Jedro

1. Delodajalec ne more z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prekiniti izvrševanja pravnomočne začasne odredbe iz drugega individualnega delovnega spora. Začasno odredbo izda sodišče in jo lahko tudi razveljavi le sodišče - na predlog stranke.

2. Izdaja istovrstne začasne odredbe, ki je bila sicer že pravnomočno izdana (v drugem individualnem delovnem sporu), ni potrebna, saj je potrebno le izvršiti že izdano začasno odredbo - torej zadevo odstopiti izvršilnemu sodišču, da opravi neposredna dejanja izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasnih odredb, s katerimi naj bi se toženi stranki prepovedala odtujitev in obremenitev premičnin, navedenih v 1. alineji izpodbijanega sklepa, prepovedalo, da stori kaj, kar bi povzročilo tožniku škodo, zlasti v primeru statusnega preoblikovanja A., prevzema delavcev in prenosa osnovnih sredstev na način, ki tožniku ne bi zagotavljal enakih pravic, kot ostalim delavcem tožene stranke ter naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo pod pretnjo denarne kazni v višini 150.000,00 SIT, ki se bo izrekla na vsakokratni predlog tožnika.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je verjetnost terjatve izkazana, saj razlogi za redno odpoved niso v zmanjšanem obsegu dela, ampak v povračilnih ukrepih zaradi sodnih postopkov, ki jih je tožnik sprožil zoper toženo stranko. Tožena stranka skuša diskriminacijo prikriti z navajanjem poslovnih razlogov. Obseg dela se ni zmanjšal, izguba, ki jo izkazuje tožena stranka, traja že več let, vozni park zadostuje za delo vseh inštruktorjev, tožena stranka zaposluje delavca za določen čas, določeno dejavnost pa tožena stranka omejuje le za potrebe tega delovnega spora (npr. izvedbo tečajev za cestnoprometne predpise). Navaja še, da živi v težkih razmerah, njegova kmetija je majhna in ne daje nobenega prihodka. S predlaganimi začasnimi odredbami ne želi v ničemer omejevati tožene stranke, želi le zaščititi svoje interese. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in ugodi eni od treh predlaganih začasnih odredb. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preiskusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. št. RS 26/99, 96/02, 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer utemeljeno zavrnilo (alternativno predlagane tri) predloge za izdajo začasne odredbe, vendar pa se z razlogi, s katerimi utemeljuje tako odločitev, ne strinja v celoti.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov v času, ko je bilo delovno razmerje med njima vzpostavljeno po začasni odredbi z dne 10.10.2003 v zadevi pod opr. št. Pd 199/2003 (sedaj Pd 165/2004). Tožena stranka je začasno odredbo izvrševala vse do izteka odpovednega roka zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet tega delovnega spora. Ker jo je nehala izvrševati, je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe še v tem delovnem sporu.

Izhodišče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka lahko sama z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prekinila izvrševanje začasne odredbe, je napačno. Začasna odredba, ki je bila izdana dne 10.10.2003, namreč še vedno velja. Tožnik je imel in še ima pravico zahtevati, da tožena stranka spoštuje in izvršuje pravnomočno začasno odredbo in sicer ves čas, dokler ta traja. Začasna odredba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v delovnem sporu pod opr. št. Pd 165/2004 ima naravo sklepa o izvršbi, zato jo je bilo potrebno odstopiti izvršilnemu sodišču, da opravi neposredna dejanja izvršbe.

Sodišče prve stopnje izdane začasne odredbe nikoli ni razveljavilo, ker predlog v smislu 2. odstavka 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS št. 51/98 - 57/02) ni bil podan, s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa tega tudi tožena stranka ni mogla storiti. Začasno odredbo izda sodišče in jo tudi razveljavi lahko le sodišče - seveda na predlog stranke. Napotek, ki ga je sodišče prve stopnje dalo tožniku v sklepu z dne 6.9.2004 v zadevi opr. št. Pd 165/2004 (list. št. 95) je zato napačen kot je napačna tudi odločitev, ki pa je pravnomočna, saj se tožnik na sklep ni pritožil. To pa mu ne odvzema pravice, da ponovno predlaga izrek denarne kazni zaradi izrševanja začasne odredbe. Začasna odredba, celo če se je iztekel čas, za katerega je bila izdana, npr. do pravnomočnosti, ne preneha kar s potekom časa, ampak samo na predlog dolžnika. O tem je sodna praksa v številnih primerih zavzela jasno stališče (npr. v zadevah opr. št. Cpg 230/93, I Cp 1100/99, I Cpg 78/97 itd.).

Tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe ponovno zahteva izdajo začasne odredbe, ki je že izdana. Ne predlaga, naj sodišče prve stopnje poleg že izdane začasne odredbe izda nove začasne odredbe, ampak šteje, da prej izdana začasna odredba ne velja več, zato predlaga novo, pri čemer daje sodišču prve stopnje na razpolago tri možnosti. Na podlagi 271. člena ZIZ bi bilo sicer možno, če bi bilo to potrebno, izdati poleg obstoječe, novo začasno odredbo. Vendar pa tožnik ne predlaga izdaje večih začasnih odredb, ampak le eno od predlaganih. Ob primerjavi predlaganih odredb v tem delovnem sporu in že izdano odredbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik zahteva izdajo začasne odredbe, ki je že pravnomočno izdana. Zato predlagane začasne odredbe niso potrebne, saj eno od zahtevanih tožnik že ima, le izvršiti jo je treba. Če se prva začasna odredba ne izvršuje, to ni razlog za izdajo nove (enake) začasne odredbe.

V zvezi s spornim postopkom pa je potrebno poudariti, da je bila izdana začasna odredba v zadevi opr. št. Pd 165/2004 povsem neustrezna; prav zaradi nje je tudi prišlo do novega spora. Primernejša bi bila katerakoli druga začasna odredba (npr. izplačevanje nadomestila plače), ki bi jo sodišče prve stopnje ne glede na predlog stranke lahko izbralo samo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške.