Jedro

Tožeča stranka v okviru pravic, ki so nanjo prešle po 963. členu OZ, uveljavlja (poleg odškodninskega) še jamčevalni zahtevek - odstop od prodajne pogodbe. Tak odstop pa je mogoč le v razmerju do prodajalca in ne do proizvajalca, torej stranskega intervenienta.

V tej zadevi spor teče med slovenskima pravdnima strankama in ta zato nima mednarodnega elementa. Stranski intervenient namreč nima procesnega položaja stranke postopka (temveč je le oseba, ki je zainteresirana za uspeh tožene stranke v postopku), ne glede na materialnopravna razmerja, ki izhajajo iz garancije.

Stranska intervencija je udeležba v pravdi, ki teče med drugimi osebami, in intervenient se glavni stranki (tožeči ali toženi) le pridruži v tem smislu, da deluje poleg glavne stranke, če pa je ta nedejavna, deluje sam namesto nje. Vendar vedno deluje v svojem imenu, ne kot zastopnik glavne stranke, saj ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko.

Ravnanje višjega sodišča, ki bi v okviru odločanja o pravnem sredstvu sodišču nižje stopnje zapovedovalo, kako razlagati in v konkretnem primeru uporabiti pravo ES, bi bilo v nasprotju s PDEU, saj ima edino Sodišče ES pristojnost razlagati in odločati o veljavnosti prava ES.

Načeloma drži, da mora biti v okviru pravice do kontradiktornega postopka udeležencem omogočeno, da se izjavijo o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča, saj izjeme od načela kontradiktornosti določa le zakon. Vendar ZPP hkrati ne določa posebej, da je odgovor nasprotne stranke na ugovor pristojnosti treba vročiti predlagatelju, zato opustitev vročitve odgovora na predlog ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena člena ZPP. V zvezi z uveljavljanjem ugovora o pristojnosti slovenskega sodišča se namreč smiselno uporabljajo določbe 22. člena ZPP, ki urejajo ugovor krajevne pristojnosti. V primerih, ko ni nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je določeno vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Po načelu nasprotnega razlogovanja torej vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotniku ni treba vročiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Stranski intervenient sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo stransko intervencijo družbe D., Nizozemska, na strani tožene stranke (I. točka izreka izpodbijanega sklepa) in zavrnilo ugovor o sodni pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil stranski intervenient, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v zadevi, ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi tožeča stranka na podlagi 188. in 963. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) za pri njej zavarovano zgorelo tovorno vozilo s prikolico od solidarnega dolžnika, to je tožene stranke kot prodajalke tovornega vozila, na strani katere je dejanski vzrok za nastalo škodo, zahteva, da ji ta povrne škodo v celoti. Stranski intervenient je kot proizvajalec tovornega vozila priglasil stransko intervencijo na strani tožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom stransko intervencijo dovolilo. V zvezi z ugovorom sodne pristojnosti je navedlo, da spor teče med slovenskima pravdnima strankama in nima mednarodnega elementa, zato se Uredba Bruselj 1 bis1 ne uporablja, zato je ugovor zavrnilo.

7. Stranski intervenient v pritožbi navaja, da tožeča stranka regresni zahtevek opira na odgovornost za stvarne napake - jamčevalne zahtevke, garancijo za brezhibno delovanje in splošno odškodninsko odgovornost, pri čemer je za zahtevke iz naslova garancije za brezhibno delovanje materialnopravna podlaga Evropski garancijski priročnik (v nadaljevanju: EGP), ki ga je izdal proizvajalec - stranski intervenient in ki določa pristojnost sodišča na Nizozemskem. Enake pravice in obveznosti, ki jih je imela tožena stranka proti K. (torej prodajalec proti uporabniku) na podlagi garancije, morajo biti zato po stališču pritožnice toženi stranki na voljo tudi v razmerju do tožeče stranke, ki je nasledila pravni položaj uporabnika in bi sodišče določbe EGP moralo upoštevati.

8. Na tem mestu velja poudariti, da je z izpodbijanim sklepom na podlagi procesnih pravil odločeno le o pristojnosti sodišča, ne pa o uporabi materialnega prava v tej zadevi, zato zgornje trditve za to odločitev niso pravno relevantne. Zakaj določb EGP ni mogoče uporabiti v procesnem smislu, pa bo pojasnjeno še v nadaljevanju.

