Jedro

Zaradi pomena javnih cest za življenje v skupnosti oziroma zaradi tehtanja javne koristi sodišče ne more odločiti, kot da odloka ni. Takšna odločitev bi preprečevala prosto uporabo dela javne ceste, kar bi utegnilo povzročiti škodo širšemu krogu ljudi. Tako bi nastalo novo še bolj protiustavno stanje od tega, ki ga predstavlja omenjena pomanjkljivost odloka. Kategorizacija javne ceste ima namreč učinek proti vsem (erga omnes), kar pomeni, da bi bila z neupoštevanjem odloka povzročena škoda tretjim osebam (uporabnikom ceste), ki se zanašajo na splošni akt občine (tožene stranke).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj tožena stranka v roku 3 dni vzpostavi prejšnje posestno stanje na nepremičninah ID znak 000 in 001, ki v naravi predstavljata stanovanjsko hišo z gospodarskim poslopjem in dvoriščem tako, da med nepremičnini namesti žleb, ga prikoviči na žlebove streh ter odstrani signalizacijo, ki stoji na dvorišču med obema nepremičninama in po katerem se toženi stranki v bodoče prepoveduje posegati v posest tožnika s postavljanjem signalizacije ali kakršnih drugih ovir, z vožnjo preko nepremičnin, odstranjevanjem žlebov s teh nepremičnin ali podobnimi ravnanji. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 407,85 EUR. Prvostopenjsko sodišče je hkrati z izpodbijanim sklepom zavrnilo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj tožena stranka v 3 dneh namesti žleb med obe nepremičnini ter odstrani nameščeno signalizacijo, ki stoji na dvorišču med nepremičninama.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je med strankama dejansko stanje nesporno, zato naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni in njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče je hkrati ugotovilo, da je tožena stranka ravnala protiustavno, nato pa zaključilo, da je takšno protiustavno stanje potrebno ohranjati ter mu zagotoviti sodno varstvo. 125. člen Ustave RS in načelo exceptio illegalis omogočata rednim sodiščem, da nezakonitih in neustavnih predpisov, kar sta v konkretnem primeru oba občinska odloka, saj nepremičnino v lasti pritožnika opredeljujeta kot javno cesto, pri svoji odločitvi ne uporabi. Lastninska pravica se lahko v skladu z 69. členom Ustave odvzame ali omeji le proti nadomestilu v naravi ali odškodnini. Tožena stranka v obravnavanem primeru ni niti začela razlastitvenega postopka. Zmotno je pravno stališče iz izpodbijanega sklepa, da je tožnik ostal brez kakršnegakoli varstva in tudi brez lastnine, če je zamudil enoletni rok za izpodbijanje nezakonitega in neustavnega odloka pred ustavnim sodiščem in če tega izpodbijanja ne sproži niti kakšen drug državni organ. Če nihče ne bi imel možnosti izpodbijati protiustavnosti in protizakonitosti občinskih odlokov, bi torej po mnenju sodišča protiustavnost lahko konvalidirala. Lastnik bi ostal brez nepremičnine in tudi brez kakršnegakoli nadomestila ali odškodnine zanjo. Za tako hud in oblastno nasilen poseg v zasebno lastnino v slovenskem pravnem redu ni nobene podlage. Sodišče na pamet in na splošno govori o javnem interesu in koristih občanov posamezne lokalne skupnosti, ki da jo je potrebno primerjati z interesi lastnikov zemljišč. V konkretnem primeru gre za dvorišče stanovanjske hiše pritožnika, ki že po naravi ne more biti javna pot. Tožena stranka in njeni organi posegajo v več kot 50 let staro stavbo in njeno konstrukcijo. Tako imenovano javno cesto koristi le še sosed pri izvajanju njegove novogradnje, pri tem pa ima zanjo predviden dostop do javne poti drugje in ne preko tožnikovega dvorišča. Sodišče bi moralo sporna odloka izločiti po principu exceptio illegalis. Novela ZCes-1 ureja zgolj zatečeno stanje na dan uveljavitve novele in ne daje nobene podlage za to, da bi na tej noveli temeljili kasneje izdani nezakoniti akti, zato ponovno opozarja na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 856/2013 z dne 8.1.2014, ki je v obrazložitvi zapisalo, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kljub odloku o kategorizaciji občinskih cest območne občine S. poti, ki jo je določil ta odlok, ni mogoče šteti za javno pot, saj je navedeni odlok po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z Ustavo.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Tožnik je odgovoril na odgovor na pritožbo. Takšnega repliciranja Zakon o pravdnem postopku ne predvideva, zato navedbe v tej tožnikovi vlogi niso bile predmet presoje pritožbenega sodišča. Enako velja tudi za toženkino prepozno dopolnitev odgovora na pritožbo (drugi odstavek 344. člena ZPP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, da je bilo zatrjevano motenje posesti izvršeno na javni poti, ki poteka po nepremičninah v lasti tožnika *165/2 in 2452/1, obe k. o. X, da gre za cesto, ki je kategorizirana kot lokalna cesta z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest na območju občine Straža (Ur. l. RS 47/2007), ki še vedno velja, da je navedeni odlok nadomestil Odlok o kategorizaciji občinskih cest v mestni občini Novo mesto (Ur. l. RS 40/2001), ki je bil uveljavljen 8.6.2001 in je že tedaj kot cesto kategoriziral isto pot. Glede na pritožbene trditve gre za nesporni dejanski zaključek. Če je tako, predstavlja obravnavana pot javno cesto iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B), ki je začel veljati 19.10.2005 in je po prehodni določbi drugega odstavka 123. člena Zakona o cestah (ZCes-1) ostal v veljavi tudi po uveljavitvi tega zakona. V prvem odstavku 19. člena ZJC-B je določeno, da se v primeru, če ob uveljavitvi zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena zakona, lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve. V 123.a členu ZCes-1 pa je določeno, da se za obstoječe javne ceste iz 19. člena ZJC-B, ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena ZCes-1. 5. člen ZCes-1 vsebuje prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste in v petem odstavku nalaga izvajalcu rednega vzdrževanja ceste, da brez odlašanja s ceste odstrani vse ovire ali druge posledice ravnanj, ki bi lahko škodovale cesti ali ogrožale, ovirale ali zmanjšale varnost prometa na njej. Če pa to ni mogoče, morajo oviro ali nastalo nevarno mesto na cesti do njihove odprave zavarovati s predpisano prometno signalizacijo. Po tožbenih trditvah je tožena stranka posegla v posest tožnika s tem, ko je preko svojega izvajalca odstranila žleb, ki je potekal preko javne ceste med tožnikovo stanovanjsko stavbo in gospodarskim poslopjem.

