Jedro

Tožnik ugovarja, da premoženjsko stanje drugega zavezanca za plačilo storitev za institucionalno varstvo, tj. njegovega brata, v dosedanjem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno, saj slednji opravlja samostojno dejavnost mednarodnega prevoza, za katero so potrebna večja finančna sredstva, in bi tako moral biti njegov prispevek večji. Kot je pravilno pojasnil že upravni organ, gre za pavšalen ugovor, za katerega tožnik ni predložil nobenega dokaza, in tako na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne more imeti vpliva. V ponovljenem postopku je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da dalj časa trajajoča življenjska skupnost tožnikovega brata, kot jo opredeljuje določba 12. člena ZZZDR, ni izkazana ter je bil tožnikov brat tako glede odmere prispevka pravilno opredeljen kot samska osebe.

Obrazložitev

1.Tožba se zavrne.

2.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV:

Center za socialno delo A. (v nadaljevanju CSD) je z izpodbijano odločbo odločil, da je B.B. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 113,45 EUR od 1. 7. 2007 dalje (točka 1. izreka). Prispevek B.B. k plačilu storitve institucionalnega varstva tako znaša 708,71 EUR (točka 2. izreka). Oprostitve se spremenijo ob vsakokratni uskladitvi dohodkov upravičenca tako, da mu je tudi po uskladitvi dohodkov zagotovljen znesek v višini meje socialne varnosti, ki znaša 10 % njegovega dohodka, vendar ne manj kot 0,2 osnovnega zneska minimalnega dohodka (točka 3. izreka). C.C. je oproščen prispevka k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko v višini 0,00 EUR (točka 4. izreka). Glede na to se prispevek C.C. k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko B.B. določi v višini 113,45 EUR (točka 5. izreka). Č.Č. je v celoti oproščen prispevka k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko B.B. (točka 6. izreka). Oprostitve se uskladijo ob vsakokratni spremembi cene storitve tako, da se poveča z višino povečanja vrednosti storitev in za enako višino poveča doplačilo zavezancev, vendar največ do plačilne nesposobnosti (točka 7. izreka). Prispevki iz 2., 5., 7. točke izreka te odločbe se uskladijo enkrat letno v mesecu januarju z rastjo cen življenjskih potrebščin v obdobju januar do december preteklega leta v primerjavi z istim obdobjem v letu pred tem po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (točka 8. izreka). B.B. je kot upravičenka do storitev institucionalnega varstva pri CSD dne 14. 8. 2007 vložila zahtevo za oprostitev plačila storitve. CSD je v ponovnem ugotovitvenem postopku opravil razgovor s C.C., D.D., Č.Č., s Centrom za socialno delo E. in PP v E. Iz izjave C.C. in D.D. z dne 17. 12. 2007 je razvidno, da jima je podatek o tem, da Č.Č. živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, znan od 1995 leta, ko so bili še dobri odnosi in so se medsebojno obiskovali. Po namestitvi staršev v Dom starejših občanov pa medsebojnih stikov nimajo. Dokazil, da brat in F.Č. živita skupaj, nimata. Č.Č. je CSD sporočil, da ne živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti s F.Č., ona je le solastnica njegovega stanovanja, ker je bila ob nakupu tega njegov porok pri najemu kredita. Ona živi v svojem stanovanju. Center za Socialno delo E. je CSD poslal zapisniško izjavo F.Č, da zanika življenje v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti s. Č.Č. Pri preživljanju si zaradi nizkih dohodkov pomaga z izrednimi denarnimi pomočmi Centra za socialno delo E. Ne zanika prijateljskega odnosa s Č.Č. in tudi ne občasnega obiskovanja njegove matere. Iz dopisa PP E. je razvidno, da jim je znano, da F.Č. in Č.Č. živita v istem stanovanju, niso pa jim znani podatki o ekonomski skupnosti in medsebojnih odnosih.

