Jedro

Revizijske navedbe tožeče stranke, češ da škode posameznih oškodovancev ni mogoče primerjati s trpljenjem drugih, so zmotne. Prav pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine je treba zapolniti nedoločeno pravno normo z upoštevanjem družbenih razmer, zato je nujna objektivizacija telesnega in duševnega trpljenja ter strahu oškodovancev. Pri tem je zelo pomembna tudi sodna praksa, ki sicer ni formalni pravni vir, toda vsebinsko omogoča objektivizacijo škode in prisojo pravične odškodnine in se skrbno spremlja zlasti pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki skrbi za poenotenje sodne prakse na območju vse države. Ta sodna praksa je dostopna javnosti v sodbah, objavljenih v knjižni obliki ali v računalniški obliki.

Izrek

I. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se izrek prve sodbe glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati:

1. Prvemu tožniku P. A.: - odškodnino v znesku 3.301.800 tolarjev 00/100 - zamudne obresti, kot so določene v zakonu in tečejo od glavnice 3.285.000 tolarjev 00/100 od 14.1.1998 dalje; ter - rento: od 1. 3.1989 v znesku 12 tolarjev 80/100, od 1. 4.1989 v znesku 22 tolarjev 40/100, od 1. 5.1989 v znesku 36 tolarjev 47/100, od 1. 7.1989 v znesku 56 tolarjev 23/100, od 1. 8.1989 v znesku 55 tolarjev 53/100, od 1. 9.1989 v znesku 100 tolarjev 4/100, od 1.10.1989 v znesku 196 tolarjev 40/100, od 1.11.1989 v znesku 319 tolarjev 9/100, od 1.12.1989 v znesku 299 tolarjev 91/100, z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila ter od 1.1.1990 dalje mesečno rento v znesku 299 tolarjev 91/100 z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od zapadlosti vsakomesečnega zneska do plačila.

2. drugi tožnici J. A.: - odškodnino v znesku 2.930.000 tolarjev 00/100 in - zamudne obresti, kot so določene v zakonu in tečejo od glavnice 2.850.000 tolarjev 00/100 od 14.1.1998; vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Sicer se njuni zahtevki za plačilo nepremoženjske škode in za plačilo rente zavrnejo."

II. Reviziji tožene stranke se delno ugodi, tako da se odločitev o plačilu zamudnih obresti za vso premoženjsko škodo, razen za prvemu tožniku prisojeno rento, ter odločitev v izreku o pravdnih stroških v sodbi prve stopnje razveljavita in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. V preostalem delu se revizija tožene stranke in v celoti revizija tožeče stranke zavrneta kot neutemeljeni.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da obstoji odškodninska obveznost tožene stranke do prvega tožnika in do druge tožnice. Tako je odločilo potem, ko je ugotovilo, da sta bila v prometni nesreči dne 13.10.1988 protipravno telesno poškodovana in da sta zaradi tega trpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Za škodo je odgovorna tožena stranka, pri kateri je bil zavarovan lastnik osebnega avtomobila, ki ju je zbil, toda ker je bil prvotožnik, kot voznik motornega kolesa sokriv do 60%, mu je sodišče priznalo le pravico do povrnitve 40% škode, drugotožnici, ki je bila sopotnica, pa je priznalo pravico do povrnitve vse škode. Zato je sodišče pod 1. obsodilo toženo stranko na plačilo 5.602.400 tolarjev prvotožniku, kolikor znese 40% od škode, ki jo je priznalo v polnem znesku za: telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.000.000 tolarjev, za strah 600.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 350.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 10.000.000 tolarjev, za tujo nego in pomoč 40.000 tolarjev in za poškodbe na motornem kolesu 16.000 tolarjev. Od priznanih zneskov je prisodilo tudi zamudne obresti, ki so določene v zakonu in sicer: za nepremoženjsko škodo od dneva sodbe dalje, za tujo nego in pomoč od 28.10.1988, ko je bilo končano bolnišnično zdravljenje, ter za poškodovano motorno kolo od dneva poškodbe dalje. Poleg tega mu je prisodilo tudi mesečno rento, ki jo je v polnem znesku za posamezne mesece izračunalo: meseca marca 1989 v znesku 42,66 tolarjev, meseca aprila 1989 v znesku 74,66 tolarjev, meseca maja 1989 v znesku 121,57 tolarjev, meseca julija v znesku 187,42 tolarjev, meseca avgusta 1989 v znesku 185,11 tolarjev, meseca septembra 1989 v znesku 333,47 tolarjev, meseca oktobra 1989 v znesku 654,68 tolarjev, meseca novembra 1989 v znesku 1.063,62 tolarjev in meseca decembra 1989 v znesku 999,71 tolarjev. Prisodilo mu je tudi zamudne obresti, kot so določene v zakonu in tečejo od zapadlosti vsakomesečnega zneska do plačila. Pod 2. je toženo stranko obsodilo na plačilo 4.430.000 tolarjev drugotožnici, kolikor znaša vsota odškodnin za: telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 2.500.000 tolarjev, za strah 250.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.500.000 tolarjev, za tujo nego in pomoč 40.000 tolarjev in za dražjo prehrano 40.000 tolarjev. Od priznanih zneskov je prisodilo tudi zamudne obresti, ki so določene v zakonu in sicer: za nepremoženjsko škodo od dneva sodbe dalje, za tujo nego in pomoč ter za dražjo prehrano pa od 28.10.1988, ko je bilo končano bolnišnično zdravljenje. Pod 3. je sodišče zavrnilo višji tožbeni zahtevek, pod 4. pa je toženi stranki naložilo še povrnitev pravdnih stroškov v znesku 211.602 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je v celoti zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo, tako da je spremenilo izpodbijano sodbo v delu, s katerim je bila tožnikoma prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo. Tožniku odmerjeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je znižalo na 2.000.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa na 8.000.000 tolarjev, tako da mu je ob upoštevanju sokrivde prisojeno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo znižalo na skupaj 4.402.400 tolarjev. Tudi tožnici je odmerjeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem znižalo na 1.000.000 tolarjev, tako da ji je vso skupaj prisojeno odškodnino znižalo na 2.930.000 tolarjev. Pritožbeno sodišče, ki je pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo, je spremenilo tudi izrek o povrnitvi pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, predlog tožečih strank za povrnitev pritožbenih stroškov pa je zavrnilo.