9. Pritožnik nadalje trdi, da proizvajalec lahko oblikuje določbe garancije v okvirih prava, na podlagi katerega je izdana, uveljavljajo pa se lahko tudi proti prodajalcu. EGP določa, da so za vse spore na podlagi garancije pristojna sodišča na Nizozemskem in je tak dogovor o pristojnosti dopusten.

10. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnik odločitev sodišča o pristojnosti izpodbija glede na podlago zahtevka tožeče stranke, in sicer v delu, v katerem je podlaga zahtevka garancija za brezhibno delovanje vozila. Drži, da tožeča stranka zahtevek utemeljuje tudi s pravnim razmerjem med izdajateljem garancije (torej stranskim intervenientom) in kupcem oz. uporabnikom vozila, katerega pravice so prešle na tožečo stranko. Vendar iz tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka (s tem se strinja tudi pritožnik) v okviru pravic, ki so nanjo prešle po 963. členu OZ, uveljavlja (poleg odškodninskega) tudi še jamčevalni zahtevek - odstop od prodajne pogodbe (prim. tožbo na list. št. 5 spisa). Tak odstop pa je mogoč le v razmerju do prodajalca in ne do proizvajalca, torej stranskega intervenienta (prim. 484. člen OZ). Ker iz naslova garancije kupcu solidarno odgovarjata tako prodajalec kot proizvajalec, za obveznost lahko odgovarja vsak od njiju, torej tudi le v tem sporu tožena stranka. Višje sodišče pri tem pojasnjuje, da se do vprašanja uporabe nizozemskega prava v tem postopku ne bo opredeljevalo, ker to še ni predmet odločanja, slovensko pravo pa je sodišče prve stopnje uporabilo le za opredelitev do vprašanja pristojnosti slovenskega sodišča, kar pa je predmet izpodbijanja v tem pritožbenem postopku. Kljub temu, da se torej višje sodišče strinja s pritožbenimi trditvami, da prvotna terjatev temelji na garanciji in izvira iz pravnega razmerja med izdajateljem garancije D. in kupcem - uporabnikom (K.), pa se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v tej zadevi spor teče med slovenskima pravdnima strankama in ta zato nima mednarodnega elementa. Stranski intervenient namreč nima procesnega položaja stranke postopka (temveč je le oseba, ki je zainteresirana za uspeh tožene stranke v postopku), ne glede na materialnopravna razmerja, ki izhajajo iz garancije in ki jih v pritožbi opisuje stranski intervenient. Tožeča stranka se namreč (do sedaj) za tožbo zoper proizvajalca ni odločila, zato vprašanje morebitne garancijske odgovornosti stranskega intervenienta ostaja stvar notranjega (regresnega) razmerja med prodajalcem (toženo stranko) in proizvajalcem (stranskim intervenientom), ki ni predmet tega spora.

11. Stranska intervencija je torej udeležba v pravdi, ki teče med drugimi osebami, in intervenient se glavni stranki (tožeči ali toženi) le pridruži v tem smislu, da deluje poleg glavne stranke, če pa je ta nedejavna, deluje sam namesto nje. Vendar vedno deluje v svojem imenu, ne kot zastopnik glavne stranke, saj ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko.2 Intervenientu je torej omogočeno podpirati glavno stranko, saj je njen pomočnik, ne pa sospornik ali stranka. Višje sodišče tako dodaja, da toženi stranki gotovo ne more biti v interesu, da bi bilo v tej zadevi pristojno sodišče na Nizozemskem. Stranki pritožnik torej lahko pomaga v smislu dobrega pravdanja, ostale ugovore, torej tudi glede določene pristojnosti sodišča, pa bo lahko uveljavljal šele v primeru, da bo tožena stranka ob morebitnem neuspehu v tej pravdi uveljavljala zahtevke proti njemu.

