Jedro

Že ugotovitve policijske postaje, da poslovni prostori prvotožnika na danem naslovu ne obstajajo, dajejo zadostno podlago za ugotovitev, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik v Sloveniji ne bo prebival v skladu z namenom, zaradi katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja A.A.-sedaj drugotožnika, državljana Kitajske, za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, zavrne. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo navedenemu tujcu izdano dovoljenje za zaposlitev brez kontrole trga dela z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe pri družbi B. d.o.o. z veljavnostjo od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015. Tujec je 100 % lastnik navedene družbe in njen direktor, družba pa ima še enega direktorja in sicer C.C. Tujec je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca za nepremičnine, za nedoločen čas. V postopku je bil tudi zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Pekingu. Povedal je, da je bila družba ustanovljena 9. 5. 2014, da podjetje trenutno ne dela, da bo v podjetju pristojen za svetovanje na področju nepremičnin, da bo njegova bruto plača 841,98 EUR, da je za možnost dela v Sloveniji izvedel preko spleta, kjer je našel kontakt s podjetjem Č. Navedel je tudi, da je v družbi določen prokurist, čeprav družba prokurista nima; kot tudi, da ima družba samo enega direktorja, čeprav iz podatkov AJPES izhaja, da sta v družbi postavljena dva direktorja. Tudi ni vedel, kje bo v Sloveniji prebival (navedel je, da si mora najprej poiskati stanovanje). Navedel je še, da ima podjetje poslovne prostore na naslovu D., medtem ko iz odgovora Policijske postaje Brežice z dne 20. 11. 2014 na poziv tožene stranke, izhaja, da je na navedenem naslovu opravila preverko in tako ugotovila, da podjetje B. d.o.o. na navedenem naslovu nima poslovnih prostorov in na navedenem naslovu tudi ni možnosti ureditve poslovnih prostorov ter da je v avli vhoda poštni nabiralnik, last podjetja Č., na katerega je nalepljenih več imen podjetij, ki naj bi poslovala na navedenem naslovu. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da obstaja sum, da tujec ne namerava prebivati v Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pojasnjuje tudi, da za nepodrejanje pravnemu redu ni treba, da bi moral biti tujec obsojen oziroma spoznan za odgovornega po kazenskem oziroma prekrškovnem pravu. Tudi ni treba, da bi bila z neko odločbo oblastnega državnega organa domneva za nepodrejanje pravnemu redu izkazana, ampak zadošča že to, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na 6. alinejo prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2).

2. Tožnika v vlogi „Ustavni spor zoper odločbo Upravne enote Brežice“, ki jo je sodišče štelo kot tožbo, navajata, da ne obstajajo razlogi za domnevo, da drugotožnik ne bo bival na ozemlju Republike Slovenije. Ne obstajajo razlogi za domnevo, da po izteku dovoljenja na bo prostovoljno zapustil Slovenije, niti ne razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V razgovoru na ambasadi je jasno povedal kakšne cilje ima in da bo živel v Sloveniji. Povedal je, da je podjetnik, ki želi svoj posel razširiti tudi v Sloveniji. Na zaslišanju je poznal natančen datum ustanovitve podjetja. Povedal je, da mu je dokumentacijo za izdajo delovnega dovoljenja urejalo podjetje Č. Po njemu znanih informacijah ni razlike med direktorjem družbe oziroma prokuristom družbe, saj je uporabljena terminologija zakonitega zastopnika družbe. Povedal je tudi, da ima podjetje poslovne prostore na navedenem naslovu v Brežicah in ima na navedenem naslovu tudi že sklenjeno pogodbo za najem prostorov, tako da navedbe policijske postaje ne držijo. Sklep Upravne enote Brežice diskriminira ustavne pravice. Sodišču predlaga, da se mu potrdi začasno bivanje v Republiki Sloveniji.

3. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Navedeno dovoljenje se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje po 33. členu ZTuj-2, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje in če ni razlogov za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2. Prvi odstavek 37. člena ZTuj-2 določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje.

6. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje navedla 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. V tej alineji je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

7. Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno ugotovila, da tožnik ni vedel, da podjetje nima prokurista; ni vedel, da ima podjetje dva direktorja in ni vedel, kje bo v Sloveniji prebival, čeprav iz podatkov v spisu in sicer iz njegove prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje izhaja, da naj bi bival v Ljubljani. Navedel je, da ima delodajalec-sedaj prvotožnik poslovne prostore na navedenem naslovu v Brežicah, v zvezi s čemer pa se tožena stranka utemeljeno sklicuje na ugotovitve policijske postaje, da podjetje tam nima poslovnih prostorov in tudi ni možnosti ureditve poslovnih prostorov, temveč je tam zgolj poštni nabiralnik, last podjetja Č., na katerem je nalepljeno več imen podjetij. Na podlagi teh ugotovitev je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik nima namena delati v skladu s pogodbo in delovnim dovoljenjem, zaradi katerega naj bi mu bilo izdano tudi dovoljenje za prvo prebivanje in da je zato podan razlog iz 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 8. Ker je sodišče glede navedenega razloga iz citirane zakonske določbe presodilo, da je tožena stranka pravilno ocenila, da je ta razlog podan, sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Dodaja le, da že ugotovitve policijske postaje, kot izhajajo iz njenega odgovora na poziv tožene stranke, da prostorni prostori prvotožnika na navedenem naslovu ne obstajajo, dajejo zadostno podlago za ugotovitev, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik v Sloveniji ne bo prebival v skladu z namenom, zaradi katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.

9. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi jasno navedla razloge za domnevo, da se tožnik v Sloveniji ne bo podrejal pravnemu redu. Pojasnila je tudi, da za nepodrejanje pravnemu redu ni treba, da bi bila izkazana tudi kakšna okoliščina v zvezi z dotedanjimi ravnanji tujca po prekrškovnem ali kazenskem pravu. Svojo odločitev je tudi ustrezno in v zadostni meri obrazložila. Tožnik je sicer na zaslišanju res poznal pomembne podatke o pogodbi oziroma delovnem dovoljenju kot tudi o podjetju, v katerem naj bi delal, vendar pa navedeno podjetje, kot že povedano, po ugotovitvah policijske postaje na navedenem naslovu poslovnih prostorov nima. Ker tožnika v tožbi zatrjujeta, da na navedenem naslovu poslovni prostori obstajajo in da ima podjetje za najem poslovnih prostorov tudi že sklenjeno pogodbo, sodišče ob upoštevanju pravila, da je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ni moglo slediti tej tožbeni navedbi, saj tožnika svoje tako zatrjevane navedbe nista z ničemer izkazala oziroma dokazala.

10. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zato sodišče tudi ni moglo slediti pavšalni in povsem nekonkretizirani tožbeni navedbi, da je z izpodbijano odločbo prišlo do kršitve ustavnih pravic. Tožnika sta v tožbi smiselno predlagala tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila.