Jedro

V primeru, ko predlaga upnik (tožeča stranka) izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve do dolžnika (tožene stranke), mora izkazati tako obstoj predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ – verjetnost, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, kot tudi eno od predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Slednje ni potrebno v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (četrti odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ).

Sodišče prve stopnje je vprašanje nastanka težko nadomestljive škode upniku (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) zanemarilo in nekritično prezrlo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da je nepremičnina, ki je predmet tega pravdnega postopka, skupno premoženje toženih strank in da je delež prvega toženca edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za realizacijo terjatve, ki je zapadla v plačilo že v letu 2012. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Ker gre za edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za poplačilo svoje terjatve, je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da hujše neugodne posledice za tožečo stranko v primeru neizdaje začasne odredbe niso izkazane.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi drugotoženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine, ID znak: del stavbe 000, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja nevarnosti, da bo prišlo do razpolaganja oziroma odtujitve ali obremenitve nepremičnine, prav tako ni izkazala, da s predlagano začasno odredbo, če bi se izkazala za neutemeljeno, tožena stranka ne bo trpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Kot bistveno izpostavlja, da je vložila predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, zato ni bila dolžna predlagati dokazov, ki bi se nanašali na konkretno dolžnikovo ravnanje, ki bi bilo usmerjeno v prodajo ali obremenitev nepremičnine. V konkretnem primeru gre za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, zato mora biti izkazan obstoj objektivne nevarnosti in zadostuje že verjetni izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo. Ta pa je podana glede na to, da ima lastninsko pravico na nepremičnini samo druga tožena stranka, čeprav je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da je nepremičnina skupno premoženje obeh zakoncev. Druga toženka ni davčna dolžnica, ampak je to le prvi toženec. V primeru razpolaganja z nepremičnino tožeča stranka ne bo mogla izpodbijati veljavnosti pogodbe. Tožeča stranka je doslej že dokazala, da prva tožena stranka nima premoženja, na katerega bi lahko davčni organ uspešno posegel z davčno izvršbo, davčna obveznost pa izhaja že iz leta 2012. Ponovno poudarja, da toženca nepremičnino uporabljata, oddajata in v njej opravljata poslovno dejavnost, zato s predlagano začasno odredbo, tudi če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih lahko zaradi neizdaje utrpela tožeča stranka, če terjatve ne bi mogla uspešno izterjati. Škoda, ki bi jo ob odsvojitvi predmetne nepremičnine utrpela tožeča stranka, bi bila nenadomestljiva.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V primeru, ko predlaga upnik (tožeča stranka) izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve do dolžnika (tožene stranke), mora izkazati tako obstoj predpostavke iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) – verjetnost, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, kot tudi eno od predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Slednje ni potrebno v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (četrti odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ).

5. Pritožbeno sodišče sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje vprašanje nastanka težko nadomestljive škode upniku (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) zanemarilo in nekritično prezrlo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da je nepremičnina, ki je predmet tega pravdnega postopka, skupno premoženje toženih strank in da je delež prvega toženca edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za realizacijo terjatve, ki je zapadla v plačilo že v letu 2012. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in zato zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker gre za edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za poplačilo svoje terjatve, je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da hujše neugodne posledice za tožečo stranko v primeru neizdaje začasne odredbe niso izkazane.

6. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člana ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče v tej zadevi ni spremenilo odločitve sodišča prve stopnje, da tožene stranke ne bi prikrajšalo za ugovor zoper izdano začasno odredbo. Na koncu je pritožbeno sodišče sklenilo, da so stroški pritožbenega postopka del nadaljnjih stroškov postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).