Jedro

Pritožba oškodovanca zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obsojencu preklicalo pogojno obsodbo, ni dovoljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrže kot nedovoljena.

II. Oškodovanca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicala pogojno obsodbo obsojenemu D. B. izrečeno s sodbo o kaznovalnem nalogu z dne 5. 11. 2018, opr. št. III K 50355/2018, ki je postala pravnomočna 18. 1. 2019 in obsojencu izrekla kazen enega meseca in petnajstih dni zapora. Naložila mu je povrnitev stroškov kazenskega postopka, oprostila pa ga je plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo je oškodovanec na prvostopenjsko sodišče vložil vlogo z dne 26. 11. 2019, naslovljeno ″Odgovor na sodbo″, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za pravočasno in dovoljeno pritožbo zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe. V tej vlogi oškodovanec izraža načelno nestrinjanje s prvostopenjsko sodbo in se zavzema za to, da naj mu obsojenec popravi poškodovani poštni nabiralnik ali popravilo slednjega naroči pri upravniku stanovanjskega bloka. Poudarja, da sam ne bo sprejel nobenega denarja.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Novela ZKP-N, ki se je pričela uporabljati 20. 10. 2020 je sicer razširila pravico oškodovanca do pritožbe in mu tako v četrtem odstavku 367. člena ZKP priznala pravico, da sme izpodbijati sodbo, s katero je sodišče zavrnilo obtožbo (357. člen), oprostilo obtoženca obtožbe (358. člen), sodbo, s katero je sodišče obtoženca spoznalo za krivega, pa sme izpodbijati le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (7. točka prvega odstavka 359. člena), objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških. Če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 63. člena), se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (370. člen). S to novelo kazenskega postopkovnika je bila uveljavljena odločba Ustavnega sodišča RS1, ki je ugotovila neskladnost določbe četrtega odstavka 367. člena ZKP s 25. členom Ustave RS. Kazensko sodišče namreč s sodbo ne odloči le o kazenski obtožbi, temveč tudi o interesu oškodovanca, ki na eni strani vključuje njegove premoženjske zahtevke, izhajajoče iz kaznivega dejanja, na drugi strani pa interes, da se v kazenskem postopku v zadostni meri zagotavlja spoštovanje njegovega osebnega dostojanstva kot žrtve kaznivega dejanja. Skladno s citirano odločbo Ustavnega sodišča ter določbami Direktive 2012/29/EU in po noveliranem četrtem odstavku 367. člena ZKP ima sicer oškodovanec pravico da izpodbija obsodilno sodbo, vendar slednjo le v tistem delu, kjer je bilo odločeno o njegovem premoženjskopravnem zahtevku, objavi pravnomočne sodbe oziroma stroških postopka.

5. Ko sodišče prve stopnje (izvenobravnavni sodnik ali sodnik posameznik okrajnega sodišča) po 506. členu ZKP odloča o preklicu pogojne obsodbe ima na voljo nekaj alternativnih možnosti. Če ugotovi, da obsojenec ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s sodbo, izda sodbo s katero pogojno obsodbo prekliče in izreče kazen ali določi nov rok za izpolnitev obveznosti ali v pogojni obsodbi določeno obveznost nadomesti z drugo ustrezno, zakonsko določeno obveznostjo, ali pa odpravi ta pogoj. Če pa spozna, da ni podlage za nobeno od teh odločb, postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi s sklepom. V zadnjem primeru, ko sodišče prve stopnje odloči s sklepom, pravica do oškodovančeve pritožbe ni bila vprašljiva niti pred uveljavitvijo novele ZKP-N. Specialne procesne določbe, ki se nanašajo na pritožbo zoper sklep in so zajete v 3. točki XXIII. poglavja ZKP, so že doslej oškodovancu pri pritožbi zoper sklep širile upravičenja. Prvi odstavek 399. člena ZKP namreč predpisuje, da se zoper sklepe preiskovalnega sodišča in zoper sklepe sodišča, izdane na prvi stopnji, smejo stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, pritožiti vselej, kadar ni v tem zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe.

6. Smiselno zgoraj navedenemu ter v skladu z intencijo novele ZKP-N gre oškodovancu priznati pravico do pritožbe tudi zoper sodbe, s katerimi je bil obsojencu določen nov rok za izpolnitev obveznosti, ali če je sodišče v pogojni obsodbi določeno obveznost nadomestilo z drugo ustrezno, zakonsko določeno obveznostjo, ali pa posebni pogoj odpravilo. Tudi v teh primerih se odločitve sodišča neposredno dotikajo oškodovanca, saj mu v postopku preklica pogojne obsodbe bodisi podaljšujejo obdobje v katerem bo prišel do prisojene mu satisfakcije oziroma mu že dosojeno pravico zamenjujejo z drugo ali mu jo celo odvzamejo.

7. Če pa se postopek preklica pogojne obsodbe konča s sodbo s katero sodišče prve stopnje pogojno obsodbo prekliče in obsojencu izreče kazen, gre vsekakor šteti takšno odločitev sodišča prve stopnje kot najbolj neugodno za obsojenca. Izhajajoč iz te predpostavke pa bi pomenila oškodovančeva pritožba zoper takšno sodbo pritožbo v korist obsojenca. V skladu z določbo tretjega odstavka 367. člena ZKP se v korist oškodovanca lahko pritoži le državni tožilec, ne pa tudi oškodovanec, kar je dodatni procesni razlog za to, da gre oškodovančevo pritožbo zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe šteti kot nedovoljeno.

8. Upoštevajo oškodovančeve premoženjske razmere, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila sodne takse za pritožbo, saj bi sicer utegnilo biti ogroženo njegovo vzdrževanje.

1 U-I-5/2017 in Up-320/2014 z dne 14. 9. 2017