Jedro

Konkurenco izpolnjevanja zakonskih pogojev za dedovanje zaščitene kmetije je treba vedno presojati v luči namena ZDKG, ki je ravno v tem, da se prepreči drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oz. kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot, oz. da se ta dovoli le v izjemnih primerih, ko (zagotovo) nihče ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prevzemnika.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim delnim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje1 ugotovilo, da v zapuščino, poleg ostalega premoženja, spada še naslednje premoženje: nepremičnine (naštete v izreku izpodbijanega sklepa), ki predstavljajo zaščiteno kmetijo (I.) in odločilo, da ga na podlagi Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev2 in Zakona o dedovanju3 dedujeta zapustnikovi sestri A. A. in B. A., vsaka do 1/2 (II.).

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku4 pritožuje A. A. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da bo sama prevzemnica zaščitene kmetije v celoti. Podredno predlaga, da se sklep razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišču očita, da je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sklepu ni pojasnilo, zakaj meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 8. do 12. člena ZDKG. Sklepa se zato ne da preizkusiti. Prav tako ni izvedlo vseh dokaznih predlogov, pri čemer tega ni obrazložilo. Ravno predlagan izvedenec kmetijske stroke bi pojasnil zmožnost obdelovanja celotne zaščitene kmetije s strani pritožnice in njene družine. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede izpolnjenosti pogojev iz drugega odstavka 7. člena ZDKG. Usposobljenost dedinj za kmetovanje je ugotovilo mimo trditvene podlage. Navedbe sodedinje je nadomestilo z njenim zaslišanjem, v katerem je izpovedala o delih, ki jih je opravljala na kmetiji, v vlogah pa tega ni konkretizirano zatrjevala. Zaslišanje strank in prič je dokazno sredstvo, ki pomanjkljive trditvene podlage ne nadomesti. Izpovedbo pritožnice je le delno povzelo in ni upoštevalo, da ima sama več izkušenj in da je naredila načrt obuditve kmetije. Arbitrarno je zaključilo, da ne izkazuje, da bi bila usposobljena za prevzem celotne zaščitene kmetije. Na podlagi kakšnih dejstev je sprejelo to mnenje, ni pojasnilo. Usposobljenost za delo na kmetiji ni presojalo v skladu z 111. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih5. Ni pojasnilo, na podlagi česa je presodilo, da ima tudi sodedinja namen kmetovati ter ni opravilo dokazne ocene izpovedb prič. Ker sodedinja ni prerekala dejstva, da lahko pritožnica celotno zaščiteno kmetijo obdeluje sama, šteje to dejstvo za priznano. Zaključek sodišča o tem, ali lahko dedinji kmetijo obdelujeta sami ali s pomočjo sorodnikov, predstavlja strokovno vprašanje za izvedenca, katerega pa sodišče ni postavilo. Napačno je ugotovilo, da pritožnica nima sredstev za izplačilo nujnega deleža sodedinji, čeprav je svoje prihranke izkazala. Izpovedbe pritožničinega moža ni upoštevalo, upoštevalo pa je izpovedbo sodedinje o denarnih sredstvih celotne družine in prihrankih, česar ni izkazala. Sodedinja je sama rekla, da samo njen sin izpolnjuje pogoje za prevzem, s čimer je izključila tudi samo sebe. Vlogi UE ... glede delitve zaščitene kmetije je pritožnica ugovarjala in predlagala poziv na strokovno utemeljitev vloge ali zaslišanje delavke UE, ki je vlogo pripravila. Sodišče je arbitrarno zaključilo, kje je mogoče graditi gospodarsko poslopje, brez da bi se imeli dedinji možnost o tem izjaviti, čeprav samo za to nima ustreznega strokovnega znanja. Kmetija potrebuje gospodarsko poslopje. Zdaj obstoji le eno, na drugih nezazidljivih zemljiščih pa novega ni mogoče postaviti. Zato je jasno, da zaščitene kmetije ni mogoče deliti na dva dela.

3.Sodedinja B. A. v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da se v primeru spremembe izpodbijanega sklepa za prevzemnico zaščitene kmetije določi njo. Priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Izrek sklepa, da "v zapuščino, poleg ostalega premoženja, spada premoženje, ki predstavlja zaščiteno kmetijo", ni razumljiv, ker se sploh ne ve, na katero premoženje poleg zaščitene kmetije se nanaša. Iz razlogov sklepa izhaja, da dedinji brez sklenitve sporazuma o delitvi kmetije sploh ne izpolnjujeta pogojev za prevzem zaščitene kmetije. Sodišče je namreč utemeljilo, da nobena od dedinj ni usposobljena za prevzem celotne zaščitene kmetije, da pa bi lahko vsaka prevzela del zaščitene kmetije, v kolikor bi opravili sporazumno delitev te kmetije v zapuščinskem postopku. Iz izreka sklepa je nadalje razvidno, katere nepremičnine so sestavni del zaščitene kmetije, v obrazložitvi pa tega pojasnila ni. Niti iz izreka ter niti iz obrazložitve ne izhaja, katere nepremičnine naj bi prevzela posamezna dedinja6. Nenazadnje s predmetnim "delnim sklepom o dedovanju" zapuščinsko sodišče sploh ni delno odločilo o dedovanju. Pri delni odločitvi o dedovanju zaščitene kmetije mora biti hkrati, ne pa morebiti naknadno, odločeno o zavezi nujnega dediča, da upravičencem izplača nujne deleže, saj je to del oz. način njegovega dedovanja tega premoženja (drugi odstavek 214. člena ZD).

