Jedro

Tudi v situaciji, ko tožnikov zahtevek temelji na zatrjevanju obstoja dejanskega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, zakonskega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 ni mogoče obiti. Delavci, ki delajo po fiktivnih civilnopravnih pogodbah in niti nimajo vzpostavljenega formalnega delovnega razmerja namreč glede uveljavljanja sodnega varstva in s tem povezanih pravic ne morejo biti v slabšem položaju od delavcev, ki imajo že vzpostavljeno formalno delovno razmerje pri enem delodajalcu, dejansko delovno razmerje pa obstaja pri drugem delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se delno razveljavi glede odločitve o zavrnitvi zahtevka: - za ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko od 24. 12. 2019 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto "LTD" in za osnovno urno postavko 9,00 EUR, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi; da je za ta čas dolžna drugo toženka tožnika prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije; - za ugotovitev, da je prišlo z dnem 24. 12. 2019 do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko na drug način ter se to razveljavi; - da je dolžna drugo toženka tožnika pozvati nazaj na delo; - da je dolžna drugo toženka tožniku za čas od 13. 10. 2014 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom in izplačilom mesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, prehrane med delom, vsakoletnih regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; - glede stroškov postopka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi (s pripadajočimi aneksi), ki so bile sklenjene med tožnikom in prvo toženko (za obdobje od 17. 2. 2017 dalje); za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas med tožnikom in drugo toženko za polni delovni čas za delovno mesto "LTD" (od 7. 5. 2007 do 18. 3. 2014 in od 13. 10. 2014 dalje) za osnovno urno postavko 9,00 EUR, povečano za vse dodatke po kolektivni pogodbi drugo toženke; za izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto "LTD" za isto navedeno obdobje za osnovno urno postavko 9,00 EUR, povečano za vse dodatke po kolektivni pogodbi drugo toženke; priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja oziroma vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi, ki velja od 14. 9. 2009 dalje, za delovno mesto "LTD" za čas od 7. 5. 2007 do 18. 3. 2014 in od 13. 10. 2014 dalje, vključno z obračunom in izplačilom vsakomesečnih plač (v višini 2.000,00 EUR bruto) za navedeno obdobje, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, malice, regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi; prijavo v socialna zavarovanja in obvezno dodatno poklicno zavarovanje, z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ; ugotovitev, da je med tožnikom in drugo toženko z dnem 24. 12. 2019 prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na drug način, ki se razveljavi; priznanje vseh pravic in poziv na delo na delovno mesto "LTD", vključno z obračunom in izplačilom vsakomesečnih plač (v višini 2.000,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, prehrane, regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prijavo v socialna zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco tudi od 24. 12. 2019 dalje. Zavrnilo je nadalje zahtevek za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2019 ter povračilo stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse (sklep VDSS Pdp 1088/2018, sodba UP RS III U 10/2017). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili v razmerju med tožnikom in drugo toženko vsi elementi delovnega razmerja. Izplačevanje plače pri tem ni bistveno, saj je šlo za obid določb ZDR-1. Dela ni organiziral tožnikov formalni delodajalec, njegova vloga je bila enaka agenciji za posredovanje delavcev, le da formalno ni bil agencija. Šlo je za delo na črno. Pogodba o zaposlitvi je kot vsaka pogodba, če nima pravne podlage, nična. Delo se v primeru elementov delovnega razmerja ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava (sodba VSRS VIII Ips 77/2018). V tem sporu je bistveno vprašanje, kdo je tožnikov dejanski delodajalec. To je drugo toženka. Podjemne pogodbe, ki jih je sklepala, so nične, in sicer zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in moralo. Pogodbe o zaposlitvi, ki jih je družba, ki ni bila agencija, sklenila s tožnikom, da ga je napotila na delo k drugo toženki, so nične, ne le zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi, ampak tudi kot oderuške pogodbe, zaradi kršitve načela vestnosti in poštenja. Kršene so bile tožnikove ustavne pravice. Izhajati je treba iz primarnega načela, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če ne bi bilo nezakonitosti. To pomeni, da mora biti tožnikov položaj enak, kot če bi bil zaposlen pri drugo toženki. Možnost poklicnega in osebnega razvoja je neločljiv element človekovega dostojanstva (odločba US RS Up-183/97). Drugo toženka mu je dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja in plačati vse prejemke; ugotovljen mora biti obstoj delovnega razmerja. Zaradi dela na črno je tožnik upravičen do prejemkov za celotno vtoževano obdobje, kar izhaja iz specialne ureditve ZPDZC-1. Spremembe zaposlitve tožnika v vtoževanem obdobju niso bistvene, ker se šteje, da je bil ves čas zaposlen pri drugo toženki. Drugo toženka ga mora pozvati na delo in izpolnjevati svoje obveznosti do njega. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo drugo toženka prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Zaradi delno zmotne materialnopravne presoje je zahtevek najmanj preuranjeno zavrnilo v celoti.

