Jedro

Pri tem gre nedvomno za besede, ki so tako objektivno kot subjektivno žaljive, ker predstavljajo negativno vrednostno sodbo o prvem tožniku in posegajo v njegovo osebno integriteto na način, ki je za prvega tožnika posebej boleč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije nastale ji stroške v tem pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da obstoji terjatev prvega tožnika do toženke iz naslova nepremoženjske škode v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2018 do dne 10. 11. 2020 ter da obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženke do prvega tožnika iz naslova nepremoženjske škode v višini 500,00 EUR, v presežku do zneska 2.500,00 EUR pa se v pobot uveljavljana terjatev toženke ne prizna, ker ne obstoji. Terjatvi prvega tožnika in toženke se pobotata do višine 500,00 EUR. Toženka je dolžna v 15-ih dneh plačati prvemu tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 500,00 EUR od dne 16. 2. 2018 do 10. 11. 2020. V presežku, in sicer glede plačila zneska glavnice 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2020 dalje, glede plačila zneska glavnice 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2018 dalje pa je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek prvega tožnika zoper toženko zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek druge tožnice zoper toženko zavrnilo in odločilo, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper takšno odločitev prvostopenjskega sodišča se po pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka.

Toženka v pritožbi navaja, da je prvi tožnik očitno zlorabil pravice, saj v predmetni zadevi ne bi vložil tožbe, v kolikor toženka ne bi vložila tožbe v zvezi s premoženjem, na kar je toženka sodišče ves čas opozarjala. Na navedeno kaže tudi dejstvo, da je bila tožba vložena v februarju 2018, to je potem, ko toženka ni hotela umakniti tožbe v dveh drugih postopkih, ki sta bila zoper prvega tožnika uspešna in tudi to, da oba tožnika nista pristopila na zadnji narok za glavno obravnavo, pri tem ko ju je sodišče pred tem napotilo po pravno pomoč, ki pa je nista poiskala, ali pa sta jo in jima je bilo podano mnenje, da nimata možnosti uspeha v pravdi, zato nista pristopila. Glede na navedeno bi sodišče moralo postopati po 156. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter tožnikoma naložiti plačilo pravdnih stroškov, saj sta jih povzročila po svoji krivdi z zlorabo pravic.

Toženka prav tako meni, da ni podan temelj za terjatev prvega tožnika, saj izpovedbe tožnikov in zaslišanih prič niso skladne s trditveno podlago v tožbi. Druga tožnica je izpovedala, da bi naj bile izrečene besede preko telefona, priče pa so izpovedale, da se je dogodek pripetil na dvorišču. Nobena izmed prič pa ni potrdila izrečenih besed, ki so navedene v tožbi, ampak so vsi zaslišani povedali, da naj bi toženka žalila le prvega tožnika in to z besedo pijanec. Žalitve zoper drugo tožnico niso bile nikoli izrečene. Četudi je toženka sama pripoznala, da je izrekla podobno žalitev, kot jo tožnik izpostavlja v tožbi (naj ti baterija henja) in je to žalitev uveljavljala v pobot, sodišče ne bi smelo odločiti, da temelj za terjatev prvega tožnika obstoji. Sodišče bi prav tako smelo ugotoviti pobot le, če bi temelj dejansko obstojal. Po mnenju toženke prav tako ni dokazana nastala škoda, saj noben od tožnikov ni konkretno izpovedal o duševnih bolečinah, ki tudi pri prvem tožniku niso bile ugotovljene ne z listinami, kot tudi ne z njegovo izpovedbo. Sodišče je tožnikovo škodo samo predvidevalo, odškodnina zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa je mogoča le, če stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičuje.

Toženka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje oz. jo spremeni in zavrne ter naloži plačilo pravdnih stroškov tožnikoma.

3. Druga tožnica je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi prvi tožnik in druga tožnica od toženke zahtevata odškodnino za nastalo jima nepremoženjsko škodo zaradi prizadejanih duševnih bolečin kot posledico razžalitve z besedami „naj ti crkne baterija“, „svinja umazana“ in „skotila te je kurva“, ki jih je toženka izrekla januarja 2017 na dvorišču stanovanjske hiše, kjer prebivata prvi tožnik in druga tožnica, v višini 2.500,00 EUR vsakemu. Toženka je v pobot uveljavljala terjatev iz naslova nepremoženjske škode v višini 2.500,00 EUR zoper prvega tožnika zaradi izrečenih besed „zdaj vidiš kakšna kurva je mama“, zaradi vsebine sms sporočil „kdaj bi deca najbolj nucale družino te si se tik skurvala“ in „azok“, zaradi zapisa na socialnem omrežju facebook pod objavljeno fotografijo toženke in njenega partnerja „nej več za rabo“ ter izrečenih žalitev, zaradi katerih je bil prvi tožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška, ki jih ni konkretizirala.

6. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem postopku razsodilo, kot izhaja iz točke 1 obrazložitve te sodbe.

7. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno grajo toženke, da ni podan temelj za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo prvemu tožniku zaradi razžalitve, ker v postopku izvedeni dokazi niso potrdili trditvene podlage v tožbi, da je toženka prvemu tožniku izrekla besede, s katerimi ga je razžalila. Prvostopenjsko sodišče namreč utemeljeno šteje za dokazano, da je toženka kritičnega dne prvemu tožniku izrekla besede „naj ti crkne baterija“ in „svinja umazana“, saj razlogi, ki jih v zvezi s tem prvostopenjsko sodišče navaja v točki 7 obrazložitve prvostopenjske sodbe, takšen zaključek v celoti podpirajo. Da je toženka izrekla besede „naj ti crkne baterija“, je v postopku toženka tudi sama izpovedala, da je prvemu tožniku izrekla besede „svinja umazana“ pa je kot možnost tudi sama dopustila. Glede na to, da sta tudi v postopku zaslišani priči O. M. in J. L. izpovedali, da je takrat toženka prvega tožnika žalila, tudi pritožbeno sodišče, ne glede na to, da slednji nista točno izpovedali o izrečenih besedah, ocenjuje, da je toženka prvemu tožniku izrekla besede, kot jih ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Pri tem gre nedvomno za besede, ki so tako objektivno kot subjektivno žaljive, ker predstavljajo negativno vrednostno sodbo o prvem tožniku in posegajo v njegovo osebno integriteto na način, ki je za prvega tožnika posebej boleč. Temelj za priznanje zahtevka za prvemu tožniku nastalo nepremoženjsko škodo je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča podan, medtem ko je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek druge tožnice tako v celoti zavrnilo.

8. Pritožba uveljavlja, da je odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti iz 179. člena OZ mogoče oškodovancu priznati le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo, za kar pa prvostopenjsko sodišče v izvedenem postopku ni imelo podlage.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženka prvemu tožniku z izrečenimi besedami povzročila duševne bolečine, temelji na samem objektivnem pomenu izrečenih besed in na izpovedbi prvega tožnika, ki je najbolj relevantna, saj gre za njegovo subjektivno doživljanje. Prvi tožnik je tako izpovedal, da mu je toženka rekla, naj mu crkne srčni spodbujevalnik, ki ga ima in da je svinja smrdeča, ker dela na kmetiji, kar ga je prizadelo in je dejansko duševno trpel in je zaradi tega tudi občasno kaj popil oz. je redno en teden pil, ni pa šel nikamor k zdravniku in ni jemal nobenih zdravil, ker meni, da je zapravljanje denarja tako za zdravila, kot za izvedence oz. odvetnike „brez veze“. Izpoved prvega tožnika ob ugotovitvi, da gre za objektivno žaljive besede, ki jih je izrekla toženka, nedvomno utemeljuje zaključek, da je prvemu tožniku nastala pravno priznana nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin, katerih stopnja in trajanje opravičuje odmerjeno odškodnino iz tega naslova v višini 500,00 EUR.

9. Pritožba prav tako uveljavlja, da je glede na okoliščine konkretnega primera potrebno ravnati v skladu s 156. členom ZPP po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Toženka kot podlago navaja, da je prvi tožnik predmetno tožbo vložil zgolj zato, ker sama ni hotela umakniti tožbe v dveh drugih postopkih zoper prvega tožnika, ki sta bila uspešna.

Takšno pritožbeno navajanje je neutemeljeno, saj vložitev tožbe prvega tožnika zoper toženko ne pomeni očitne zlorabe pravic. V skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, 23. člen Ustave Republike Slovenije pa zagotavlja pravico do sodnega varstva, kar zajema tudi vložitev tožbe, v kateri tožnik konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva.

Podlago za uporabo prvega odstavka 156. člena ZPP toženka vidi tudi v tem, ker tožnika nista pristopila na narok za glavno obravnavo dne 10. 11. 2020. Po oceni pritožbenega sodišča tudi v tem delu ni mogoče upoštevati kriterija krivde oz. naključja, ki korigira osnovno pravilo o povračilu stroškov. Ne glede na to, da prvi tožnik in druga tožnica na narok za glavno obravnavo dne 10. 11. 2020 nista pristopila, je sodišče glavno obravnavo izvedlo, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi sestavljenim pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti dne 10. 11. 2020 (list. št. 30 in 31 spisovnega gradiva).

Zaradi zgoraj navedenega ni podlage, da bi sodišče prvemu tožniku in drugi tožnici ne glede na izid pravde v skladu s prvim odstavkom 156. člena ZPP naložilo, da morata toženki povrniti stroške, ki sta jih povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njima primerilo, saj jima krivde oz. naključja ni mogoče očitati. Odločitev o stroških prvostopenjskega sodišča je pravilna in utemeljeno temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Uspeh prvega tožnika in toženke v pravdi je namreč enak, medtem ko je uspeh toženke v razmerju do druge tožnice sicer popoln, vendar presoja tožbenega zahtevka druge tožnice ni povzročila dodatnih pravdnih stroškov.

10. Zaradi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče tudi uradno upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni bila uspešna, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). O stroških odgovora na pritožbo druge tožnice v pritožbenem postopku ni bilo odločano, ker jih ni priglasila.