Proti sodbi višjega sodišča sta v zvezi s prvo sodbo pravočasno vložili reviziji tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s priznanjem dodatnih revizijskih stroškov. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, to je določilo 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/ 78 do 57/89), ker nista pravilno ocenili odgovornosti pravdnih strank za nesrečo. Pri tem poudarja posamezne okoliščine, se spušča v dokazno oceno nižjih sodišč ter zaključuje, da je za nesrečo pretežno kriv zavarovanec tožene stranke, ki je zaradi prehitre vožnje odgovoren vsaj do 60%. V zvezi s prvotožnikovo škodo meni, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, zaradi česar je zmotno uporabilo določilo 200. člena ZOR. Pri tem se je opiralo na neko sodno prakso in ni pojasnilo katero. Revident meni, da sodna praksa ni obvezen pravni vir in ne veže sodišč ter lahko učinkuje le s svojo prepričljivostjo. Poleg tega je vsaka škoda primer zase in se trpljenja konkretnih oškodovancev ne da primerjati s trpljenjem drugih. Tako je pritožbeno sodišče neutemeljeno znižalo odškodnino, ki je bila prvotožniku odmerjena za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Po revidentovem zatrjevanju je prisodilo prenizko odškodnino tudi za strah ter za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, pri kateri sodišče ni omenilo tožnikove naglušnosti in ni upoštevalo njegove mladosti in premoženjskega stanja. Revident še zatrjuje, da mu sodišče ni priznalo odškodnine zaradi pomoči drugih oseb in opisuje, da jo je kot 100% invalid potreboval. Tudi glede odškodnine za drugotožnico revizija meni, da pritožbeno sodišče ni imelo razlogov za nižanje odškodnine. Zlasti je nedopustno znižanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je bila tožnica urgentno operirana in je zdravljenje trajalo dalj časa. Prisojena odškodnina za to obliko škode je mnogo nižja od tistih, ki jih prisojata vrhovno sodišče in višje sodišče v Kopru. Prenizka je tudi odškodnina za strah, saj se je tožnica bala, da bo invalidna. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je prenizka, ker ima tožnica 15% invalidnost. Revident se ne strinja niti z odločitvijo o povrnitvi stroškov postopka, na koncu pa graja tudi način priznanja zamudnih obresti. Navaja, da sta sodišči prekoračili tožbo in tožbeni zahtevek in da se nista izrekli o zahtevanih obrestih.