6.S tako pomanjkljivim izrekom in razlogi sklepa dialog in polemika nista možna. Izpodbijanega sklepa zaradi gornjih napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena in 366. člen ZPP).

7.Ugotovljene procesne kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj odločilna dejstva za odločitev o dedovanju zapustnikovega premoženja niso bila še niti ugotavljana. Opredeljevanje pritožbenega sodišča do bistvenih dejanskih navedb in predlogov strank bi zato pomenilo kršitev pravice do pritožbe, saj bi bile te navedbe obravnavane in preizkušane le na eni stopnji sojenja. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena in 366. člen ZPP). Kljub temu, da je vrnitev zadeve sodišču prve stopnje potrebna že v izogib kršitvi pravice do izjave, gre pojasniti, da zaradi vrnitve ne bo prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj dopolnitev postopka traja enako časa, ne glede na to, ali jo izvede prvostopno ali pritožbeno sodišče.

8.Zaradi postopkovne kršitve, ki že sama po sebi pomeni razlog za razveljavitev, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi očitki ni ukvarjalo.

9.Za nov postopek velja izpostaviti le, da je sodna praksa že večkrat poudarila, da je potrebno konkurenco izpolnjevanja zakonskih pogojev za dedovanje zaščitene kmetije vedno presojati v luči namena ZDKG, ki je ravno v tem, da se prepreči drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oz. kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot, oz. da se ta dovoli le v izjemnih primerih, ko (zagotovo) nihče ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prevzemnika. Sočasno, da se ustvarijo možnosti, da se gospodarska, socialna in ekološka funkcija zaščitenih kmetij ohrani in krepi ter prevzem opravi pod pogoji, ki dediču omogočijo primerno preživljanje in ne prevelike obremenitve. To pomeni, da mora sodišče v situaciji kot je obravnavana, glede na trditveno in dokazno podlago, ki sta jo dedinji ponudili, pretehtati in odločiti, katera najbolj ugodi temeljnim izhodiščem zakona in je posledično za prevzemnico najprimernejša. Ob tem mora upoštevati njun namen po obdelovanju in usposobljenost za kmetijsko dejavnost, znotraj tega pa presoditi, katera izmed dedinj je (bolj) sposobna in zmožna ohraniti in krepiti (oz. ponovno zagnati) delovanje zaščitene kmetije. Tu pritožbeno sodišče opozarja, da med zakonskimi pogoji ni izključne sposobnosti prevzemnika, da bi fizična kmetijska opravila moral izvajati sam, ampak je bistveno le, da nadaljuje z gospodarjenjem na kmetiji. V sklop gospodarjenja pa sodi učinkovitost njenega upravljanja, kamor se uvršča tudi sprejemanje odločitev, organizacija in delitev dela med družinske člane ali najeto delovno silo.7 Opozoriti gre še, da čeprav izdaja delnega sklepa v zapuščinskih postopkih ni izključena, se v primeru specifične situacije (kot je npr. tudi določitev prevzemnika zaščitene kmetije) sodna praksa praviloma poslužuje izdaje vmesnega sklepa.8 Odločitev o dedovanju zaščitene kmetije z delitvijo na dve zaščiteni kmetiji (z delitvijo konkretnih nepremičnin) bi sodišče lahko, ob ustrezni trditveni podlagi in procesnem gradivu, ki bi ga ponudile stranke, sprejelo zgolj na podlagi sklenitve dednega dogovora.9

10.Zaradi razveljavitve bo o pritožbenih stroških odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1V nadaljevanju sodišče.

2Uradni list RS, št. 70/95 in nasl., v nadaljevanju ZDKG.

3Uradni list SRS, št. 15/96 in nasl., v nadaljevanju ZD.

4Uradni list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP; v zapuščinskem postopku se uporablja na podlagi 163. člena ZD.

5Uradni list RS, št. 59/96, v nadaljevanju ZKZ.

6Sodišče je utemeljilo, da vknjižbe sklepa v zemljiški knjigi ni odredilo, ker se bosta dedinji morebiti dogovorili o sporazumni delitvi kmetije.

7Primerjaj VSL sklep II Cp 1109/2008, VSL sklep II Cp 4708/2008.

8Glej VSL sklep I Cp 185/2010, VSL sklep I Cp 218/2019, VSL sklep II Cp 178/2022. Nenazadnje tudi iz spisovnih podatkov (zapisnika zadnjega naroka) izhaja, da sta pooblaščenca dedinj soglašala z izdajo vmesnega, in ne delnega sklepa.

9Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2021, 16. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 163, 214, 214/2 Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (1995) - ZDKG - člen 7, 7/2, 8 Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 111 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.