Jedro

Glede na vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožniku očitalo, da so v njegovem ravnanju podani (zlasti) zakonski znaki kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije, kar je bistvo odpovedi. Tožnik naj bi s svojim ravnanjem sodeloval pri zavarovalniški goljufiji A.A., ko naj bi ta v vinjenem stanju povzročil prometno nesrečo, zavarovalnica pa naj bi mu kljub temu izplačala zavarovalnino. S tem naj bi A.A. oziroma njegovo podjetje protipravno pridobilo premoženjsko korist. Tožnik, ki je A.A. svetoval o klicu na policijsko postajo in občino, na odločitev zavarovalnice ni imel nobenega vpliva. Tožnikova ravnanja, ki jih je toženka označila kot kršitve, torej niso vplivala na to, da bi si A.A. protipravno pridobil premoženjsko korist. Tako imenovani "oškodovalni element" (pridobitev protipravne premoženjske koristi, povzročitev škode, nastanek škode ali kršitev pravic) je eden od pomembnih znakov vseh treh omenjenih kaznivih dejanj. Ker tožnikovo ravnanje k temu elementu ni prispevalo, v tem njegovem ravnanju v zvezi s plačilom zavarovalnine A.A. ni zakonskih znakov kaznivih dejanj, ki so se tožniku očitali v odpovedi, zaradi česar je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.

Sodišče je res ugotovilo, da tožnikova ravnanja, ki so se mu očitala v izredni odpovedi, ne izpolnjujejo znakov kaznivih dejanj. To pa ne pomeni, da njegova ravnanja niso takšna, da so morda vplivala na skrhanje medsebojnih odnosov in izgubo zaupanja, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi, in sicer v III. in IV. točki izreka in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu (II., V., VI. in VII. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožnika za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku. S sodbo je odločilo: - da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2017 ter razveljavilo sklep toženke z dne 5. 9. 2017 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 11. 10. 2017 (II. točka izreka); - da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, razen v obdobju od 11. 11. 2017 do 18. 12. 2017 (III. točka izreka); - da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ter mu za čas od 19. 12. 2017 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa obračunati bruto plače, ki bi jih prejel, če bi delal, zmanjšane za bruto mesečna nadomestila za brezposelnost v znesku 892,50 EUR, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, v roku 8 dni (IV. točka izreka); - da je toženka dolžna za čas nezakonite prepovedi opravljanja dela do prenehanja delovnega razmerja (od 22. 8. 2017 do vključno 10. 11. 2017) obračunati bruto znesek plače, ki bi jo prejel, če bi delal, zmanjšano za že obračunana nadomestila plače, od dobljenih bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, v roku 8 dni (V. točka izreka); Zavrnilo je tožbeni zahtevek (VI. točka izreka): - za ugotovitev obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami ter obračun in izplačilo plač za obdobje 11. 11. 2017 do 18. 12. 2017; - za obračun bruto plač v obdobju od 19. 12. 2017 do vrnitve nazaj na delo brez zmanjšanja za obračunana nadomestila za brezposelnost; - za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov plač že od 5. dne v mesecu dalje.

Toženki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v znesku 1.370,64 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe, smiselno le zoper prvo alinejo VI. točke izreka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z dejanskim stanjem in relevantnimi predpisi odločilo, da ni upravičen do priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja in obračuna ter izplačila plač tudi v obdobju od 11. 11. 2017 do 18. 12. 2017, ko je bil zaposlen drugje. Delavec, ki se je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu, ne more biti v slabšem položaju od delavca, ki si nove zaposlitve ni našel. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja mora delodajalec delavcu vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Tožnik je v času druge zaposlitve prejemal bistveno nižjo plačo, kot bi jo prejel pri toženki, kar je razvidno iz pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2017, ki jo je predložil v postopku na prvi stopnji. Kljub temu je sodišče zavrnilo zahtevek za izplačilo plače, svoje odločitve pa ni ustrezno obrazložilo. Poleg ustrezne razlike plače je delavec upravičen tudi do razlike vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja. V tožnikovem primeru gre zlasti za pravico do plačila prispevkov za poklicno zavarovanje. Ima tudi pravico do ugotovitve neprekinjenega dela (npr. v zvezi z ugotavljanjem pogojev za podelitev priznanj, pogojev na napredovanje, pridobitev priznanja za neprekinjenih 30 let dela). O vsem tem se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredeljevalo, ampak je zahtevek le pavšalno in brez ustrezne obrazložitve neutemeljeno zavrnilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se tožnikova pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje, saj niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še vedno traja, razen v obdobju od 11. 11. 2017 do 18. 12. 2017, ko je bil v delovnem razmerju za poln delovni čas pri drugem delodajalcu. Obrazložilo je, da delavec ne more biti z dvema delodajalcema hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas. Iz tega razloga je tudi zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in obračun plač. Čeprav je obrazložitev sodišča podana le v enem stavku, to še ne pomeni, da sodba v tem delu ni (dovolj) obrazložena. Odločitev je tudi skladna s sodno prakso (npr. Pdp 886/2016, Pdp 798/2015, Pdp 970/2015 ter VIII Ips 29/2018, VIII Ips 148/2015, VIII Ips 2017/2014 itd.), iz katere izhaja, da delavec ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij, da so pravica do plače in druge pravice iz delovnega razmerja vezane na obstoj delovnega razmerja itd. Tožnikove navedbe glede pogojev za pridobitev priznanja za 30 let delovne dobe, pogojev za napredovanje itd. pa predstavljajo pritožbeno novoto in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