6. Tožnik je bil od 7. 5. 2007 do 18. 3. 2014 v delovnem razmerju pri družbi A. d. o. o. (po tožbi prva toženka, izbrisana dne 4. 7. 2020; tožba zoper njo zavržena s sklepom z dne 22. 12. 2022), nato je bil med 19. 3. 2014 in 3. 10. 2014 zaposlen pri samostojnem podjetniku (ni predmet tožbe), od 13. 10. 2014 do 13. 2. 2017 je bil zaposlen pri družbi A. d. o. o. in od 17. 2. 2017 do 23. 12. 2019 pri B. d. o. o. (sedaj prvo toženki). Sodišče prve stopnje je iz edine predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2017 ugotovilo, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in polni delovni čas na delovnem mestu luškotransportni delavec (LTD) na področju C., ter da je bila določena mesečna bruto plača, ki skupaj s stroški delodajalca ne presega 82 % bruto mesečne realizacije delavca v C., v vsakem primeru pa minimalna plača. Družba B. d. o. o. mu je dne 4. 10. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga; odpoved je bila tožniku vročena 4. 10. 2019; delovno razmerje mu je prenehalo 23. 12. 2019, kot je ugotovilo iz izpisa iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Od 24. 12. 2019 do 23. 6. 2020 je bil tožnik upravičenec do denarnega nadomestila pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, od 3. 7. 2020 dalje pa je v delovnem razmerju pri družbi D. d. o. o. in ne opravlja dela v C. 7. Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in družbama A. d. o. o. in B. d. o. o., so se v vtoževanem obdobju dejansko izvajale. Tožnik je bil v spornem obdobju vključen v vsa obvezna zavarovanja iz naslova delovnega razmerja z družbami IPS (izvajalcih pristaniških storitev). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi (z aneksi), sklenjene med tožnikom in prvo toženko (za obdobje od 17. 2. 2017 dalje). Iz istega razloga je utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da med njim in drugo toženko obstoji pogodba o zaposlitvi (delovno razmerje), za prijavo v vsa zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za čas od 13. 10. 2014 do 23. 12. 2019. V sodni praksi je bilo namreč sprejeto stališče, da delavcu, za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Pravilna je tudi odločitev, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi s strani druge toženke. Takšen zahtevek lahko delavec po 17. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) postavi le, če opravlja delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vendar tožnikov primer ni tak. Pravilno je iz razlogov, ki jih navaja in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti odpovedi z dne 4. 10. 2019. 8. Tožnik je delo opravljal na območju drugo toženke, s katero sta imeli družbi A. d. o. o. in B. d. o. o., sklenjene pogodbe o opravljanju storitev, čeprav nista pridobili dovoljenja za opravljanje dejavnosti (167. člen Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) niti nista bili vpisani v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD). Z drugo toženko sta sklepali pogodbe o opravljanju storitev (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Kljub temu nista, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, opravljali storitev, ampak sta delavce (tožnika) napotili na delo k drugo toženki. Tožnikova formalna delodajalca, družbi A. d. o. o. in B. d. o. o., sta po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki). Tožnik je delo pri drugo toženki opravljal trajno, ne začasno, pri čemer je bil namen drugo toženke, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dejstva, da je pogojevala sklenitev pogodb o opravljanju storitev, v tem, da iz poslovanja izključi družbe, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu.

9. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih sporih (sodba in sklep VSRS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu ZDR-1, in vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model tožnikovih formalnih delodajalcev, toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

10. Pogodbeno razmerje tožnika z družbama A. d. o. o. in B. d. o. o., je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila drugo toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar to, kot že navedeno, ne vpliva na njegov položaj delavca za čas, ko je bil vključen v obvezna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Drugo toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu.

11. Tretji odstavek 200. člena ZDR-1 določa, da lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Ta rok velja tudi za vse zahtevke, ki temeljijo na prikritem delovnem razmerju.

12. Dejstvo, da tožnik zoper podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 10. 2019 s strani družbe B. d. o. o., ni uveljavljal sodnega varstva v roku 30 dni, za odločitev o njegovih zahtevkih zoper drugo toženko, vključno z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na drug način z dnem 24. 12. 2019, ni bistveno. Ob ugotovljeni zlorabi tožniku delovno razmerje pri drugo toženki ne bi zakonito prenehalo na podlagi odpovedi, podani s strani njegovega formalnega delodajalca. Tožnik je sodno varstvo (obstoj delovnega razmerja in s tem povezane pravice) v citiranem roku tako pravilno uveljavljal od dneva prenehanja delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu- drugo toženi stranki.

