Jedro

Tožnik s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutil ogrožen oziroma preganjan zaradi razlogov za priznanje azila po Ženevski konvenciji, niti ne, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena v primeru vrnitve v izvorno državo oziroma da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.7.2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in določila, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003 UPB1, v nadaljevanju ZAzil). Tožnikov strah pred preganjanjem v izvorni državi v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil ni utemeljen.

Tožnikove izjave so neskladne z informacijami, ki izhajajo iz poročil mednarodnih organizacij (ki se nahajajo v upravnem spisu) o političnem stanju in relevantnih dogajanjih v izvorni državi. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik svojo prošnjo za azil utemeljuje predvsem na osnovi nadlegovanja in groženj, ki jih je doživljal v izvorni državi zaradi politične aktivnosti svojega brata, ki naj bi bil član "liberalno demokratske stranke". Svojih zatrjevanj ni z ničemer izkazal, v njegovih izjavah, ki jih je podal na zaslišanju, pa so tudi po presoji prvostopnega sodišča določene kontradiktornosti oziroma nelogičnosti. Tudi po presoji prvostopnega sodišča mora biti v primeru, kadar prosilec za azil ne predloži nobenega dokaza za svoje trditve, njegova izpoved jasna, točna in konsistentna. Navaja še, da tožnik v tožbi ni vzbudil nikakršnega dvoma v nepopolnost ali nepravilnost ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku. V tožbi je le pavšalno zatrjeval, da ni res, da njegova izpovedba ni verodostojna.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). Navaja, da tožena stranka in prvostopno sodišče ugotavljata, da mu glede na poročila o situaciji v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. S tem se ne strinja in ponovi tožbene navedbe, da njegova izvorna država konkretno zanj ni varna država. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v izvorno državo, v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ prve stopnje, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v matični državi.

Iz podatkov v upravnem in sodnem spisu izhaja, da je tožena stranka v postopku pridobila in proučila poročila (podrobno so navedena v izpodbijani odločbi), ki se nanašajo na politično situacijo v Moldaviji, ter na podlagi tako ugotovljenega stanja o razmerah v tožnikovi matični državi ocenila objektivno in subjektivno ogroženost tožnika v primeru njegove vrnitve v izvorno državo. Glede na pridobljene podatke ter vsebino tožbe tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne obstaja utemeljen strah tožnika pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti, niti pripadnosti posebni družbeni skupini zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase. Strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutil ogrožen oziroma preganjan zaradi razlogov za priznanje azila po Ženevski konvenciji, niti ne, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena v primeru vrnitve v izvorno državo oziroma da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju (azil iz humanitarnih razlogov). Tožnik sam navaja, da ni bil politično aktiven, svojo prošnjo za azil v Republiki Sloveniji pa je na zaslišanju utemeljeval predvsem s preganjanjem oziroma nadlegovanjem s strani "vladajoče komunistične stranke in policije" zaradi politične aktivnosti svojega brata. Kot izhaja iz podatkov v upravnem spisu so tožnikove navedbe o preganjanju neizkazane, iz že navedenih poročil o političnem stanju in relevantnih dogajanjih v izvorni državi pa tudi ne izhaja, da bi bili člani opozicijskih strank preganjani s strani vladajoče stranke.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnikov strah pred vrnitvijo v matično državo predvsem subjektivne narave in ni objektivno konkretiziran in utemeljen. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, kot je že navedeno, oceno stanja v Moldaviji oprla na vsebino aktualnih poročil mednarodnih organizacij, ki so po presoji pritožbenega sodišča verodostojen vir informacij. Tožnik pa v tožbi in v pritožbi tudi ne navaja nobenih okoliščin oziroma dejstev, ki jih tožena stranka ne bi upoštevala in bi lahko kazale na drugačen sklep v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi, pač pa le pavšalno zatrjuje, da njegova izvorna država zanj ni varna. Glede na navedeno, njegovi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.