4. Zoper ugodilni del sodbe in izrek o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede neobstoja znakov očitanih kaznivih dejanj oprlo zgolj na to, da A.A. ni bil pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije oziroma goljufije po drugem odstavku 211. člena KZ-1, kar pa je napačno, saj se v delovnem sporu ne ugotavlja kazenska odgovornost, pač pa le, ali ima kršitev obveznosti znake kaznivega dejanja. V zvezi s tem je sodišče naredilo napačno dokazno oceno. Toženka podrobno opisuje in navaja določena dejstva, izhajajoča iz posameznih dokazov, ki vsa kažejo na obstoj znakov tožniku očitanih kaznivih dejanj, in sicer kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 v zvezi z znaki kaznivega dejanja goljufije oziroma zavarovalniške goljufije po 211. členu KZ-1 ter nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Napačen je zaključek sodišča v zvezi z dejstvom alkoholiziranosti A.A.. Tožnik tega dejstva tekom postopka ni izpodbijal in se šteje za priznano. Sodišče je tudi kršilo določbe pravdnega postopka, ko v zvezi s predlogom toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni zaslišalo generalnega direktorja Policije, ki je kot delodajalec edini pristojen za tovrstne odločitve in bi lahko pojasnil, da je šlo za takšna ravnanja tožnika, ki pomenijo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Navedene okoliščine je toženka zatrjevala že v izredni odpovedi. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da se za delo policista zahtevajo najvišji moralno-etični standardi ravnanja. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni kršilo določb pravdnega postopka ter je ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju zavzelo materialnopravno pravilno stališče. V zvezi z vprašanjem reintegracije oziroma sodne razveze pa je zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje in o zadevi vsaj preuranjeno odločilo.

8. V celoti je neutemeljena pritožba tožnika in vsi očitki o kršitvah sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo, da tožnik ni upravičen do priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja v obdobju od 11. 11. 2017 do 18. 12. 2017 (plača oziroma razlika v plači, pravica do plačila prispevkov za poklicno zavarovanje, pravica do ugotovitve neprekinjenega dela in v zvezi s tem pravica do pogojev za podelitev priznanj ter ugotavljanje pogojev za napredovanje). Ni sporno, da je bil tožnik v navedenem obdobju zaposlen pri drugem delodajalcu, s katerim je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas (A14). Tožnik v pritožbi tudi sam navaja, da skladno z ustaljeno sodno prakso delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih. Torej mu za sporno obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja tudi pri toženki. Ostale pravice, ki jih tožnik v pritožbi konkretno navaja (plača, razlika v plači in drugo) pa so povezane in odvisne od obstoja delovnega razmerja, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo (tako tudi sodba VS RS VIII Ips 148/2015, sodba VDSS Pdp 886/2016 in Pdp 736/2017).

9. Neutemeljena je pritožba toženke glede odločitve sodišča prve stopnje o ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2017 ter razveljavitvi sklepov toženke z dne 5. 9. 2017 in 11. 10. 2017. Navedena odločitev temelji na ugotovitvi, da s strani toženke opisanih ravnanjih tožnika ne izhaja, da bi bili podani zakonski znaki kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, k temu pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), torej ker je delavec kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in imajo kršitve vse znake kaznivega dejanja. Konkretno se je tožniku očitalo, da imajo kršitve vse znake naslednjih kaznivih dejanj, določenih v Kazenskem zakoniku (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.): - Zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1, - Goljufije po 211. členu KZ-1, - Nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, vse v povezavi s povračilom škode zaradi prometne nesreče, v kateri naj bi bil 18. 10. 2014 udeležen A.A. in za katero je družba B. d. o. o. 19. 1. 2015 prejela 9.536,33 EUR, pri čemer naj bi tožnik s svetovanjem in dajanjem navodil odločilno prispeval k pridobitvi protipravne premoženjske koristi tej družbi.

