Jedro

Za odločitev v tem sporu je bistveno vprašanje, ali je med strankama obstajal dogovor o odstranitvi učinkov tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženi stranki podal spornega dne. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da sta se z direktorjem dogovorila, da je sporna odpoved brezpredmetna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 5. 2017 (I/1. točka izreka), da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 5. 5. 2017 in je trajalo do vključno 25. 5. 2017 (I/2. točka izreka) ter da je za navedeno obdobje tožena stranka dolžna tožniku obračunati plačo, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto mesečne zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2017 (I/3. točka izreka). Zavrnilo je drugačen oziroma višji tožbeni zahtevek (za reintegracijo, reparacijo po 25. 5. 2017 in ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017 sklenjena za nedoločen čas) (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnika na račun Delovnega sodišča v Mariboru plačati stroške postopka v znesku 610,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (III/1. točka izreka) in da tožena stranka krije svoje stroške postopka (III/2. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno, da izpodbijani del spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. V pritožbi vztraja, da se je z direktorjem tožene stranke dogovoril, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2017 brezpredmetna in da ga je direktor prosil, naj se vrne na delo do izteka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno pojasnilo, zakaj ni verjelo tožniku, da sta se z direktorjem ustno dogovorila o tem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi brezpredmetna. O tem dogovoru tožnik ni mogel predložiti listin, saj sta se z direktorjem pogovarjala brez prisotnosti prič. V zvezi s tem bi moralo sodišče oceniti izpoved obeh strank in pojasniti, zakaj je verjelo direktorju tožene stranke. Drži sicer, da je dokazno breme glede ustnega dogovora na strani tožnika, vendar bi morala zadoščati izpovedba stranke, ker ni drugih dokazov o tem dejstvu. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožniku na podlagi njegove odpovedi delovno razmerje prenehalo 25. 5. 2017, ni ugotavljalo dejstev v zvezi s transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno s 347. členom ZPP izvedlo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje ter dodatno zaslišalo tožnika in direktorja tožene stranke A.A..

