Tožena stranka je zato zahtevo tožnika sama definirala glede na navedbe tožnika v upravnem postopku ter glede na navedbe v delni odločbi z dne 9.6.1994, in pri svoji odločitvi zahteve ni presegla. Tudi ne drži pritožbena navedba, da o določenem delu zahtevka ni bilo odločeno. S 1. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 17.8.2004 je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi za vrnitev dela podržavljenega premoženja v obliki odškodnine, in sicer za del nepremičnin, vpisanih v vl. št... k.o..., ki jih ni mogoče vrniti v naravi. Res je, da ta del premoženja tožena stranka v odločbi z dne 17.8.2004 opredeljuje samo kot tožnikovo zahtevo za določitev odškodnine zaradi nezmožnosti vzpostavitve pripadajočega idealnega deleža lastninske pravice na podstrehi zgradbe B. Razlog je v že navedenem, da tožnik nikoli ni določno opredelil, kaj naj bi predstavljalo premoženje, "ki ga ni mogoče vrniti v naravi". Tožnik izhaja iz 2. točke delne odločbe z dne 9.6.1994, kjer je navedeno, da bo o odškodninskem zahtevku vlagatelja zahteve za denacionalizacijo odločeno v posebnem postopku. To je res, vendar je potrebno upoštevati tudi 1. točko izreka iste delne odločbe, kjer je v zadnjem odstavku navedeno, da se v ostalem delu zahtevek upravičenca za vzpostavitev lastninskega deleža na nepremičnini zavrne. Tožnik pred izdajo delne odločbe ni določno postavil svojega zahtevka glede odškodnine, izhajal pa je iz izvedeniškega mnenja H.Č., ki pa je izhajal iz napačnih izhodišč glede obsega nacionaliziranega premoženja. Kot je že bilo navedeno, so (ob upoštevanju vseh izvzetih stanovanj) lahko predmet denacionalizacije v tem postopku samo stanovanja, ki so bila dejansko nacionalizirana. Ta stanovanja so bila z delno odločbo z dne 9.6.1994 že vrnjena. Skupne površine v objektu pa same po sebi ne morejo biti predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku. V vrednost stanovanjskih in poslovnih prostorov v denacionalizacijskih postopkih so zajete tudi vse površine skupnih delov zgradbe, kot tudi zemljišče, na katerem zgradba stoji. Kot je razvidno iz tožnikovih vlog, pa je predmet tožnikove zahteve za vračilo premoženja v obliki odškodnine, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, ravno podstreha zgradbe B., ki je bila po nacionalizaciji preurejena iz neizkoriščenega podstrešja v poslovne oziroma stanovanjske prostore. Izrek tožene stranke bi resda lahko bil jasnejši, vendar po oceni pritožbenega sodišča zajema vse, kar je tožnik zahteval. Pri tej oceni pa je potrebno izhajati iz nedoločno postavljenega tožnikovega zahtevka, njegovih navedb v pripravljalnih vlogah in iz (obrazložitve) delne odločbe z dne 9.6.1994. Upoštevati je treba skupaj obe točki izreka izpodbijane odločbe. Tako točka 2 izreka po oceni pritožbenega sodišča ne zajema izključno manjvrednosti že vrnjenih (z delno odločbo) štirih stanovanj v smislu 26. člena ZDen, temveč tudi "manjvrednost" (v civilističnem smislu) premoženja, ki ga ni bilo mogoče vrniti. Ta zajema po tožnikovih navedbah 350 m2 bruto oz. 227,94 m2 neto etažne površine, brez podstrehe. Odločitev o tem delu (podstrehi), pa je vsebovana v 1. točki izreka izpodbijane odločbe.

Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi določbe 76. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.