12. Glede na to so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je garancija vsebovana v EGP, kjer je dogovorjena pristojnost nizozemskega sodišča, da je klavzula o pristojnosti nizozemskega sodišča skladna z Uredbo, saj garancija ni bila izdana v razmerju med potrošniki oziroma delavci, temveč v razmerju med gospodarskimi subjekti. Kot navaja sam pritožnik, ima namreč garancija naravo enostranskega pravnega posla, zato o dogovorjeni pristojnosti v smislu Uredbe (prim. 25. člen3) in posledični uporabi tega člena Uredbe ni mogoče govoriti. Se pa višje sodišče strinja, da bi določila Uredbe prišla v poštev, vendar le v primeru, da bi bil stranski intervenient tudi tožena stranka. Zgolj v pojasnilo s tem v zvezi pa dodaja, da Uredba v 2. točki 8. člena določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici (proizvajalec) lahko tožena tudi v tožbi glede garancij (ali v drugih intervencijskih tožbah) pred sodiščem, kjer teče prvotni postopek (razen če je bil ta postopek začet samo z namenom, izvzeti to osebo iz pristojnosti sodišča, ki bi bilo pristojno v tej zadevi).

13. Stranski intervenient nadalje predlaga, da sodišče vloži zahtevo za predhodno odločanje na sodišče Evropske unije o razlagi Uredbe glede pristojnosti in veljavnega prava v primeru zahtevkov iz garancije za brezhibno delovanje stvari. Oblikoval je vprašanji, kot izhajata iz pritožbe.

14. Najprej gre poudariti, da sodišča Republike Slovenije v pravdnem postopku obravnavajo in odločajo o sporih po pravilih slovenskega procesnega prava (lex fori). Nadalje pa, da je sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču ES, Vrhovno sodišče RS oziroma drugo sodišče dolžno izdati le v primeru, ko zoper odločbo Vrhovnega sodišča ali odločbe drugega sodišča, ki je odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva (prim. drugi odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih - ZS4). Po mnenju višjega sodišča, kot izhaja tudi iz drugega odstavka 113.a člena ZS5, stranke pred sodiščem, zoper odločbo katerega je dovoljeno pravno sredstvo, nimajo pravice do izdaje sklepa o predložitvi. Nedvomno bi ravnanje višjega sodišča, ki bi v okviru odločanja o pravnem sredstvu sodišču nižje stopnje zapovedovalo, kako razlagati in v konkretnem primeru uporabiti pravo ES, v nasprotju s PDEU, saj ima edino Sodišče ES pristojnost razlagati in odločati o veljavnosti prava ES.

15. Pritožnik meni, da če imajo sodišča na Nizozemskem pristojnost za odločanje o sporih iz garancije na podlagi prvotne terjatve, enako velja tudi za odločanje o regresnem zahtevku tožeče stranke, saj ima zakonska subrogacija (963. člen OZ) naravo zakonske cesije, pri cesiji pa velja načelo nevtralnosti cessusovega položaja (421. člen OZ) in mora dolžnik v primeru cesije terjatve ohraniti nevtralen pravni položaj in imeti proti prevzemniku terjatve vse ugovore, ki bi jih imel proti odstopniku, vključno z ugovorom pristojnosti in ugovorom o veljavnem pravu, kajti klavzula o pristojnosti in uporabnem pravu je tesno povezana z glavno - prvotno terjatvijo in se prenaša skupaj z njo ob analogni uporabi pravil o prehodu stranskih pravic. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da mednarodni element v sporu med tožečo in toženo stranko ni podan.

16. Višje sodišče bi se z zgornjim stališčem strinjalo, v kolikor bi bil pritožnik tožena stranka. Materialnopravne ugovore, kot tudi procesni ugovor pristojnosti, pa bo imel pritožnik v primeru regresnega zahtevka tožene stranke proti stranskemu intervenientu. Dodaja pa še, da je tudi v tej zadevi stranski intervenient uveljavil ugovor pristojnosti in je o njem sodišče tudi odločilo.