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje izhaja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za določen čas na podlagi več zaporednih pogodb, in sicer za čas: od 7. 1. 2015 do 30. 6. 2015; od 1. 7. 2015 do 31. 12. 2015; od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2016; od 1. 7. 2016 do 31. 12. 2016 in od 1. 1. 2017 do 30. 6. 2017; - da se tožnik ni strinjal s pogoji dela na gradbiščih v Nemčiji, zato je na sestanku dne 21. 4. 2017 v B. direktorju A.A. ustno odpovedal pogodbo o zaposlitvi; - da je direktor od tožnika zahteval, da poda pisno odpoved, kar je tožnik tudi storil in dne 22. 4. 2017 poslal toženi stranki pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi z obrazložitvijo, da zaradi spremenjenih pogojev, s katerimi je bil seznanjen na sedežu družbe dne 21. 4. 2017 in kot je že na sestanku povedal, da so zanj nesprejemljivi, s tem potrjuje odpoved pogodbe o zaposlitvi (A6); - da je tožnik potrdil, da sta se z direktorjem tožene stranke dogovorila, da se vrne na delo na gradbišče in v odpovednem roku opravlja delo; - da je dne 2. 5. 2017, ko je na gradbišče v Nemčijo prišel direktor, tožniku omenil, da je dobil njegovo pisno odpoved in da pričakuje, da delo opravlja do konca odpovednega roka, medtem ko je tožnik izpovedal, da sta se dogovorila, da ostane dalje pri firmi in da se dobita v soboto v C., to je dne 6. 5. 2017, da mu izplača dolgovani znesek in se nato vrne nazaj na gradbišče; - da iz pisne izjave D.D. izhaja, da mu je tožnik na vprašanje, ali se bo do prvega delovnega dne (ponedeljek 8. 5. 2017) vrnil v E. (Nemčija), odgovoril, da tega ne more reči, dokler ne opravi razgovora z direktorjem v C., ki je planiran za soboto 6. 5. 2017 in da je njegova vrnitev odvisna od tega razgovora; - da iz izpovedi F.F. izhaja, da se je tožnik od delavcev na gradbišču v bistvu poslovil, saj jim je na skupnem pikniku dne 1. 5. 2017 plačal hrano in pijačo, delavcem pa je rekel, da to plača, ker ne ve ali se bo vrnil nazaj na delo ali ne. Prav tako je dne 4. 5. 2017, preden se je vrnil domov, pristopil do vsakega delavca, mu dal roko in rekel, da se lahko vidita, lahko pa tudi ne; - da se tožnik od 6. 5. 2017 dalje ni več vrnil na delo, prav tako se ni javil na telefon (ne na slovensko in ne na nemško številko), ko ga je klical direktor, čeprav se mu je enkrat javila tožnikova partnerica in rekla, da tožnika ni in da bo poklical nazaj, vendar tega ni storil. 8. Za odločitev v tem sporu je bistveno vprašanje, ali je med strankama obstajal dogovor o odstranitvi učinkov tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženi stranki podal dne 22. 4. 2017. 9. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve ni mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju, da sta se z direktorjem že dne 2. 5. 2017 dogovorila, da je njegova odpoved brezpredmetna. V kolikor bi bilo temu res tako, se tožnik od sodelavcev ne bi v četrtek 4. 5. 2017 poslavljal na način, da ne ve, ali se še vidijo ali ne, ko se je vračal v Slovenijo. Po izpovedbi tožnika sta se z direktorjem tudi dogovorila, da se v soboto dne 6. 5. 2017 dobita v C., da mu ta izplača dolgovani znesek. Nasprotno je direktor tožene stranke vztrajal pri svoji izpovedbi, da se v soboto dne 6. 5. 2017 sploh nista srečala, ker za to ni bilo potrebe. Tožnik tako ni uspel dokazati, da bi ga direktor že 2. 5. 2017 prosil, da se vrne na delo do izteka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, prav tako ni uspel dokazati, da bi se z direktorjem dne 6. 5. 2017 dogovorila, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2017 brezpredmetna. Tožnik je res izpovedal, da so se o vsem dogovarjali ustno, vendar ko je dne 21. 4. 2017 podal ustno odpoved, je direktor od njega zahteval, da jo poda pisno. To je tudi storil in toženi stranki dne 22. 4. 2017 poslal pisno odpoved. V kolikor bi se tožnik z direktorjem tožene stranke dogovoril o neučinkovanju njegove podane odpovedi, je utemeljeno pričakovati, da bi od direktorja zahteval, da mu to pisno potrdi (ali 2. 5. 2017 ali 6. 5. 2017), kot je to direktor od njega zahteval teden dni prej. Vendar izvedeni dokazi kažejo nasprotno. Tožnik se po 6. 5. 2017 ni več vrnil na gradbišče (kot je sam izpovedal), prav tako pa več ni bil dosegljiv po telefonu, o svoji odsotnosti pa tudi ni seznanil vodje projekta G.G.. Ta je v elektronskem sporočilu dne 9. 5. 2017 seznanil H.H., da tožnika že od petka 5. 5. 2017 ni na lokaciji, da ni dosegljiv in se ne odziva na klice.

10. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da sta se z direktorjem dogovorila, da je brezpredmetna odpoved z dne 22. 4. 2017. Tudi delavka, ki je pri toženi stranki zadolžena za urejanje kadrovskih evidenc (I.I.), je v svoji pisni izjavi in v izpovedi pojasnila, da je tožnikovo odpoved vložila v njegovo kadrovsko mapo in pripravila vse potrebno za njegovo odjavo iz zavarovanj po izteku odpovednega roka. Pojasnila je, da ji nihče ni sporočil, da bi prišlo do preklica odpovedi, saj bi to morala vedeti. Navedeno pomeni, da ni možno slediti pritožbenemu zatrjevanju, da sta z direktorjem tožene stranke dosegla ustni dogovor o neučinkovanju tožnikove odpovedi z dne 22. 4. 2017, saj izvedeni dokazi temu nasprotujejo, še posebej dejstvo, da se je tožnik 4. 5. 2017, preden je odšel domov, poslovil od vsakega delavca, ker ni vedel, ali se bodo še videli ali ne. V kolikor bi dosegel dogovor že 2. 5. 2017, kakor je v dokaznem postopku zatrjeval, se na tak način od delavcev gotovo ne bi poslovil. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je do prenehanja pogodbe o zaposlitvi dne 25. 5. 2017 prišlo zaradi podane tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2017, na podlagi prvega odstavka 82. člena v povezavi s 93. členom ZDR‑1 in prvim odstavkom 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017, ki določa 30 dnevni odpovedni rok. Vse kar je tožnik zahteval več in drugače (reintegracijo, reparacijo po 25. 5. 2017, ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017 sklenjena za nedoločen čas) je utemeljeno zavrnilo. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 25. 5. 2017, to je pred iztekom pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017, sklenjene za določen čas do 30. 6. 2017. Pravilen je tako tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas, saj mu je zakonito prenehala že pred 30. 6. 2017, in sicer 25. 5. 2017. 11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).