Jedro

Predlagana ureditev stanja, s katero se po vsebini spreminja odločitev o obliki vrnitve podržavljenega premoženja v postopku denacionalizacije, ni v okviru spornega razmerja, niti v neposredni povezavi z njim.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo izdajo začasne odredbe, ki je bila zahtevana po 2. odstavku 69. člena ZUS, ker je presodilo, da za njeno izdajo niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji. Predlagana ureditev stanja (sodišče naj še pred odločitvijo o stvari pozove zavezano stranko P.L. d.d. L., da v 30 dneh od prejema poziva prostovoljno poravna obveznost iz naslova odškodnine, ki izvira iz sporazuma, sklenjenega 23.2.1994) ni mogoča. P.L. d.d. L. se namreč s sporazumom z dne 23.2.1994, sklenjenim na podlagi 15. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) ni zavezala tožnici, kot denacionalizacijski upravičenki v postopku denacionalizacije G.P.L., izplačati znesek naveden v njegovi II.

točki, ampak je v tej višini izločila sredstva iz lastninskega preoblikovanja družbenega kapitala. Gre torej zgolj za zavarovanje zahtevka za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja zavezanega podjetja. Zato predlagano začasno urejanje pomeni poseganje v odločitev o obliki denacionalizacije, za kar pa naj ne bi bilo ne pravne in ne dejanske podlage.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila o vsebini sporazuma, sklenjenega s P.L. d.d. L. 23.2.1994 preslepljena, saj ga je podpisala v prepričanju, da ji bo na tej podlagi izplačana odškodnina v višini 200.000 DEM. Upravni organ (oziroma njegova uradna oseba) je izkoristila njeno starost (89 let) in zdravstveno stanje (dementnost) in jo zavedla. Zato naj bi bila upravna odločba, s katero je bilo odločeno o njeni pravici v postopku denacionalizacije, nična.

Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in zahtevana začasna odredba izda ter s tem zagotovi tudi v njenem primeru enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS) kot drugim strankam v postopku denacionalizacije.

Tožena stranka, stranka z interesom (P.L. d.d. L.) ter državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ima podlago v določbi 2. odstavka 69. člena ZUS, po kateri se lahko stanje začasno uredi glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Predlagana začasna ureditev mora biti sicer res opredeljena, vendar vedno v okviru zatrjevanega spornega razmerja ali v neposredni povezavi z njim. V obravnavanem primeru je sporno pravno razmerje denacionalizacijsko razmerje med tožnico in P.L. d.d. L., o katerem je bilo v upravnem postopku odločeno na tožničino zahtevo za vrnitev podržavljenega podjetja G.P.L., z vzpostavitvijo lastninskega deleža tožnice na družbenem kapitalu P.L. d.d. L., kot pravne naslednice nacionaliziranega premoženja z odločbo tožene stranke z dne 19.10.2004. S pisnim sporazumom sklenjenim s P.L. d.d. L. dne 23.2.1994 na podlagi 15. člena ZLPP se navedena pravna oseba ni zavezala tožnici izplačati znesek naveden v točki II., ampak so bila na njegovi podlagi iz lastninskega preoblikovanja družbenega kapitala zgolj izločena sredstva za zavarovanje tožničinega denacionalizacijskega zahtevka. Zato tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča s predlagano začasno ureditvijo stanja (izplačilom odškodnine v denarju) po vsebini spreminja svoj zahtevek iz denacionalizacijskega postopka, saj spreminja odločitev o obliki vrnitve podržavljenega premoženja in s tem tudi odločitev o glavni stvari, kar pa z začasno odredbo ni mogoče. Predlagana ureditev stanja zato po presoji pritožbenega sodišča ni niti v okviru zatrjevanega spornega razmerja niti v neposredni povezavi z njim. Zato za njeno izdajo v določbi 2. odstavka 69. člena ZUS ni podlage.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 69. člena ZUS, razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ni našlo. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.