Jedro

Tožnica je bila postavljena za skrbnico premoženja, ki se v postopku denacionalizacije vrača njenemu pokojnemu očetu kot upravičencu in to s širšimi pooblastili (za celotno hišo) kot je bilo dano njenemu bratu. Zato si s tožbo ne more pridobiti boljšega pravnega položaja in je zato sodišče pravilno zavrglo njeno tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo tožničino tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 29.3.2007 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 22.10.2007. Upravni organ prve stopnje je z navedeno delno odločbo odločil, da se upravičencu do denacionalizacije B.P. starejšemu, rojenemu dne 5.10.1897, umrlemu dne 17.9.1946, vrne v last in posest poslovni prostor v izmeri 201 m2, ki se nahaja v pritličju hiše v L., stoječe na zemljišču parc. št. ..., vpisane v z.k. vl. št. ... k.o. ... kot družbena lastnina v upravljanju Podjetja A., d.d., in navedenemu poslovnemu prostoru pripadajoči del skupnih prostorov, delov in naprav na tej nepremičnini ter ustrezni delež stavbnega zemljišča parc. št. ... k.o. ... (1. točka izreka). Z 2. točko delne odločbe je organ prve stopnje do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem upravičencu B.P. starejšemu postavil za skrbnika za posebni primer B.P. mlajšega. Zoper navedeno 2. točko odločbe organa prve stopnje je tožnica vložila pritožba, ki jo je upravni organ druge stopnje zavrnil z odločbo z dne 22.10.2007. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo, saj je tožnica priložila tožbi tudi delno odločbo istega prvostopnega organa z dne 11.5.2007, s katero je bilo odločeno, da se v postopku denacionalizacije nepremičnine v L. do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem upravičencu B.P. st. postavi poleg dosedanjega skrbnika B.P. ml. še skrbnica za posebne primere L.P., tožnica. Ker je drugostopni organ zavrnil pritožbo B.P. ml., ta pa ni začel upravnega spora, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnica v tem upravnem sporu ne izkazuje pravnega interesa oziroma pravo-varstvene potrebe, saj si ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da jo sodišče postavi za skrbnico, izpodbijani sklep pa odpravi. Navaja, da ni bila postavljena za skrbnico v celotnem postopku denacionalizacije in je zato njen pravni položaj precej slabši. To še posebej zato, ker postavljeni skrbnik B.P. mlajši ne opravlja v celoti svojega skrbništva. Navaja tudi primere za to svojo trditev. Tudi za vračilo poslovnega prostora v pritličju hiše v L. mora biti ona konkretno postavljena za skrbnico (čeprav je po pravnomočni odločbi z dne 11.5.2007 že postala). Njen pravni položaj bo ponovno slabši, saj pristojne institucije štejejo kot skrbnika le B.P. mlajšega, nje pa ne obveščajo o stanju stvari. V svoji urgenci je tožnica svoje stališče tudi ponovila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravo-varstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma si brez vložitve tožbe ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, tudi v pritožbenem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je tožnica bila z delno odločbo Upravne enote L. z dne 11.5.2007, postavljena za skrbnico za premoženje, vrnjeno v postopku denacionalizacije nepremičnine v L. Tožnica sicer zatrjuje, da ni bila postavljena za skrbnico vsega premoženja, ki ga zahteva po pokojnem očetu B.P. starejšemu in da je institucije v denacionalizacijskem postopku za vrnitev nepremičnine v L. ne upoštevajo. Vendar te pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj si tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica v tem postopku ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Tožnica je bila postavljena za skrbnico vrnjenega premoženja v L., kar pomeni, da je to pooblastilo celo širše, saj se nanaša na celotno nepremičnino v L. Za druge denacionalizacijske postopke pa bo seveda morala predlagati sebe (ali koga drugega, ki mu zaupa) kot skrbnico premoženja, ki ga bo zahtevala v ločenih postopkih, če je upravni organ seveda uvedel ločene postopke. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, pa je organ prve stopnje o vračanju premoženja pokojnega B.P. st. odločal z delnimi odločbami.

Ker ne obstoji uveljavljani pritožbeni razlog in tudi ne obstojijo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo ko neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.