Ker CSD ni ugotovil, da bi skupnost Č.Č. in F.Č. temeljila na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnemu spoštovanju, razumevanju in medsebojni pomoči, bivanja v istem stanovanju ne obravnava kot življenjske skupnosti s pravnimi posledicami, določenimi v 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ugotovitev o bivanju v skupnosti tudi ne bi vplivala na izračun prispevka k stroškom institucionalnega varstva za B.B. Tako je bila upravna zadeva rešena ob upoštevanju dohodka B.B., sinov Č.Č. ter C.C. in snahe D.D. Po 1. odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu (uradni list RS, št. 3/07, v nadaljevanju ZSV) so upravičenci in drugi zavezanci storitve institucionalno varstvo dolžni plačati, na zahtevo upravičenca do storitve pa Center za socialno delo, ki je pristojen za upravičenca, odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada Republike Slovenije. Merila, po katerih se za upravičenca in druge zavezance delno ali v celoti določijo oprostitve pri plačilu storitev, so določene v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uradni list RS, št. 110/04 in 124/04, v nadaljevanju Uredba). V 2. členu Uredbe so kot zavezanci določene osebe, ki niso družinski člani po ZSV, če jih z upravičencem veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druge pravne ali fizične osebe, ki jih k plačilu stroškov oskrbe in institucionalnega varstva upravičenca zavezuje izvršilni pravni naslov ali pravni posel. Oprostitev upravičenca se določi kot razlika med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom. Oprostitev zavezanca pa se določi kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca. Oprostitev upravičenca se določi kot razlika med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom (1. odstavek 19. člena Uredbe). Upravičenec, ki je samska oseba in je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k plačilu storitve do višine ugotovljene plačilne sposobnosti (1. odstavek 17. člena Uredbe). Plačilna sposobnost samske osebe je presežek ugotovljenega dohodka nad mejo socialne varnosti (1. odstavek 15. člena Uredbe). Ugotovljen dohodek je dohodek in prejemek, ugotovljen na način, kot ga določa ZSV za prejemnike denarne pomoči, kolikor Uredba ne določa drugače. V ugotovljen dohodek se ne vštejejo: regres za letni dopust, odpravnine, jubilejne nagrade, dodatek za rekreacijo in enkratni dohodek iz naslova zaposlitev, kot so božičnice, 13. plača, itd. V ugotovljen dohodek se všteje tudi del dohodka od prodaje nepremičnin, ki ni bil vložen v nakup druge nepremičnine (4. odstavek 11. člena Uredbe). Meja socialne varnosti upravičenca, ki je v celovitem institucionalnem varstvu, znaša 10 % njegovega ugotovljenega dohodka, vendar najmanj 0,2 % osnovnega zneska minimalnega dohodka, kot ga določa ZSV (3. odstavek 12. člena ZSV v povezavi z 11. členom Uredbe). Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša v času izdaje odločbe 205,57 EUR (Uradni list RS, št. 5/07).

B.B. je dne 26. 1. 2006 sklenila dogovor o izvajanju storitve institucionalnega varstva. Vrednost storitve je znašala 822,16 EUR. Izračun oprostitve oziroma prispevka upravičenca je razviden iz strani 3 izpodbijane odločbe. Glede na vrednost storitve, ki znaša 822,16 EUR, in plačilno sposobnost, ki znaša 339,22 EUR, je upravičenka dolžna prispevati 708,71 EUR, njena oprostitev pa znaša 113,45 EUR. K plačilu storitve prispeva tudi dodatek za pomoč in postrežbo. B.B. prejema dodatek za pomoč in postrežbo v višini 369,49 EUR. Tako lahko k plačilu prispeva 708,71 EUR, njena oprostitev pa znaša 113,45 EUR.

Na podlagi 3. točke 2. člena Uredbe so kot zavezanci k plačilu zneska, za katero je oproščena plačila storitve B.B. dolžni prispevati tudi C.C. in Č.Č. Izračun oprostitve oziroma prispevka zavezanca C.C. je razviden iz strani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. Glede na višino oprostitve plačila upravičenke, ki znaša 113,45 EUR, in plačilno sposobnost zavezanca, ki znaša 161,70 EUR, je zavezanec dolžan prispevati znesek v višini 113,45 EUR, njegova oprostitev pa znaša 0,00 EUR. Ker se o plačilu prispevka nista dogovorila, se njuna prispevka določita v razmerju glede na plačilno sposobnost zavezanca. C.C. ima dohodek v višini 456,77 EUR, D.D. v višini 345,47 EUR, meja socialne varnosti glede na to, da ima C.C. zakonca, znaša 590,14 EUR. Tako plačilna sposobnost za C.C. znaša 161,70 EUR in lahko k znesku, za katerega je oproščena B.B., prispeva 113,45 EUR, njegova oprostitev pa znaša 0,00 EUR.