17. Ker o uporabi prava ne prvo ne višje sodišče v izpodbijanem sklepu ni odločalo, pritožnik neutemeljeno napada po njegovem napačno stališče, da gre za odločanje o odškodninskem regresnem zahtevku po določilih OZ, ker da je vprašanje veljavnega prava ločeno od vprašanja pristojnosti, za regresni zahtevek na temelju EGP pa je določena uporaba nizozemskega prava za vsa vprašanja, povezana z izdano garancijo, in tako določbe OZ in ZVPot ne predstavljajo prevladujočih obveznih določb. Zato na tem mestu višje sodišče le ponavlja, da je predmet odločitve pristojnost slovenskega sodišča in ne uporaba (kateregakoli) prava.

18. Pritožnik še opozarja, da odgovor tožeče stranke v vlogi, s katero je nasprotovala stranski intervenciji D., stranskemu intervenientu ni bil nikoli vročen, s tem pa mu je bila kršena ustavna pravica do izjave. Načeloma drži, da mora biti v okviru pravice do kontradiktornega postopka udeležencem omogočeno, da se izjavijo o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča, saj izjeme od načela kontradiktornosti določa le zakon (5. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Vendar ZPP hkrati ne določa posebej, da je odgovor nasprotne stranke na ugovor pristojnosti treba vročiti predlagatelju, zato opustitev vročitve odgovora na predlog ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena člena ZPP. V zvezi z uveljavljanjem ugovora o pristojnosti slovenskega sodišča se namreč smiselno uporabljajo določbe 22. člena ZPP, ki urejajo ugovor krajevne pristojnosti.6 V primerih, ko ni nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je določeno vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Po načelu nasprotnega razlogovanja torej vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotniku ni treba vročiti.7 Višje sodišče pa v tej zadevi ugotavlja, da sodišče prve stopnje odločitve o sodni pristojnosti ni oprlo na kakšna nova dejstva in dokaze iz odgovora tožeče stranke, glede katerih toženi stranki ne bi bila dana možnost izjave, saj le-teh sploh ni bilo, zato z opustitvijo vročitve odgovora tožeče stranke tožena stranka ni bila v ničemer onemogočena pri uveljavljanju svojih pravic. Pravna naziranja tožeče stranke o sodni pristojnosti namreč na tako procesno odločitev sodišča ne morejo vplivati. V zvezi z drugim delom odgovora tožeče stranke pa višje sodišče le dodaja, da kršitve v tem delu ne more biti že zato, ker je pritožnik s predlogom za stransko intervencijo uspel kljub nasprotovanju tožeče stranke.

19. Na koncu gre v tej zadevi dodati le še, da 53. člen ZPP določa, da je za sojenje v sporih za varstvo pravice na podlagi pisne garancije proti proizvajalcu, ki je dal garancijo, poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, pristojno tudi sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za prodajalca, ki je ob prodaji stvari izročil kupcu pisno garancijo proizvajalca. V našem primeru bi torej bilo, upoštevaje krajevno pristojnost za toženo stranko, pristojno slovensko sodišče tudi v primeru, ko bi imel tudi stranski intervenient položaj (tožene) stranke v tem postopku. In šele, če bi bil stranski intervenient stranka postopka, bi o ugovoru pristojnosti kot o samostojnem vprašanju sodišče prve stopnje odločalo tudi upoštevaje določila Uredbe.

20. Glede na navedeno je pritožba stranskega intervenienta neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

21. Stranski intervenient sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

1 Uredba št. 1215/2012,(Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah) ki se na podlagi njenega 66. člena uporablja za sodne postopke, ki so bili začeti 10. januarja 2015 ali po tem (v nadaljevanju: Uredba). 2 Tako dr. Jože Juhart v: Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 316. 3 http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=CELEX%3A32012R1215 4 Kadar je odločba sodišča odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, lahko sodišče izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču Evropskih skupnosti, v skladu z mednarodno pogodbo, s katero Republika Slovenija prenaša izvrševanje dela suverenih pravic na institucije Evropske unije. 5 Kadar je odločba Vrhovnega sodišča ali odločba drugega sodišča, zoper katero stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, je Vrhovno sodišče oziroma drugo sodišče dolžno izdati sklep, v skladu z mednarodno pogodbo iz prejšnjega odstavka, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču Evropskih skupnosti. 6 Tako VSL sklep I Cpg 1510/2012 z dne 3. 7. 2013. 7 prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010.