Jedro

Podelitev naziva mentor ima konstitutivne učinke, kar pomeni, da je naslov podeljen z odločbo in ne s predpisom, ki je pravna podlaga tej odločbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka podelila tožeči stranki naziv mentorice za dobo 10 let. Odločila je tudi, da je naziv pridobljen z dnem izdaje te odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zahtevo za napredovanje v naziv mentorice vložila pri Ministrstvu za šolstvo in šport dne 5.3.1993, tožena stranka pa je potrebovala celih 6 mesecev in 25 dni za izdajo izpodbijane odločbe. Naziv pa se šteje, da je pridobljen z dnem izdaje te odločbe. Po določbah zakona o upravnem postopku bi morala tožena stranka odločbo z vsemi njenimi učinki izdati v dveh mesecih po vložitvi zahtevka. Zato tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se šteje, da je pridobljen naziv od 5.5.1993 dalje in s tem v zvezi tudi poračun plače iz tega naslova. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je dvomesečni rok, ki je po zakonu o upravnem postopku določen za izdajo odločbe, instrukcijski rok in ne prekluziven ter da materialnopravnih posledic stranka ne more uveljavljati pred dokončnostjo odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi dokaznega gradiva zbranega v spisu in na podlagi obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovilo, da je tožena stranka podelila tožeči stranki naziv mentorice na podlagi 1. odstavka 5. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, 42/92 in 54/93). V pravilniku ni predpisano, da ima podelitev naziva mentorja po navedeni določbi pravni učinek pred izdajo odločbe. Po svoji vsebini je izpodbijana odločba konstitutivna odločba, kar pomeni, da je stranki podeljen naziv mentorja šele z odločbo in ne s predpisom, ki je pravna podlaga tej odločbi. Taka odločba ima pravne učinke šele od njene izdaje dalje oziroma od njene vročitve stranki. Pravne učinke za nazaj pa ima le, če predpis tako določa. Ker za te primere navedeni pravilnik, ki je podlaga izpodbijani odločbi, tega ne določa, je odločitev tožene stranke pravilna.

Tožbena navedba s sklicevanjem na določbe zakona o upravnem postopku ni konkretizirana, saj tožeča stranka pavšalno omenja vse določbe tega zakona. Če pa je stranka imela v mislih 218. člen tega zakona, pa sodišče samo še dodaja, da ima po tem členu stranka pravico do pravnega sredstva in sicer pritožbo pri drugostopenjskem upravnem organu oziroma tožbo v upravnem sporu, če gre za enostopenjsko upravo odločanje, v primerih, ko organ, ki vodi postopek na prvi stopnji, ne izda odločbe v predpisanem roku. Tudi na tej podlagi stranka ne more uspešno uveljavljati učinkovanja odločbe za nazaj.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo. ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).