13. Ker je bil dejanski delodajalec v vtoževanem obdobju drugo toženka in gre torej v času od 13. 10. 2014 dalje za eno kontinuirano dejansko delovno razmerje, za odločitev niso relevantni prehodi tožnika v tem obdobju (v času od 13. 10. 2014 dalje) od enega k drugemu formalnemu delodajalcu, ter s tem v zvezi uveljavljanje sodnega varstva skladno z določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (prej 204. člena ZDR). Je pa pravočasno uveljavljanje sodnega varstva skladno s to določbo bistveno v relaciji do prenehanja delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu, to je drugo toženki z dnem 18. 3. 2014. 14. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil tožnik pri družbi A. d. o. o. najprej zaposlen od 7. 5. 2007 do 18. 3. 2014, nato pa je bil od 19. 3. 2014 do 3. 10. 2014 zaposlen pri samostojnem podjetniku (E. E. s. p) in je bilo torej delo tožnika kot LTD za C. v času med 18. 3. 2014 in 13. 10. 2014, prekinjeno. Tožniku je dejansko delovno razmerje pri drugo toženki v prvem obdobju prenehalo dne 18. 3. 2014 (tožnik je bil po tem datumu kot pojasnjeno zaposlen pri podjetniku E. E. s. p.), s tem dnem je torej pričel teči materialni prekluzivni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Tožbo je vložil dne 22. 1. 2020, kar je po poteku 30-dnevnega roka, kot ga določa citirana določba ZDR-1. Tožnik je v tem delu sodno varstvo glede obstoja delovnega razmerja (pri drugem delodajalcu) in s tem povezanih pravic pri drugo toženki zamudil, saj ga po koncu razmerja z njo kot dejanskim delodajalcem ni uveljavljal v 30 dneh. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja – torej na način, da bi kot predhodno vprašanje izpostavil obstoj delovnega razmerja šele po navedenem zakonskem roku. Prijava v ustrezne evidence, obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja in izplačilo plače so namreč lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. S postavitvijo teh zahtevkov iz delovnega razmerja, ki še ni ugotovljeno, delavec tako ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Gre za enotno in ustaljeno stališče sodne prakse (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 284/2015, VIII Ips 70/2013, VIII Ips 108/2010 in druge), ki je upoštevna tudi v konkretnem primeru. Tudi v takšni situaciji, ko tožnikov zahtevek temelji na zatrjevanju obstoja dejanskega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, tega zakonskega roka ni mogoče obiti. Delavci, ki delajo po fiktivnih civilnopravnih pogodbah in niti nimajo vzpostavljenega formalnega delovnega razmerja (na kar se nanašajo citirane odločbe VSRS) namreč glede uveljavljanja sodnega varstva in s tem povezanih pravic ne morejo biti v slabšem položaju od delavcev, ki imajo že vzpostavljeno formalno delovno razmerje pri enem delodajalcu, dejansko delovno razmerje pa obstaja pri drugem delodajalcu. V obeh primerih je v srži namreč njihov položaj enak oziroma povsem primerljiv, saj gre v obeh primerih za prikrito delovno razmerje oziroma za prikrito delovno razmerje pri drugem delodajalcu ter zlorabo pravic s strani dejanskega delodajalca z namenom zmanjševanja pravic in pravnega varstva delavcev.

15. Tožba tožnika v delu zahtevka, kjer zahteva ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi (delovno razmerje) v času od 7. 5. 2007 do 18. 3. 2014 dejansko obstaja med njim in drugo toženko ter s tem povezanih pravic je prepozna. Sodišče prve stopnje bi jo v tem delu zato moralo zavreči (tretji odstavek 200. člena ZDR-1 v povezavi z 274. členom ZPP). Ker pa se pravni položaj tožnika z zavrženjem tožbe v tem delu ne bi v ničemer izboljšal, temveč bi ostal povsem enak (tožnik tožbe z istim zahtevkom zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka ne more več vložiti oziroma do sodnega varstva v zvezi s takšno morebitno ponovno tožbo ni več upravičen), pritožbeno sodišče v ta del odločitve sodišča prve stopnje ni posegalo.

16. Ker pa sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožnika od vključno 24. 12. 2019 dalje (niti ni obravnavalo toženkinega predloga za sodno razvezo), predvsem pa glede reparacije za ves čas opravljanja dela od vključno 13. 10. 2014 dalje (in s tem povezanega ugovora zastaranja), je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, sodbo v tem delu odločitve o neutemeljenosti zahtevka, kot je razvidno iz izreka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj gre za obsežnejše sklope dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka po višini, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja obsežnejših sklopov dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki, ki imata prebivališče oziroma sedež izven ljubljanskega okrožja, bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Kopru bolj ekonomična.

17. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).