Izračun oprostitve oziroma prispevka Č.Č. je razviden iz strani 5 izpodbijane odločbe. Glede na višino oprostitve plačila upravičenke, ki znaša 113,45 EUR, in glede na to, da zavezanec ni plačilno sposoben, je v celoti oproščen doplačila storitve. Plačilna sposobnost za Č.Č. znaša 0,00 EUR in lahko k znesku, za katerega je oproščena B.B., prispeva 0,00 EUR, njegova oprostitev pa znaša 113,45 EUR. Ker znaša ugotovljeni dohodek 113,18 EUR in je nižji od mejne socialne varnosti, Č.Č k znesku, za katerega je oproščena B.B., ne more prispevati in je oproščen plačila storitev v celoti. Oprostitev B.B. znaša 113,45 EUR, prispevek C.C. znaša 113,45 EUR, prispevek Č.Č. pa znaša 0,00 EUR.

Razmerja med plačilnimi sposobnostmi so: C.C. 161,70 EUR, Č.Č. 0,00 EUR, skupna plačilna sposobnost vseh zavezancev znaša 161,70 EUR, delež prispevka zavezanca C.C. je 100 %, delež zavezanca Č.Č. je 0,00 %, prispevek zavezanca C.C. znaša 113,45 EUR, prispevek zavezanca Č.Č. pa znaša 0,00 EUR. Upravičenec oziroma zavezanec, ki je deloma ali v celoti oproščen plačila storitve, je dolžan takoj ali najpozneje v roku 15 dni sporočiti pristojnemu Centru za socialno delo vsako spremembo, ki bi lahko vplivala na obstoj pravice ali višino oprostitve.

