Jedro

Grožnja je bila hkrati namenjena vsem prisotnim (najetim delavcem in policistom), tedaj je bila grožnja obsojenca usmerjena neposredno tudi na prisotnega inšpektorja in opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.O. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 evrov.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 8.9.2005 obsojenega J.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 302. člena v zvezi z 22. členom KZ ter mu izreklo kazen eno leto zapora. Po 498. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je odvzelo naboje različnih kalibrov in dva kosa vojnega brizantnega razstreliva trotil (TNT) v skupni teži 195,6 grama. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 100.000,00 SIT povprečnine. Z isto sodbo je obsojenca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji nedovoljenega prometa orožja in razstreliva po prvem odstavku 310. člena in poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.2.2007 pritožbi državnega tožilca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 218. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ razveljavilo in sodbo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo državnega tožilca in pritožbi obeh zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo povprečnine 500 EUR.

Zagovorniki so zoper pravnomočni obsodilni del navedene sodbe pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 8.9.2005 ter drugi odstavek izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, z dne 7.2.2007 spremeni tako, da obsojenca na podlagi 1. točke prvega odstavka 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrže. Po njegovem stališču, glede na sprejeto odločitev pritožbenega sodišča, kazenski postopek zoper obsojenca še ni pravnomočno končan in zato zahteva za varstvo zakonitosti v tej zadevi ni dopustna.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornikom. Zagovorniki v izjavi navajajo, da predlog vrhovnega državnega tožilca ni utemeljen. Menijo, da je kazenski postopek glede obravnavanega kaznivega dejanja pravnomočno končan ter, da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna in pravočasna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki zahteve menijo, da obsojencu očitano ravnanje ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 302. člena KZ, ker obsojenec ni osredotočeno in neposredno grozil uradni osebi, niti mu slednjega konkretni del izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe, ki jo drugostopenjska sodba potrjuje, ne očita. Sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi zakona je potrebno obsojenca oprostiti obtožbe. Zahteva se glede usmerjenosti grožnje in sile sklicuje na sodno prakso in pravno teorijo, zlasti na Kazenski zakonik s komentarjem avtorja dr. Mitje Deisingerja ter na enako stališče, ki ga je v predmetni zadevi zavzelo Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije z dne 25.4.2006, opr. št. Ktp/1-I 243/06, ki je predlagalo ugoditev pritožbi zagovornikov in izrek oprostilne sodbe.

Glede na predlog vrhovnega državnega tožilca, da Vrhovno sodišče zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, ker kazenski postopek še ni pravnomočno končan, je bilo treba preizkusiti dovoljenost tega izrednega pravnega sredstva.

V tej zadevi je sodišče druge stopnje potrdilo izrek o krivdi in kazni za kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 302. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ, razveljavilo pa oprostilni del prvostopenjske sodbe glede kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ. V zvezi z enakim položajem je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti v sodbi z dne 17.5.2007, opr. št. I Ips 276/2006. V tej sodbi je med drugim obrazloženo, da zakon posebej ne ureja dopustnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v primerih, v katerih po obtožnici v združenem kazenskem postopku (zoper istega ali več obtožencev) ni istočasno odločeno o vseh kaznivih dejanjih vseh obtožencev z isto pravnomočno odločbo, ker je pritožbeno sodišče razveljavilo del sodbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje. V takih primerih sodišče ne more v zadevi istočasno v celoti odločiti, torej o vseh kaznivih dejanjih in glede vseh obtožencev, temveč se postopek v delu zadeve pravnomočno konča prej, drugi del pa pozneje. Nerazveljavljeni deli sodbe postanejo na podlagi prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočni in praviloma izvršljivi, če je pravnomočni obsodilni del sodbe mogoče izvršiti, ker je izrečena pravnomočna kazenskega sankcija in morebitne druge odločbe. Ob upoštevanju že prikazanega položaja v obravnavani zadevi gre za del sodbe, ki je pravnomočen in na katerega odločitev o razveljavljenem delu prvostopenjske sodbe tako glede krivde kot izrečene kazni za predmetno kaznivo dejanje ne bo imela nobenega vpliva. Ker je kazenski postopek zoper obsojenca glede kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 302. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ pravnomočno končan, je zahteva zagovornikov za varstvo zakonitosti zoper obsodilni del napadene sodbe dovoljena.

V izreku pravnomočne obsodilne sodbe je med drugim navedeno, da je obsojenec inšpektorju za okolje in prostor T.Ž., ki je po najetih delavcih ter ob asistenci več policistov nameraval porušiti z njegove strani nedovoljeno zgrajeni oporni zid pred njegovo hišo grozil, da bo vse pobil in, da bo vrgel bombo, če se ne bodo odstranili od njegove hiše in če bodo rušili oporni zid, te grožnje pa je nato podkrepil z imitacijo prave pištole (plastična plinska pištola) v roki, zaradi takšnih njegovih groženj pa je bila izvršba prekinjena in se je nadaljevala šele po nekaj urah, ko so ga policisti prijeli in ga odvedli v pridržanje.

V skladu s takim opisom so tudi dejanske ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje (tretji odstavek 5. strani prvostopenjske sodbe), s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje. Prvostopenjsko sodišče je sklepalo, da so bile grožnje usmerjene proti vsem prisotnim delavcem in uradnim osebam pred objektom na Z., med njimi tudi proti inšpektorju T.Ž. Stališču pritožbe, da je obsojenec grozil le na splošno, ne pa uradni osebi kot posamezniku, sodišče druge stopnje ni pritrdilo. V utemeljitvi je izhajalo tudi iz obsojenčevega zagovora, da je z balkona videl pred hišo veliko ljudi in mehanizacije, med ljudmi pa "je bil tudi inšpektor Ž." ter, da je sklepal, da so prišli rušiti. Presodilo je, da je bila grožnja obsojenca uperjena proti uradni osebi T.Ž., ne glede na to, da je grozil tudi drugim, vendar ostali niso vodili uradnega dejanja, pač pa ga je vodil le navedeni inšpektor, obsojenec pa je hotel z grožnjami z orožjem njegovo namero preprečiti.

Za obstoj kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena KZ je bistveno, da storilec s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, prepreči uradni osebi uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic ali jo na isti način prisili, da opravi uradno dejanje. Za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 302. člena KZ se med drugim zahteva, da storilec uradni osebi grozi z uporabo orožja. Že glede na zakonsko dispozicijo je jasno, da morata biti sila in grožnja usmerjeni proti uradni osebi, ne pa proti stvari. Tako je treba razlagati tudi stališče v komentarju Kazenskega zakonika, na katerega se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti. Ni sprejemljivo stališče vložnikov zahteve, da v obravnavani zadevi ni podan navedeni zakonski znak, ker je šlo za usmeritev grožnje zoper vse prisotne oz. za nedoločno usmeritev grožnje. Po razlagi zahteve že iz izreka pravnomočne sodbe sledi, da je obsojenec grozil vsem na splošno in počez. Takšna razlaga je po eni strani v nasprotju s samim izrekom izpodbijane sodbe, kot je že prikazan, po drugi strani pa tudi v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča. Slednje je na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene ter presoje obsojenčevega zagovora v bistvu sklepalo, da je grožnja bila usmerjena neposredno na inšpektorja in da hkratna grožnja vsem ostalim prisotnim (najetim delavcem in policistom) ne pomeni, da ni bila usmerjena tudi proti inšpektorju. Zato ni mogoče sklepati, da dejanje obsojenca že po opisu, vsebovanem v izreku pravnomočne sodbe, ni kaznivo dejanje, prav tako pa ne, da je sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev nepravilno presodilo, da je podan zakonski znak tega kaznivega dejanja, ki zadeva grožnjo obsojenca uradni osebi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega J.O. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).