Jedro

Vsi tožnikovi ugovori se nanašajo na (za tožnika) nezakonito pridržanje na prostore in območje Centra za tujce. Toženka je 11. 4. 2018 sodišču sporočila, da je iz Nemčije, ki jo je po določbah Uredbe Dublin III zaprosila za tožnikov ponovni sprejem, dobila negativen odgovor, zaradi česar bo Slovenija prevzela pristojnost za reševanje njegove prošnje, tožnika pa iz Centra za tujce premestila v Azilni dom v Ljubljani. Da je tožnika istega dne, to je 11. 4. 2018, dejansko prepeljala v Azilni dom v Ljubljani in ga tam namestila v odprti oddelek izhaja tudi iz njenega naknadnega sporočila z dne 12. 4. 2018. Ker premestitev tožnika iz Centra za tujce v Azilni dom pomeni, da izpodbijani sklep o pridržanju tožnika na prostore in območje Centra za tujce v tožnikov pravni položaj ne posega več, je s tem prenehal tudi njegov pravni interes za vložitev tožbe.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega sklepa, zavrže. II. Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa v obdobju od 28. 3. 2018 od 11:25 dalje kršena pravica do osebne svobode in da naj se prepove nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa, zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnika, roj. ... v kraju Gramsh, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1, in sicer od ustne naznanitve 28. 3. 2018 od 11:25 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka povzema vsebino policijske depeše, iz katere med drugim izhaja, da so policisti tožnika prejeli 17. 3. 2018 v Ljubljani pri hotelu ...; da ima veljaven zadetek SIS II prepovedi vstopa na schengensko območje, ki ga je razpisala Nemčija; vsebina tožnikove izpovedbe policiji o poteku poti do prijetja; rezultati preverbe pri hrvaških varnostnih organih in ugotovitev, da je med postopkom izrazil nedvoumno in jasno namero, da odpotuje v ciljno državo Nemčijo. Toženka povzema še vsebino tožnikove lastnoročne pisne izjave, v kateri prosi za mednarodno zaščito, in vsebino njegovih navedb ob podaji prošnje in ob naznanitvi omejitve gibanja ustno na zapisnik. Sklicuje se na določbe 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in Uredbo Dublin III ter navaja, da je pristojnim nemškim migracijskim organom 30. 3. 2018 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Glede tožnikove begosumnosti navaja, da se je pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav je o tem razmišljal; da je prečkal ozemlje Republike Slovenije v Italijo ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito, kjer tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito, niti ni za mednarodno zaščito zaprosil v Bosni in Hercegovini ter Srbiji. Meni, da navedeno dejstvo ustreza nesodelovanju v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), dejstvo, da je nezakonito prehajal meje in da v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja pa sta okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka ZTuj-2. Kot pomembno šteje tudi, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi iskanja zaposlitve v Nemčiji, ter meni, da tožnik nima namena ostati v Sloveniji, ki ni njegova ciljna država. Za nadaljevanje postopka naj bi bilo zato nujno, da se tožniku omeji gibanje. Trdi, da okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bi, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje držav EU. Nadalje navaja, zakaj bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik do predaje pristojni državi članici ostal na območju Republike Slovenije, ne pa tudi z milejšim ukrepom pridržanja na območje azilnega doma. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 in ob upoštevanju dejstev, da je tožnik prehajal meje na nedovoljen način, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v Nemčiji in ni prepričljivo izkazal, da je za več kot tri mesece zapustil ozemlje EU, temveč je nedovoljeno prehajal meje držav članic, ugotavlja obstoj znatne nevarnosti, da bo pobegnil in onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo po Uredbi Dublin III. Trdi tudi, da je izrečeni ukrep skladen tudi z določbami ti. Recepcijske direktive2. 3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da toženka ni v celoti oziroma pravilno upoštevala stališč Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 26/2016, na katero se sklicuje. Meni, da med kriterije za določanje izjemne begosumnosti že po naravi stvari ne morejo soditi „milejše oblike okoliščin“ iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, saj po svoji naravi niso skladne z zahtevo dublinske uredbe, da je gibanje mogoče omejiti le „izjemno begosumnim prosilcem“, toženka pa je odvzem prostosti utemeljila večinoma prav na takih milejših okoliščinah. Trdi, da se toženka napačno sklicuje tudi na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZMZ-1, saj zgolj na podlagi dejstva, da tožnik v drugih državah ni zaprosil za mednarodno zaščito, ne more šteti, da ne sodeluje v postopku. Ker je pojasnil, da je prošnjo v Nemčiji umaknil, kar za toženko ni sporno, ni jasno na kaj se nesodelovanje nanaša. Toženka tudi ni pojasnila na kakšni podlagi utemeljuje svoj dvom, da tožnik po vnovičnem odhodu v Nemčijo teritorija EU ni zapustil, niti ni v celoti preverjala dejanskega stanja. Dejstva, ki jih navaja, ne zadostujejo za ugotovitev izrazite begosumnosti. Toženka bi morala najprej pojasniti, zakaj meni, da je tožnik begosumen, in nato še zakaj je njegov primer tako ekstremen, da je izrazito begosumen. Poudarja, da namen dublinske uredbe ni kriminalizacija prosilcev za azil. Trdi tudi, da je odločba pomanjkljiva v utemeljevanju razlogov iz 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Uveljavlja tudi, da toženka ni upoštevala načela sorazmernosti pri izbiri najmilejšega ukrepa. Meni, da niso izpolnjeni pogoji za izrečeni ukrep, ki ga je treba enačiti z zaporom oziroma je po svoji vsebini in načinu izvrševanja celo strožji od pripora oziroma kazenske sankcije zapora.