Tožena stranka vlaga revizijo proti ugoditvenemu delu sodbe iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem sta sodišči napačno ocenili, da je zavarovanec tožene stranke prehitro vozil. Navajata hitrost 68 do 80 km/h in se sklicujeta na izvedensko mnenje, čeprav je izvedenec na ogledu dopustil možnost, da je bila hitrost vozila zavarovanca tožene stranke le 60 km/h. Ob takem stanju bi moralo pritožbeno sodišče razveljaviti izpodbijano sodbo in ne bi smelo samo odpravljati neskladja, ki ga lahko pojasni le izvedenec prometne stroke. Ne glede na to sta sodišči previsoko odmerili soodgovornost zavarovanca tožene stranke, saj je bil tožnik bistveno več kriv kot 60%. Tudi odškodnino za nepremoženskjo škodo sta glede na težo poškodb in njihove posledice previsoko odmerili, čeprav je pritožbeno sodišče delno znižalo odškodnino za nekatere oblike nepremoženjske škode. Sodišču druge stopnje, ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je tožniku prisodilo 16.000 tolarjev za tujo nego in pomoč, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1988 dalje in znesek 6.400 tolarjev za škodo na kolesu z motorjem, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1988 dalje, očita, da ni pojasnilo, kako je izračunalo posamezne zneske. Verjetno jih je prisodilo po prostem preudarku, računajoč približne ocene vrednosti denarja v času sojenja. Isto velja za odškodnino drugi tožnici v znesku 80.000 tolarjev za tujo nego in pomoč ter dražjo prehrano z obrestmi od 28.10.1988 dalje. Navedene glavnice ne zbujajo posebne pozornosti, toda izračun zamudnih obresti da milijonske zneske. Ker je sodišče prisodilo obresti od domnevnega nastanka škode dalje, je v nasprotju z materialnim pravom zajelo katastrofalno inflacijo v letih 1988 in 1989, denominacijo in druge korenite spremembe denarnega sistema. Ob takem stanju so prisojeni zneski vrednostno nepregledni in niso v nobenem sorazmerju z nastalo škodo. Zato sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka se je pritožila proti sodbi v celoti, zato bi moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti pravilno uporabo določb pravdnega postopka in materialnega prava. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določila pravdnega postopka.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977,Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ki se uporablja v zvezi z določilom prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur.l. RS, št. 26/99), sta bili reviziji vročeni nasprotnima pravdnima strankama. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Po njenem mnenju tožena stranka v pritožbi ni grajala drugega kot odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode, saj ni navajala nobenih pomislekov proti prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo in obrestim od posameznih zneskov. Zato revizija ne more biti utemeljena in tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev.

Reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je samo deloma utemeljena.

Kolikor pravdni stranki izražata nesoglasje zaradi deleža sokrivde, ki sta ga določili nižji sodišči, je treba ugotoviti, da je revizijsko sodišče po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišče prve in druge stopnje. Ob ugotovitvi, da je tožnik ustvaril kritično prometno situacijo, ker je z motornim kolesom zapeljal iz neprednostne na prednostno cesto; zavarovanec tožene stranke, ki je vozil z večjo hitrostjo od dovoljene, pa zaradi prehitre vožnje ni mogel preprečiti nesreče ali omiliti njenih posledic, se revizijsko sodišče strinja z oceno, da je krivda obojestranska. Toda sodišči prve in druge stopnje sta premalo upoštevali, da je nesrečo povzročil tožnik, ki pred znakom "stop" ni ustavil svojega motornega kolesa in je kar zapeljal na prednostno cesto. Zato revizijsko sodišče ocenjuje, da je njegova krivda za nesrečo vendarle večja in sicer 70 odstotkov. Seveda je za nesrečo sokriv tudi zavarovanec tožene stranke, ki je prekoračil v naselju dovoljeno hitrost 60 km/h in je vozil v razponu med 68 do 80 km/h, toda njegova krivda znaša 30 odstotkov. Glede na to, je vrhovno sodišče v tem delu ugodilo reviziji tožene stranke in je ob pravilni uporabi drugega odstavka 178. člena ZOR spremenilo delež sokrivde, zaradi česar je odločitev o prisoji odškodnine prvotožniku za posamezne oblike premoženjske in nepremoženjske škode znižalo za 10 odstotkov od odmerjenih polnih zneskov odškodnin. Tožnica, ki je bila sopotnica na motornem kolesu, ni kriva za škodo, zato ji gre odškodnina v polnih zneskih. Revizijskih navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja in na dokazno oceno, sodišče ni upoštevalo, ker ugotovljenega dejanskega stanja v reviziji ni več mogoče izpodbijati. Sodišče tudi ni upoštevalo revizijske graje tožene stranke, češ da bi moralo pritožbeno sodišče ob različni ugotovitvi hitrosti vozila zavarovanca tožene stranke razveljaviti izpodbijano prvostopenjsko sodbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega pisnega in ustnega mnenja ter ogleda kraja nesreče ugotovilo, da tožnik na križišču ni ustavil motornega kolesa, zaradi česar zavarovanec tožene stranke ni vozil manj kot 68 do 80 km/h. Tako je izpovedal tudi očividec, pa tudi zavarovanec tožene stranke, ki je spreminjal svojo izpoved, je priznaval, da je vozil več kot 60 km/h. Trditev tožene stranke, češ da je izvedenec dopustil možnost, da bi vozil 60 km/h je zmotna in se nanaša na hipotetični primer, da bi tožnik pred križiščem ustavil, toda nižji sodišči take dokazne ocene nista sprejeli.