7. Posest se lahko moti le s takimi dejanji in ravnanji, ki so protipravna, torej takšna, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom, pravnemu redu oziroma dejanja in ravnanja, za katera pravni subjekt nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi. Glede na ugotovitve iz prejšnje točke obrazložitve te odločbe izhaja, da je poseg tožene stranke, ki ji ga očita tožnik, temeljil na zakonu. Posestnik pa nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

8. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje odločitve pravilno opozorilo na okoliščino protiustavnosti omenjenega odloka, s katerim je občina kategorizirala cesto kot javno cesto, pred tem pa zemljišča ni pridobila s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve. Vendar pa v primeru, kot je obravnavani, sodišče ne more sprejeti odločitve, kot da občinskega odloka o kategorizaciji občinskih cest sploh ne bi bilo. Po prvem in drugem odstavku 3. člena ZCes-1 so javne ceste prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. Zaradi pomena javnih cest za življenje v skupnosti oziroma zaradi tehtanja javne koristi sodišče ne more odločiti, kot da odloka ni. Takšna odločitev bi preprečevala prosto uporabo dela javne ceste, kar bi utegnilo povzročiti škodo širšemu krogu ljudi (1). Tako bi nastalo novo, še bolj protiustavno stanje od tega, ki ga predstavlja omenjena pomanjkljivost odloka (2). Kategorizacija javne ceste ima namreč učinek proti vsem (erga omnes), kar pomeni, da bi bila z neupoštevanjem odloka povzročena škoda tretjim osebam (uporabnikom ceste), ki se zanašajo na splošni akt občine (tožene stranke).

9. Tožnikova pritožba se tako izkaže za neutemeljeno zato jo je bilo treba zvrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), tožena stranka pa svojih stroškov odgovora na pritožbo ni zahtevala.

(1) Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 374/2012. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 59/2010, glej tudi Matjaž Debelak, Neustavno stanje na kategoriziranih občinskih cestah, Pravna praksa 5/2012.