Jedro

Upnik je tako v predlogu za izvršbo, kot tudi v predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, kot dolžnika navajal družbo N. d. d., zato s pritožbenimi navedbami, da predloga za izvršbo ni vložil zoper družbo N. d. d., temveč zoper družbo N. I. d. d. upnik dejansko spreminja označbo dolžnika na tak način, da bi šlo za spremembo identitete dolžnika in ne zgolj za drugačno označbo osebe, kar pa je nedopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo (pravilno predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom). Ugotovilo je, da je nad dolžnikom 2. 10. 2014 bil uveden stečajni postopek, ki teče pod opr. št. St 392/2014 pred Okrožnim sodiščem v Celju, pred tem pa je pod isto opravilno številko tekel postopek prisilne poravnave.

2. Zoper tak sklep se pritožuje upnik zaradi kršitve določb izvršilnega in pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V pritožbi navaja, da je v izvršilnem predlogu predlagal izvršbo zoper dolžnika N. I. d. d., prvostopenjsko sodišče pa je upnikov predlog zavrnilo, češ da je njegov dolžnik N. v stečajnem postopku ter da zoper slednjega ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Ker je upnik izvršilni predlog vložil zoper drugega dolžnika in ne zoper dolžnika, ki ga je v svojem sklepu navedlo prvostopenjsko sodišče, ki je pri tem očitno napravilo napako, upnik predlaga sanacijo te napake bodisi z izdajo ustreznega popravnega sklepa, ki se bo glasil na prave stranke, bodisi odpravo napake v pritožbenem postopku. Upnik je vložil izvršilni predlog zoper N. I. d. d. in ne zoper N. d. d. - v stečaju, ki sta v skladu s predloženimi izpisi iz sodnega registra dve različni pravni osebi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob pregledu spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je upnik v predlogu za izvršbo, ki ga je vložil po elektronski poti pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, Centralnemu oddelku za verodostojno listino, kot dolžnika označil N. d. d., pri čemer pa je navedel matično številko ..., ki ne pripada družbi N. d. d., temveč družbi N. I. d. d. Kljub temu je Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino izdal sklep VL 171835/2013 z dne 31. 10. 2013, v katerem je kot dolžnik označena družba N. d. d. Enaka navedba dolžnika je tudi v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 8. 12. 2013 (priloga A 1 spisa). Po pravnomočnosti sklepa o izvršbi pa je upnik z vlogo z dne 11. 9. 2014 predlagal, da sodišče poleg predlaganih izvršilnih sredstev na denarna sredstva in premičnine dovoli izvršbo tudi na dolžnikove nepremičnine ID ... . Tudi v predlogu za dovolitev novega izvršilnega sredstva je upnik kot dolžnika navedel N. d. d., tokrat brez navedbe matične številke. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za dovolitev novega izvršilnega sredstva povsem utemeljeno štelo, da upnik predlaga nadaljevanje izvršbe zoper N. d. d., glede katerega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v trenutku odločanja o predlogu za dovolitev novega izvršilnega sredstva bil začet stečajni postopek, kar predstavlja oviro za dovolitev izvršbe po prvem odstavku 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Nenazadnje pa tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov za nepremičnine, na katere je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe zoper dolžnika izhaja, da je lastnik teh nepremičnin družba N. d. d., in ne N. I. d. d. 5. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je upnik predlog za izvršbo vložil zoper N. I. d. d. in ne zoper N. d. d. - v stečaju, pritožbeno sodišče poudarja, da morajo stranke postopka biti že v tožbi (kar velja tudi za predlog za izvršbo, op. p.) določno in individualno opredeljene, pri čemer velja pravilo, da je označbo strank dopustno in potrebno razlagati po splošnih pravilih ter, da sam zapis v uvodu tožbe oziroma v predlogu za izvršbo ni nujno odločilen, temveč je poleg objektivnega zapisa predvsem pomembno, kako sta opredelitev stranke razumela sodišče in toženec, upoštevati pa je treba celotno vsebino tožbe.(1) Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino je očitno označbo dolžnika razumel tako, da je dolžnik N. d. d., čeprav je upnik pri tem navedel matično številko drugega pravnega subjekta, in je tako tudi dovolilo izvršbo zoper N. d. d. in ne zoper N. I. d. d. Glede pravilne označbe pravnih oseb kot pravdnih strank je mogoče utemeljeno uporabiti strog pristop, saj lahko stranka za natančno ime pravne osebe vedno izve iz ustreznega registra. Napake v označbi strank je sicer vedno mogoče popraviti, vendar je pri tem bistveno, da ne gre za spremembo osebe stranke, ampak le za drugačno označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka in je to tudi že ves čas vedela.(2) S pritožbenimi navedbami, da upnik predlogu za izvršbo ni vložil zoper družbo N. d. d., temveč zoper družbo N. I. d. d. upnik dejansko spreminja označbo dolžnika na tak način, da bi šlo za spremembo identitete dolžnika in ne zgolj za drugačno označbo osebe. Poprava tožbe (pa tudi predloga za izvršbo, op. p.) pa ni mogoča, če bi se s tem spremenila identiteta stranke, saj bi potem šlo za prikrito spremembo stranke. Če je tožnik pomotoma tožil osebo, ki ni pravi zavezanec (lahko tudi zato, ker je bil tožnik v zmoti glede identitete), takšne napake ni mogoče odpraviti drugače, kot da tožnik umakne tožbo in toži pravo osebo.(3) Ker gre torej za neodpravljivo napako v predlogu za nadaljevanje izvršbe, je pritožbeni predlog za odpravo napake v pritožbenem postopku neutemeljen.

6. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ni zasledilo nobene izmed bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava, je upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

7. Ker upnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v zvezi s priglašenimi stroški pritožbenega postopka (taksa za pritožbo) odločilo, da upnik te stroške krije sam, saj ni mogoče šteti, da bi bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 165. členom ZPP).

Op. št. (1): glej komentar dr. Aleša Galiča k 76. členu ZPP v Lojze Ude et al., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2005, stran 327. Op. št. (2): Ibidem.

Op. št. (3): Ibidem, stran 328.