V zvezi z odškodnino, ki jo je pritožbeno sodišče prisodilo tožniku in tožnici za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, revizijsko sodišče nima pomislekov. Nižji sodišči sta se na podlagi določila 35. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91-91) in zlasti določila 200. in 203. člena ZOR pravilno odločili, da bosta priznali odškodnino za vtoževane oblike nepremoženjske škode. Ko sta določali višino odškodnine, sta upoštevali vrsto prizadete dobrine in intenzivnost njene kršitve, poleg tega pa sta upoštevati tudi subjektivno doživljanje telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin obeh oškodovancev. Sodišči sta pravilno ugotovili njuno osebno doživljanje, toda ker je treba pri odmeri odškodnine obseg škode objektivizirati in paziti, da odškodnina ne bi bila v nasprotju z namenom satisfakcije in z družbenim namenom, sta uporabili tudi mnenje izvedenca medicinske stroke. Revizijske navedbe tožeče stranke, češ da škode posameznih oškodovancev ni mogoče primerjati s trpljenjem drugih, so zmotne. Prav pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine je treba zapolniti nedoločeno pravno normo z upoštevanjem družbenih razmer, zato je nujna objektivizacija telesnega in duševnega trpljenja ter strahu oškodovancev. Pri tem je zelo pomembna tudi sodna praksa, ki sicer ni formalni pravni vir, toda vsebinsko omogoča objektivizacijo škode in prisojo pravične odškodnine in se skrbno spremlja zlasti pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki skrbi za poenotenje sodne prakse na območju vse države. Ta sodna praksa je dostopna javnosti v sodbah, objavljenih v knjižni obliki ali v računalniški obliki. Ker je ob ugotovljenem obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode prvemu tožniku priznana odškodnina za telesne bolečine v znesku 2,000.000 tolarjev, za strah v znesku 600.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 350.000 tolarjev in za zmanjšanje življenjske aktivnosti v znesku 8,000.000 tolarjev pravična, je revizijsko sodišče v tem delu zavrnilo reviziji obeh pravdnih strank. Revizijska navedba tožeče stranke, češ da sodišči nista upoštevali tožnikove mladosti in njegove naglušnosti ni resnična, ker je to izrecno opisano zlasti v prvem odstavku na 7. strani sodbe prvostopenjskega sodišča. Je pa revizijsko sodišče zaradi spremenjenega razmerja tožnikove sokrivde prvemu tožniku priznano odškodnino znižalo še za 10 odstotkov (od odmerjenih polnih zneskov) in je v tem delu spremenilo glavnice, ki gredo tožniku za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo, o kateri bo govor kasneje.

Tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je prisojena drugi tožnici, je pravična. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 1,000.000 tolarjev zadošča za primere, ko so oškodovanci operirani in dolgo časa trpijo bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Pri odškodnini za strah je treba pojasniti, da se tovrstna odškodnina priznava le za lastni strah, zaradi česar revizijskih navedb o strahu za moževo zdravljenje in njegovo vedenje po končanem zdravljenju ni mogoče upoštevati, ker to ni pravno priznana škoda. Odškodnina 1,500.000 tolarjev za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je tudi primerna, zlasti ker je oškodovanka še mlada in bo trpljenje ob pričakovani življenjski dobi dolgotrajnejše. Zaradi navedenega je sodišče v tem delu po določilu 393. člena ZPP zavrnilo reviziji pravdnih strank.

Tudi v zvezi s prisojenimi glavnicami za premoženjsko škodo tožniku in tožnici vrhovno sodišče nima pomislekov. Kot je navedlo že pritožbeno sodišče: očitek tožeče stranke, češ da sodišči tožniku nista priznali odškodnine zaradi pomoči drugih oseb, je v nasprotju z izrekom in utemeljitvijo sodb.