Drugostopni organ je pritožbo C.C. zavrnil. V ponovnem postopku je prvostopni organ po napotilih drugostopnega organa najprej reševal predhodna vprašanja obstoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti Č.Č. in F.Č. Na podlagi priložene dokumentacije je razvidno, da prvostopni organ ni mogel ugotoviti, da bi med Č.Č. in F.Č. obstajalo navedeno razmerje. Tudi drugostopni organ ne more ugotoviti, da bi taka skupnost med imenovanima obstajala, kljub enakem priimku in dejstvu, da F.Č. občasno še vedno živi v istem stanovanju kot Č.Č. v času, ko je on službeno odsoten. Skladno z navedenim je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je Č.Č. upošteval kot samsko osebo in je pri izračunu njegove oprostitve pri plačilu storitve institucionalnega varstva za F.Č. upošteval le njegove dohodke. Drugostopni organ je ugotovil, da o višji oprostitvi za tožnika v tem postopku ne more odločati, ker tožnik niti v postopku na pravi stopnji, niti v pritožbi ni omenil težkega socialnega položaja posebnih okoliščin oziroma povečanih življenjskih stroškov, ki bi vplivali na njegov socialni položaj in zaradi katerih prispevka, določenega na podlagi meril Uredbe ne bi mogel plačevati. Na podlagi 31. člena lahko namreč Uredbe Center za socialno delo na zahtevo upravičenca ali zavezanca za določeno obdobje določi oprostitev v višjem znesku, kot bi šla upravičencu oziroma zavezancu po merilih iz Uredbe, če pridobi predhodno soglasje plačnika storitve. Razloge, na katerih utemelji odločitev, mora Center za socialno delo natančno opredeliti v obrazložitvi odločbe. Pri odločitvi višine oprostitve Center za socialno delo upošteva zlasti premoženjsko stanje upravičenca ali zavezanca, dosedanja skrb za upravičenca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja, druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobno. V primeru, da bi tožnik izpolnjeval navedene pogoje za višjo oprostitev, lahko to kadarkoli sporoči prvostopnemu organu in predloži ustrezna dokazila.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila B.B. oproščena plačila institucionalnega varstva v višini 113,45 EUR od 1. 7. 2007 dalje. Prispevek tožnika k plačilu storitve za upravičenko, ki znaša 113,45 EUR, je nepravičen, pri čemer pa je Č.Č. v celoti oproščen tega plačila. Iz predložene dokumentacije je razvidno, da je prvostopni organ ni mogel ugotoviti, da bi med Č.Č. in F.Č. obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da organ ni z gotovostjo ugotovil, da skupnost med imenovanima obstoji ali ne obstoji. F.Č. ima na naslovu, kjer biva, uradno stalno bivališče. Na tem naslovu F.Č. tudi dejansko stalno biva in ne občasno, ko je Č.Č. na službeni poti. Takšno navajanje je zgolj pavšalne narave. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovljenim dohodkom Č.Č., saj je ta lastnik tovornega vozila za mednarodni prevoz blaga. Prvostopni organ tudi ni ugotavljal povečane življenjske stroške tožnika zaradi bolezni ali bivalnih okoliščin, zato tožnik meni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopni organ pravilno rešil predhodna vprašanja obstoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti med Č.Č. in F.Č. in ugotovil, da takšna skupnost ne obstaja, zato je pravilno Č.Č. upošteval kot samsko osebo. Premoženjsko stanje Č.Č. je organ ugotovil na podlagi verodostojnih dokazov, tožnik pa ni posredoval dokazil, ki bi dokazovala nasprotno. Tožnik v tožbi navaja, da ga prvostopni organ ni seznanil, kar bi moral storiti, da bi lahko že v postopku pred izdajo odločbe uveljavljal povečane življenjske stroške, zaradi bolezni ali bivalnih okoliščin. Tožnik je bil z drugostopno odločbo o tem seznanjen. V primeru, da bi izpolnjeval določene pogoje za višjo oprostitev, bi lahko to kadarkoli sporočil prvostopnemu organu in predložil tudi ustrezna dokazila, ki bi to potrjevala, vendar tega tožnik ni storil Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je premoženjsko stanje njegovega brata Č.Č. bistveno boljše, zato predlaga, da sodišče opravi poizvedbo pri Upravni enoti E., Oddelek za upravne in notranje zadeve, glede podatkov, ali je Č.Č. lastnik kateregakoli motornega vozila. Tožnikova mati MB.B. je že aprila 1995 šla v Dom starejših občanov, istega leta oktobra pa je za 25.000,00 DEM prodala celotno nepremično premoženje. Od tega tožniku ni dala ničesar. Tožnik meni, da so izpolnjeni vsi pogoji, da bi mu pripadala višja oprostitev plačila prispevkov. Glede uveljavljanja povečanih življenjskih stroškov zaradi bolezni ali bivalnih okoliščin na strani tožnika pa poudarja, da je tožnik to zahtevo uveljavljal že v predhodnem postopku, saj je v svojo pritožbi navedel, da želi da se ugotovi dejansko stanje in upoštevajo njegove pripombe in da se ponovno odmeri plačilo omenjene storitve. Če bi moral tožnik plačevati prispevek za plačilo storitve za upravičenko MB.B. v znesku 113,45 EUR na mesec, bo ogroženo njegovo preživljanje in njegovo zdravje, saj ne bo mogel več plačevati vstopnin za bazene, ki mu jih je priporočila zdravnica, kot je to razvidno iz priloženega zdravniškega potrdila. Priporočeno je bilo plavanje v bazenu, zaradi bolezni pljuč, prav tako plavanje v bazenu za njegovo ženo, ker je kronični revmatološki bolnik. Za električni tulec mora vsak drugi mesec plačati 50,00 EUR, za ekolostrum 37,00 EUR na mesec, za obisk bazena po porabi na mesec najmanj 80 EUR. Tožnikova pokojnina znaša 513,81 EUR. Pokojnina njegove žene pa 331,00 EUR. Ker ima tožnikova žena zdravstvene težave, mora kupovati gel v lekarni, za kar mora odšteti 30,00 EUR na mesec. Zaradi diete mora kupovati veliko sadja in zelenjave, za kar veliko potrošita. Vsak mesec morata za položnice plačati 400,00 EUR. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je tožnik C.C. v celoti oproščen plačila prispevka k plačilu storitve za institucionalno varstvo za upravičenko B.B., tožena stranka pa mu je dolžna povrniti tudi vse stroške postopka, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude pa tudi zakonite zamudne obresti.

Tožena stranka je v odgovoru na pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 1. 7. 2008 navedla, da je v ponovnem postopku prvostopni organ po napotilih drugostopnega organa najprej rešil predhodno vprašanje obstoja zunaj zakonske skupnosti med Č.Č. in F.Č. Na podlagi predložene dokumentacije je razvidno, da prvostopni organ ni mogel ugotovitvi, da bi med Č.Č. in F.Č. obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost. Tudi drugostopni organ ni mogel ugotoviti, da bi taka skupnost med imenovanima obstajala, kljub enakemu priimku in dejstvu, da F.Č. občasno še vedno živi v istem stanovanju kot Č.Č. Skladno z navedenim, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je Č.Č. upošteval kot samsko osebo. Glede višje oprostitve za tožnika v tem postopku drugostopni organ ne more odločati, ker tožnik niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi ni omenil težkega socialnega položaja kot posebne okoliščine oziroma povečanje življenjskih stroškov na podlagi 31. člena Uredbe. V primeru, da bi tožnik izpolnjeval pogoje za višjo oprostitev, lahko to kadarkoli sporoči prvostopnemu organu in preloži ustrezna dokazila, v skladu z določbo 31. člena Uredbe.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da lahko Upravno sodišče Republike Slovenije odloča v senatu ali po sodniku posamezniku, skladno z določbami tega zakona. Ker omenjena zadeva izpolnjuje pogoje iz 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave, na podlagi določil 59. člena ZUS-1, saj za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče iz listin upravnega spisa ugotavlja, da je med strankama sporno ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je bila B.B. oproščena plačila za storitve institucionalnega varstva v Domu starejših občanov A., ki mesečno znaša 882,16 EUR od 1. 7. 2007 dalje, prispevek tožnika k plačilu navedene storitve za upravičenko, v višini 113,45 EUR na mesec pa naj bi, po mnenju tožnika, ogrožal njegovo preživljanje. Tožnik ugovarja, da premoženjsko stanje drugega zavezanca, tožnikovega brata – Č.Č. za plačilo storitev za institucionalno varstvo B.B. ni takšno, kot je bilo ugotovljeno v dosedanjem postopku, saj opravlja samostojno dejavnost mednarodnega prevoza, za katero so potrebna večja finančna sredstva, in bi tako moral biti njegov prispevek večji. Kot je tožniku pravilno pojasnil že upravni organ, gre za pavšalen ugovor, za katerega tožnik ni predložil nobenega dokaza in tako na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne more imeti vpliva. V ponovljenem postopku je prvostopni organ po presoji sodišča pravilno upošteval navodila drugostopnega organa glede ugotovitve obstoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti med Č.Č. in F.Č. Glede na listine upravnega spisa je prvostopni organ pravilno ugotovil, da dalj časa trajajoča življenjska skupnost, kot jo opredeljuje določba 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR), ni izkazana. V skladu z navedenim je tako prvostopni organ v ponovljenem postopku pravilno upošteval Č.Č. kot samsko osebo in prispevek obeh zavezancev odmeril v pravilni višini.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je zaradi povečanih življenjskih stroškov zaradi bolezni in bivalnih okoliščin upravičen do oprostitve plačila prispevka za storitve institucionalnega varstva za B.B. Iz listin upravnega spisa izhaja, da tega ugovora tožnik v dosedanjem postopku ni podal in ugovor tako predstavlja nedopustno tožbeno novoto. Te pa sodišče ni presojalo, na podlagi določbe 3. odstavka 20. člena ZUS-1, saj stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ne glede na navedeno pa je v zvezi s povečanimi življenjskimi stroški tožnika zaradi bolezni in bivalnih okoliščin tožniku pravilno pojasnil že upravni organ v odgovoru na tožbo in na pripravljalno vlogo tožnika, ko je navedel, da v primeru, če bi tožnik izpolnjeval pogoje za višjo oprostitev, lahko to kadarkoli sporoči prvostopnemu organu in preloži ustrezna dokazila, v skladu z določbo 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uradni list RS, št. 110/04 in 124/04). V takšnem primeru bi prvostopni organ pogoje za oprostitev pri plačilu predmetne storitve institucionalnega varstva na podlagi prejetih dokazil, lahko ponovno presodil. Tožbenemu predlogu za odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, glede na določbo 65. člena ZUS-1, niso izpolnjeni.

Ker je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.