Glede na vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožniku očitalo, da so v njegovem ravnanju podani (zlasti) zakonski znaki kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije, kar je bistvo odpovedi. Tožnik naj bi s svojim ravnanjem sodeloval pri zavarovalniški goljufiji A.A., ko naj bi ta v vinjenem stanju povzročil prometno nesrečo, zavarovalnica pa naj bi mu kljub temu izplačala zavarovalnino. S tem naj bi A.A. oziroma njegovo podjetje protipravno pridobilo premoženjsko korist. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na spornost dejstva eventuelne vinjenosti A.A., saj to dejstvo ni vplivalo na izplačilo zavarovalnine (o tem še v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na Splošne pogoje za zavarovanje avtomobilskega kaska Zavarovalnice C., ki v 12. členu določa, da zavarovalnica krije škodo tudi v primeru, če voznik vozilo upravlja pod vplivom alkohola, če se izkaže, da škoda ni v nikakršni vzročni zvezi z alkoholiziranostjo. Zato ni pomembno, da tožnik dejstva o vinjenosti A.A. ni izrecno izpodbijal. Pomembno pa je, da toženka ni dokazala, da je bil A.A. sploh vinjen oziroma da je prav zaradi tega prišlo do prometne nezgode in mu zato zavarovalnina ne pripada. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da iz uradnega zaznamka Policije o razgovoru z D.D. (B17, str. 56 - 57) izhaja, da je bil za odločitev zavarovalnice o izplačilu škode (zavarovalnine) A.A. ključen E.E., ki je A.A. pomagal po prometni nezgodi. Z njim je zavarovalnica opravila razgovor in po tem razgovoru je bil spis zaključen ter zavarovalnina plačana. Tožnik, ki je A.A. svetoval o klicu na policijsko postajo in občino, na odločitev zavarovalnice ni imel nobenega vpliva. Tožnikova ravnanja, ki jih je toženka označila kot kršitve, torej niso vplivala na to, da bi si A.A. protipravno pridobil premoženjsko korist. Tako imenovani "oškodovalni element" (pridobitev protipravne premoženjske koristi, povzročitev škode, nastanek škode ali kršitev pravic) je eden od pomembnih znakov vseh treh omenjenih kaznivih dejanj. Ker tožnikovo ravnanje k temu elementu ni prispevalo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v tem njegovem ravnanju v zvezi s plačilom zavarovalnine A.A. ni zakonskih znakov kaznivih dejanj, ki so se tožniku očitali v odpovedi, zaradi česar je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.

11. Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev sodišča o reintegraciji tožnika, pri tem pa toženka tudi utemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev načela kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP. Toženka je že v odgovoru na tožbo in nato v dveh kasnejših pripravljalnih vlogah izrecno podrejeno predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje predlogu toženke ni sledilo z obrazložitvijo, da z njene strani zatrjevani razlogi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, niso relevantni, medtem ko razlogi, ki so privedli do odpovedi, ne morejo utemeljevati sodne razveze. Takšen zaključek pa ni pravilen. Sodišče je res ugotovilo, da tožnikova ravnanja, ki so se mu očitala v izredni odpovedi, ne izpolnjujejo znakov kaznivih dejanj. To pa ne pomeni, da njegova ravnanja niso takšna, da so morda vplivala na skrhanje medsebojnih odnosov in izgubo zaupanja, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Prav o tem je smiselno povedal tožniku neposredno nadrejeni F.F.. Vendar sodišče njegove izpovedbe ni upoštevalo, ker se je izkazalo, da kot priča ni bil seznanjen z zavrženjem kazenske ovadbe zoper tožnika, kar pa na odločitev o sodni razvezi ne bi smelo vplivati. Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se za delo policista zahtevajo najvišji moralno-etični standardi ravnanja, o čemer je toženka opozarjala v 4. in 5. točki odgovora na tožbo in v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega ima toženka tudi prav, da je predvsem generalni direktor tisti, ki bi v konkretnem primeru lahko pojasnil, ali so bila tožnikova ravnanja takšna, ki pomenijo (ne)možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje takratnega generalnega direktorja Policije (najprej G.G., kasneje H.H.) ni zaslišalo z obrazložitvijo, ker naj bi o tem že izpovedal F.F., pa tudi ker naj bi bil kot priča predlagan le "na splošno", kar pa ni res. Toženka je v odgovoru na tožbo izrecno predlagala zaslišanje generalnega direktorja o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, nato pa še v 12. točki pripravljalne vloge z dne 4. 6. 2018, ko se je zvezi s predlogom o sodni razvezi sklicevala tudi na kasnejša ravnanja tožnika, ki naj bi vplivala na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja.

12. Neutemeljena je pavšalna pritožba zoper V. točko izreka sodbe, s katero je sodišče toženki naložilo, da tožniku za čas prepovedi opravljanja dela do prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača pripadajočo razliko med pripadajočo plačo in prejetim nadomestilom. V posledici ugotovitve, da je izredna odpoved nezakonita, je navedena odločitev v celoti pravilna. Slednje ima za posledico tudi pravilno odločitev, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (VII. točka izreka sodbe).

13. Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne materialnopravne presoje o okoliščinah, ki lahko vplivajo na ugotovitev o tem, ali je nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom mogoče, zaradi česar je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena in 355. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Novo sojenje tudi ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

14. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje zasliši generalnega direktorja Policije, nato pa temeljito pretehta vse okoliščine konkretnega primera in v skladu z zgoraj navedenimi materialnopravnimi izhodišči ponovno zavzame stališče do navedb in dokazov strank glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. V kolikor bo ugotovilo, da je predlog toženke utemeljen, naj ustrezno dopolni dokazni postopek zaradi določitve višine denarnega povračila.

15. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.