4. Hkrati s tožbo sodišču predlaga, naj na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Meni, da je izkazal, zakaj v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za odvzem prostosti, ki pomeni poseg v njegovo osebno svobodo, ta poseg pa nepopravljivo škodo.

5. Sodišču predlaga tudi, da ob uporabi 4. člena in drugega odstavka 33. člena ZUS-1 ugotovi tudi, da mu je bila z izvrševanjem izpodbijanega sklepa v obdobju od 28. 3. 2018 do 11.25 ure dalje kršena pravico do osebne svobode, ter da toženki prepove nadaljevanje izvrševanja navedenega sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi in med drugim navaja, da tudi milejše okoliščine iz drugega odstavka 68. člena Ztuj-2 kažejo na nevarnost pobega, sicer pa vztraja, da je v tem primeru podana okoliščina nesodelovanja iz 5. alienje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Ne strinja se, da je v tožnikovi izbiri, kje bo prosil za mednarodno zaščito, saj je to dolžan storiti v prvi zanj varni državi, v zvezi s čimer se sklicuje na namen instituta mednarodne zaščite. Vztraja tudi pri razlogih za izbiro izrečenega ukrepa v obliki pridržanja na prostore Centra za tujce.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2018 dodaja, da toženka ni obrazložila vzročne povezave med ukrepom omejitve gibanja in milejšimi okoliščinami iz drugega odstavka 68. člena ZMZ-1 (pravilno ZTuj-2, op. sodišča) ter podaja svoje razumevanje pojma varne države in zakaj je v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Meni tudi, da glede na okoliščine postopka na policiji (nanaša se na dve osebi in ni jasno, kaj je bil vprašan tožnik, niti z zapisom ni bil seznanjen in ga ni podpisal) policijske depeše ni mogoče upoštevati.

K točki I. izreka:

8. Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevo za odpravo izpodbijanega sklepa, zavrglo iz naslednjih razlogov:

9. Sodišče o utemeljenosti tožbe po vsebini odloči le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ena izmed njih je določena v 6. točki istega člena in se nanaša na obstoj pravnega interesa. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi mora ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas trajanja upravnega postopka.

10. Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka v tem sporu ni izpolnjena, zaradi česar v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten. Tožnik namreč s tožbo izpodbija sklep, s katerim je toženka odločila, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)3, in sicer od ustne naznanitve 28. 3. 2018 od 11:25 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Izpodbijani sklep je torej izdan ob predpostavki, da teče postopek za predajo tožnika odgovorni državi članici po določbah Uredbe Dublin III, pridržanje pa omogoča peta alineja 84. člena ZMZ-1 v zvezi z 28. členom navedene uredbe. Vsi tožnikovi ugovori se nanašajo na (za tožnika) nezakonito pridržanje na prostore in območje Centra za tujce. Toženka je 11. 4. 2018 sodišču sporočila, da je iz Nemčije, ki jo je po določbah Uredbe Dublin III zaprosila za tožnikov ponovni sprejem, dobila negativen odgovor, zaradi česar bo Slovenija prevzela pristojnost za reševanje njegove prošnje, tožnika pa iz Centra za tujce premestila v Azilni dom v Ljubljani. Da je tožnika istega dne, to je 11. 4. 2018, dejansko prepeljala v Azilni dom v Ljubljani in ga tam namestila v odprti oddelek izhaja tudi iz njenega naknadnega sporočila z dne 12. 4. 2018. Ker premestitev tožnika iz Centra za tujce v Azilni dom pomeni, da izpodbijani sklep o pridržanju tožnika na prostore in območje Centra za tujce v tožnikov pravni položaj ne posega več, je s tem prenehal tudi njegov pravni interes za vložitev tožbe. Tožnik sicer v odgovoru na vročeno sporočilo toženke o premestitvi v Azilni dom v Ljubljani iz razlogov pravne varnosti vztraja pri tožbi, vendar pa teh razlogov ne pojasnil. Ker si tožnik v dani situaciji svojega pravnega položaja, tudi ob morebitni ugoditvi tožbe, v ničemer ne bi izboljšal, po presoji sodišča nima več pravovarstvenega interesa.

11. Ker si glede na navedeno tožnik v dani procesni situaciji svojega pravnega položaja v tem upravnem sporu z odpravo odločbe ne more (več) izboljšati, je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa (kot procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe) zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče je navedeno odločitev sprejelo potem, ko je na naroku za glavno obravnavo tožnika zaslišalo v skladu z zahtevo iz petega odstavka 84. člena ZMZ-1, in glavno obravnavo zaključilo, vendar pa o tožbi na njej še ni odločilo.

K II. točki izreka:

12. Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila z izvrševanjem sklepa z dne 30. 3. 2018 v obdobju od 28. 3. 2018 od 11:25 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in da naj se prepove nadaljevanja izvrševanja sklepa, zavrglo iz naslednjih razlogov:

13. V zadevah, kjer je možno vložiti tožbo v rednem upravnem sporu zoper dokončni upravni akt in sklep o pridržanju z namenom predaje je tak akt, ni možno hkrati vlagati tožbo tudi v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1, saj je tako imenovani subsidiarni upravni spor možno sprožiti le takrat, ko ni zagotovljeno nobeno drugo sodno varstvo, torej tudi ne sodno varstvo v rednem upravnem sporu. V tem primeru pa je zoper izpodbijani sklep dopustna tožba v rednem upravnem sporu (sodišče je tožbo sicer zavrglo, vendar kot je pojasnjeno v obrazložitvi k I. točki izreka tega sklepa zaradi prenehanja pravovarstvenega interesa po vložitvi tožbe), zato niso podane procesne predpostavke za vlaganje tožbenega zahtevka zaradi varstva ustavnih pravic, kajti take vrste upravni spor je skladno s 4. členom ZUS-1 mogoč le takrat, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker torej izpodbijani akt ni akt, ki bi se ga dalo izpodbijati v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo, skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K III. izreka:

14. Iz drugega in tretjega odstavka odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da je kot ena izmed procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi tudi obstoj dopustne tožbe. Ker ta procesna predpostavka v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. 3 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.