Jedro

Stranka je upravičena do tistih stroškov, ki so bili za pravdo potrebni. Tako je upravičena tudi do povrnitve izgubljenega zaslužka, vendar le za čas, ko zaradi pravde ni mogla biti na delu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložilo, naj toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 1.109.325,80 SIT, vse v petnajstih dneh pod pretnjo izvršbe ter v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da odmerjene stroške zniža, podredno pa naj sklep razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožnik navaja, da se pritožuje zoper vse postavke, ki jih je sodišče priznalo. Nesprejemljiva se namreč zdi ugotovitev, da je potovanje trajalo po tri dni za vsak narok (dva za zadnjega), ko pa je vendar znano, da vlaki vozijo v Nemčijo po večkrat dnevno. Pritožnik dodaja, da je toženec obiske na sodišču izkoristil za gradnjo objekta na Bledu. Dalje tudi meni, da njegova navzočnost ni bila vselej potrebna, poleg tega pa je zadnja obravnava tako ali tako odpadla, o čemer je tožeča stranka sodišče obvestila takoj, ko je zvedela, da priča ne more priti na sodišče. Nadalje pravi, da ni jasno zakaj je sodišče sledilo, da vrednost ene ure njenega dela znaša 100 DEM. Poleg tega listine, ki jih je predložila tožena stranka ne morejo biti verodostojne, saj jih je podpisal sam toženec. Pritožnik oporeka tudi 9 dnevnicam, za katere naj bi ne bilo jasno, od kod je sodišče vzelo njihovo vrednost, pa še v tuji valuti so. Nerazumljivo je po pritožnikovem nadalje tudi to, da je sodišče priznalo taksi prevoz iz Ljubljane v Radovljico. nadlaje tožnik prereka obračun fotokopiranja, saj vse drage laser fotokopije niso bile potrebne. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi sklep o stroških enkrat že razveljavilo. Poglavitna razveljavitvena razloga sta bila takrat v tem, da je sodišče o stroških odločalo na podlagi listin v nemškem jeziku ter v tem, da ni priznalo toženčevih stroškov za vse tri razpisane naroke. V ponovljenem postopku je toženec sodišču predložil listine v slovenskem jeziku ter specificiral svoje stroške, sodišče pa je priznalo stroške za vse tri razpisane naroke (kar je pravilno, kot je pojasnjeno že v razveljavitvenem sklepu opr. št II CP 1555/97 z dne 16.9.1998). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so listine sedaj razumljive, vendar pa ima pritožba prav, ko jim oporeka verodostojnost. Listine, na katere je oprta odločitev prvega sodišča, je namreč izdal toženec sam, zato je njihova dokazna teža vsaj vprašljiva. Ker se tožnik s temi navedbami ne strinja, jih ni mogoče preprosto sprejeti, marveč bi bilo potrebno izvesti dokaz s področja javnih financ, kakršnih se sodišče običajno posluži, kadar ugotavlja višino strankinega dnevnega ali mesečnega zaslužka. Dejansko stanje je v tem delu (stroški, ki se nanašajo na izgubljen zaslužek) nepopolno ugotovljeno. Podobno pa velja tudi glede dnevnic. Priznati je moč le zneske, ki predstavljajo toženčeve povečane izdatke, ki jih je imel zaradi poti iz Nemčije v Ljubljano. Pri odločanju o tem, kateri stroški se priznajo, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, katerega določbe je bilo potrebno upoštevaje 498. člen sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). Navedena materialnopravna določba pa sodišču nalaga, da ugotovi, kateri stroški so bili dejansko potrebni. V obravnavni zadevi pritožnik izpostavlja, da so bili toženčevi obiski ob posameznih narokih daljši, kot je bilo potrebno, zaradi česar bi naj ves izgubljen zaslužek ne bil posledica pravde oziroma za pravdo niso bili potrebni. Tudi v tem delu je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. Potrebno bi bilo ugotoviti: v kolikšnem času je upoštevaje redne potne linije toženec lahko prispel v Slovenijo (na sodišče), imel normalni dnevni počitek ter se vrnil nazaj v Nemčijo. Časa, ki to presega, ter izgubljenega zaslužka v tem obdobju, namreč ni mogoče šteti za stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se kot potrebni potni stroški lahko štejejo le tisti, ki jih stranka opravi z rednim prevoznim sredstvom. Sodišče se je z navedenim sicer ukvarjalo, vendar pa so razlogi v tem delu nejasni. Iz razlogov izhaja, da je sodišče priznalo stroške železniškega prevoza, čeprav je pot z letalom hitrejša. Nadaljnji razlogi pa so hipotetični. Sodišče namreč razloguje, da vozijo vlaki za razliko od letal dnevno ter bi se lahko zgodilo, da se v času, ko je bil razpisan narok, tožena stranka ne bi mogla poslužiti prevoza z letalom. Ker se navedeni razlogi nanašajo na predpostavke in ne na dejstva, sodišče odločbe v tem delu (ki jo pritožnik napada) ne more preizkusiti. Dodati pa je potrebno še to, da stroškov za taxi sodišče ne bi smelo priznati, saj to ni redno prevozno sredstvo. Ker je dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno, poleg tega pa je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev pravil pravdnega postopka (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP/77), je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti. Prvo sodišče naj v ponovljenem postopku brez naroka ugotovi v tem sklepu izpostavljena dejstva ter na njihovi podlagi odloči, kateri stroški so bili za pravdo potrebni, nato pa v skladu s tem odloči o povrnitvi stroškov postopka.