Drugače pa je s prisojenimi obrestmi od posameznih zneskov za premoženjsko škodo, razen za rento. Navedbe tožeče stranke v zvezi z obrestmi niso razumljive, ker ni jasno, s čim naj bi sodišči prekoračili tožbeni zahtevek. Trditev, da o zahtevanih obrestih nista odločili, pa je v nasprotju z vsebino izpodbijanih sodb, saj je tako v izreku kot v obrazložitvi sodb (zlasti sodbe prvostopenjskega sodišča) jasno navedeno, da gre za zamudne obresti, da je obrestna mera določena v zakonu in da tečejo obresti od posameznih glavnic od določenega datuma dalje. Del obresti je zajet tudi v izreku, s katerim je bil del tožbenega zahtevka zavrnjen.

Je pa utemeljena revizijska graja tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožnikoma priznalo zamudne obresti za premoženjsko škodo zaradi tuje nege in pomoči ter drugi tožnici še za dražjo prehrano že od prvega dne, ko sta se iz bolnišnice vrnila domov. Prav tako ni pojasnilo, zakaj je tožniku priznalo obresti za škodo na motornem kolesu že od dneva nesreče dalje. Po določilu drugega odstavka 189. člena ZOR se namreč povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. To drugo velja za primer, ko oškodovanec še pred izdajo sodbe sam v celoti ali deloma reparira poškodovano ali uničeno stvar ali plača določeno stvar ali storitev. Tedaj se njegov odškodninski zahtevek spremeni v čisti denarni zahtevek in sodišče mora ta trenutek ugotoviti in odtlej priznati zamudne obresti. Sodišče je tako ravnalo pri renti, ki jo je prisodilo, pri ostalih glavnicah, ki jih je prisodilo tožnikoma za premoženjsko škodo, pa ne. Ker sodišče druge stopnje, ki mora po določilu drugega odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti presojati pravilno uporabo materialnega prava, na to ni reagiralo, so ostali datumi, od katerih tečejo zamudne obresti za premoženjsko škodo (razen za rentne zneske) neobrazloženi in materialnopravno dvomljivi. Tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ker niso podani pogoji za spremembo sodbe, je revizijsko sodišče po določilu drugega odstavka 395. člena ZPP v obrestnem delu za prisojeno premoženjsko škodo prvotožniku (razen za rento) in drugi tožnici za prisojeno premoženjsko škodo ugodilo reviziji tožene stranke in v tem, obrestnem delu razveljavilo sodbi nižjih sodišč ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o dnevu, od katerega tečejo zamudne obresti za navedene oblike premoženjske škode in utemelji razloge za odločitev. Ob tem revizijsko sodišče pripominja, da ni utemeljen načelni očitek v reviziji tožene stranke, češ da zaradi velike inflacije v letih 1988 in 1989 ter denominacije in spremembe valute sploh ni mogoče prisoditi zamudnih obresti od leta 1988 dalje. Če bo sodišče v skladu z materialnim pravom ugotovilo, da je bila tožena stranka v zamudi, ker tožnikoma ni plačala premoženjske škode, ki je prešla v denarno terjatev, in ni dala niti akontacije odškodnine, čeprav sta tožnika denar v bolezni še kako potrebovala in sta ga sama težko zalagala, bo od dneva zamude pač priznalo tožbeni zahtevek za zamudne obresti, ki so bile in so določene v zakonu, od dneva, ko je tožena stranka prišla v zamudo, dalje.

Ko je revizijsko sodišče odločalo o pravdnih stroških, je razveljavilo odločitev o tistih pravdnih stroških, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, saj bo to sodišče na koncu postopka o njih odločilo glede na uspeh celotnega postopka v pravdi. Odločitev pritožbenega sodišča o tem, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške pritožbenega postopka, je tudi pri sedaj delno spremenjenem uspehu pritožbe tožene stranke usklajeno z uspehom pravdnih strank v pritožbenem postopku, zato jo revizijsko sodišče ni spreminjalo.

Glede revizijskih stroškov pa je odločilo, da jih morata prav tako kriti vsaka stranka sama. Tožeča stranka jih mora kriti zato, ker z revizijo in z odgovorom na revizijo ni uspela, tožena stranka pa naj jih krije zato, ker je uspela samo v majhnem delu glede odgovornosti prvega tožnika in glede teka obresti za glavnice, na katere je opozorila šele v reviziji. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu četrtega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP.