Jedro

Dejstva, ki utemeljujejo uporabo 3. odstavka 270. člena ZIZ – torej dejstva in dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena – mora predlagatelj (upnik) zatrjevati in dokazati. Načelno vsak poseg v lastninsko pravico lastnika prikrajša. Uporaba, glede katere tožnik zatrjuje, da jo bodo toženci kljub izdani začasni odredbi imeli, je le eno od lastnikovih upravičenj. S prepovedjo razpolaganja so lastniku odvzete pravice, ki so bistven element lastninske pravice. Dejstev, ki bi utemeljevala trditev, da s predlagano začasno odredbo toženci ne bodo utrpeli nobene škode, tožnik ni podal. Šele, če bi tožnik to svoje stališče argumentiral – zatrjeval okoliščine, na osnovi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi toženci z izdajo začasne odredbe pretrpeli le neznatno škodo in njihov obstoj dokazal – bi bili podani pogoji za uporabo 3. odstavka 270. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve trisobnega stanovanja.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlagana začasna odredba izda, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne soglaša z zaključkom, da E. P. naložena obveznost prenesti breme tudi na pravne naslednike, predstavlja fideikomisarično substitucijo. Pokojni A. P. ni odločal o nadaljnjem dedovanju svoje zapuščine, kar bi nedvomno bilo nezakonito, ampak je določil breme izplačila ¼ denarne vrednosti stanovanja v tožnikovo korist. Če bi odložni pogoj za časa življenja E. P. nastopil, bi bilo navedeno oporočno določilo treba obravnavati kot volilo. Ker pa je odložni pogoj izpolnjen šele s smrtjo E. P., ga je potrebno obravnavati kot tožnikovo terjatev do dedičev pok. E. P. Z drugim odstavkom 85. čl. Zakona o dedovanju je določeno, da z volilom ni določen dedič. Tretji odstavek 79. čl. Zakona o dedovanju, ki prepoveduje fideikomisarično substitucijo, prepoveduje določitev dediča svojemu dediču in tudi volilojemniku, ne pa obremenitve dedičevega dediča z denarnim izplačilom, ki ga zapustnikov dedič zaradi neizpolnjenega odložnega pogoja še ni izvedel. Opozarja, da svojega predloga za izdajo začasne odredbe ni utemeljeval samo na podlagi določbe drugega dostavka 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ampak tudi na podlagi določbe tretjega dostavka 270. čl. ZIZ. Ker se sodišče s tem pogojem sploh ni ukvarjalo, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Za zmotno označuje ugotovitev, da pogoj iz drugega odstavka 270. čl. ZIZ ni podan. Toženci bi v primeru prodaje stanovanja denarni ekvivalent oz. kupnino brez velikih težav lahko skrili pred tožnikom, ali pa bi mu vsaj precej otežili izterjavo terjatve. Znano je, kako dolgotrajni in težavni ter velikokrat tudi neuspešni so izvršilni postopki za izterjavo denarnih terjatev. Zapuščinski postopek po pokojni E. P. bo končan pred zaključkom te pravdne zadeve, zato bodo dediči, ki bodo stanovanje podedovali, imeli dovolj časa, da prikrijejo ali porabijo podedovano premoženje. V zemljiški knjigi je trenutno še vedno vknjižena pok. E. P., kar tožencem onemogoča aktivno ravnanje v smeri prodaje stanovanja. Nesprejemljivo je zato stališče, da ni izkazano, da toženci ravnajo v smeri preprečitve uveljavitve tožnikove terjatve. Vsi toženci živijo na Jesenicah in ne v Ljubljani, zato je podana še večja verjetnost, da bo podedovano stanovanje kmalu po preknjižbi lastninske pravice prodano.

3. Prvi toženec je na pritožbo odgovoril. Navaja, da se sicer tudi sam ne strinja z vsemi argumenti o verjetni izkazanosti terjatve, vendar le-ti za izdajo obravnavanega sklepa niso bistveni. Soglaša, da tožnik ni izkazal predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 270. čl. ZIZ. Navaja, da tožnik omenja zgolj možnost, da toženci ob zaključku pravde ne bi bili sposobni terjatve plačati. Pojasnjuje, da je njegovo finančno stanje primerno, da ima redne prihodke in nepremično premoženje. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjate (270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (t.i. objektivni pogoj) in nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja, ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (t.i. subjektivna nevarnost). Upnik nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

6. Verjetno izkazanost terjatve je sodišče prve stopnje ugotovilo, zato pravnega interesa za grajanje tega dela odločitve pritožnik nima. O pritožbenih razlogih, s katerimi tožnik graja pravna stališča glede verjetne izkazanosti terjatve, se pritožbeno sodišče zato ne izreka.

7. Sodišče prve stopnje je predlagano začasno odredbo zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da t.i. subjektivna nevarnost – da tožnik terjatve po pravnomočnem zaključku postopka zaradi ravnanja tožencev ne bo uspel uveljaviti – ni podana. Pritožbeno sodišče temu zaključku pritrjuje, kajti pogoj za zavarovanje je obstoj konkretne nevarnosti, da bo zaradi razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena. Take nevarnosti pa tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjeval. Tudi v pritožbi se sklicuje zgolj na možnost, da do prodaje stanovanja pride. Zgolj abstraktna možnost, da do prodaje pride, ne zadošča. Sicer pa sodišče prve stopnje pravilno navaja, da se s prodajo premoženje tožencev ne bi zmanjšalo, spremenilo bi le obliko. Okoliščin, ki bi kazale na to, da bi toženci kupnino skrivali, tožnik ne zatrjuje.

8. Pritožnikova navedba, da toženci v smeri prodaje še ne morejo ukrepati, ker niso zemljiškoknjižni lastniki, govori v prid stališču, da nevarnost ni podana. Ker je začasno odredbo mogoče predlagati do zaključka postopka in celo po njegovem zaključku, vse dokler ni opravljena izvršba (267. čl. ZIZ), jo bo tožnik lahko predlagal, ko bodo oz. če bodo pogoji zanjo podani.

9. Dejstvo, da tožnikova terjatev izvira iz dedovanja stanovanja, s katerim želi tožnik terjatev zavarovati, ni bistveno, kajti tožnikova terjatev je klasična denarna terjatev. Tožnik mora za njeno zavarovanje, enako kot vsak drug upnik, izkazati obstoj pogojev za njeno zavarovanje.

10. Tudi dejstva, ki utemeljujejo uporabo tretjega dostavka 270. čl. ZIZ – torej dejstva in dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena – mora predlagatelj (upnik) zatrjevati in dokazati. Načelno vsak poseg v lastninsko pravico lastnika prikrajša. Uporaba, glede katere tožnik zatrjuje, da jo bodo toženci kljub izdani začasni odredbi imeli, je le eno od lastnikovih upravičenj. S prepovedjo razpolaganja so lastniku odvzete pravice, ki so bistven element lastninske pravice. Dejstev, ki bi utemeljevala trditev, da s predlagano začasno odredbo toženci ne bodo utrpeli nobene škode, tožnik ni podal. Šele, če bi tožnik to svoje stališče argumentiral – zatrjeval okoliščine, na osnovi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi toženci z izdajo začasne odredbe pretrpeli le neznatno škodo in njihov obstoj dokazal – bi bili podani pogoji za uporabo tretjega odstavka 270. čl. ZIZ. Ker dejstva, na osnovi katerih bi bilo mogoče uporabiti tretji odstavek 270. čl. ZIZ, niso bila zatrjevana, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da se o njih ni izreklo.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker je postopek zavarovanja sestavni del postopka za uveljavitev terjatve, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.