Jedro

Tožnica, kot sledi iz napovedi za odmero dohodnine, ki je v spisih, odsvojitve parcele 1628/2 v deležu 3862/10000 ni napovedala in torej drugačna ugotovitev organa prve stopnje, po kateri naj bi bila predmet napovedi tudi odsvojitev omenjene parcele, ne drži in je v nasprotju s podatki spisov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42152-4734/2017-3 z dne 12. 8. 2019 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot davčni organ prve stopnje z izpodbijano odločbo tožeči stranki v zadevi odmere dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin odmerila in naložila v plačilo dohodnino od davčne osnove 25.629,05 EUR po stopnji 15% v znesku 3.844,36 EUR (1. in 2. točka izreka) ter izrekla, da bodo po preteku 30 dnevnega roka za plačilo tožeči stranki zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe, da posebni stroški v postopku niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve (3., 4. in 5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožeča stranka v skladu s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi dveh nepremičnin, in sicer posameznega dela stanovanjske stavbe z ID znakom ... v deležu 1/1 ter z datumom pridobitve 2. 10. 2007 in datumom odsvojitve 24. 3. 2017, in stavbnega zemljišča z ID znakom ... v deležu 3862/10000 ter z datumom pridobitve 22. 10. 2009 in datumom odsvojitve 24. 3. 2017, ter da je kot čas posedovanja obeh nepremičnin navedla dopolnjenih 5 koledarskih let. 3. Iz obrazložitve je nadalje razvidno, da davčni organ tožnici oprostitve plačila dohodnine od dobička iz kapitala, ki jo je na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) uveljavljala v davčni napovedi, ni priznal. Ob sklicevanju na določbe 98. člena ZDoh-2 in na podlagi listin, ki jih je predložila tožnica, je določil nabavno vrednost parcele št. 1637 k.o. ..., ki je povezana z delom stavbe, ki je predmet odsvojitve v tem postopku v višini 13.712,76 EUR ter nabavno vrednost parcele ... v višini 942,45 EUR, ter na ta način ugotovil nabavno vrednost kapitala ob pridobitvi v višini 14.655,21 EUR. Kot strošek investicije se tožnici prizna znesek 54.696,62 EUR. Priznajo pa se ji tudi plačan davek na promet nepremičnin ob nabavi v višini 242,00 EUR ter normirani stroški ob pridobitvi kapitala v višini 1% nabavne vrednosti v višini 146,55 EUR. Pri ugotavljanju vrednosti kapitala ob odsvojitvi pa davčni organ sledi podatkom cenitve, ki jo je predložila tožnica in iz katere izhaja, da je tržna vrednost stanovanja in deleža na zemljišču na dan cenitve 98.319,00 EUR, tožnici pa prizna še strošek plačila davka na promet nepremičnin v višini 1.966,38 EUR in normirane stroške ob odsvojitvi kapitala v višini 1% vrednosti kapitala v višini 983,19 EUR, vse v skladu z določbami ZDoh-2, na katere se sklicuje v obrazložitvi.

4. Pripombe tožnice na obvestilo, s katerim jo je davčni organ seznanil s svojimi ugotovitvami, davčni organ zavrne kot neutemeljene in pavšalne. Navaja, da je nepremičnine, ki so predmet odsvojitve, povzel iz 2. in 5. člena Kupoprodajne pogodbe o prodaji nepremičnine, oziroma iz z. k. dovolila. Razloži tudi, zakaj ni priznal oprostitve ter vztraja pri izračunih vrednosti obeh nepremičnin ob pridobitvi in odsvojitvi ter pri izračunu vrednosti investicij in stroškov vzdrževanja za stanovanje.

5. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ pritožbo zoper izpodbijano odločbo z odločbo št. DT-499-05-117 2919-2 z dne 18. 2. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno. Po pregledu spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

6. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da predmet odsvojitve ni pravilno ugotovljen, se sklicuje na določila Kupoprodajne pogodbe, in sicer konkretno na 2. in 5. člen pogodbe ter navaja, da tožnica po teh določbah proda in izroči kupcu dve nepremičnini, tj. nepremičnino z ID znakom ..., ki stoji na parceli 1637/ 0 in parcelo št. 1628/2 ... do deleža 3862/10000 ter da sta gre pri tem za dve ločeni nepremičnini, ki ju je treba upoštevati pri odmeri davka.

7. Obrazloženo zavrne tudi ostale pritožbene navedbe, tako tiste, ki se nanašajo na neupoštevanje davčne oprostitve, kot tudi tiste, ki se tičejo nabavne in prodajne vrednosti nepremičnine. Sledi pa tudi ugotovitvam in razlogom prve stopnje glede višine upoštevanih stroškov investicij in vzdrževanja za določitev vrednosti nepremičnin ob pridobitvi ter ponovno pojasni način izračuna omenjenih vrednosti in s tem pojasni tudi način izračuna davčne osnove.

8. Tožeča stranka se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. V tožbi na prvem mestu navaja, da je v izpodbijani odločbi napačno ugotovljen predmet odsvojitve po Kupoprodajni pogodbi. Ugotovitev davčnih organov, da gre za dve nepremičnini, je v nasprotju s pogodbo, iz katere izhaja, da je tožnica odsvojila le posamezen del stavbe ... v deležu 1/1 z uporabo pripadajočih drugih splošnih delov stavbe, ki je povezana s parcelo 1637/0. To izhaja iz 2. in 5. člena pogodbe ter iz uradnega zaznamka notarke na prilogi o ugotovitvi istovetnosti prodajalke in iz z. k. izpiska za parcelo 1628/2 k.o. ... . Predmet prenosa je lastninska pravica pri posameznem delu stavbe z uporabo pripadajočih skupnih delov in parcele 1637/0, na kateri stavba stoji do deleža 3862/10000, predmet prenosa pa ni solastni delež na parceli 1628/2 k.o. .... Ker stavba ne stoji na tej parceli, pa tudi njena uporaba v deležu 3862/10000 ni mogoča. Enako izhaja iz sporazuma o oblikovanju etažne lastnine. Tožeča stranka poudari, da je parcela 1628/2 samostojna parcela in da ni predmet prenosa lastništva, temveč da je pomotoma navedena zraven parcele, na kateri stoji stavba. In ker je davčni organ napačno ugotovil, katere nepremičnine so bile odsvojene, ni podlage za ugotavljanje pogojev za oprostitev in za ugotavljanje davčne osnove, in je torej že iz tega razloga na mestu razveljavitev (pravilno odprava) izpodbijane odločbe.

10. Prav tako se ne strinja z ostalimi razlogi davčnih organov za odločitev. Z obširnimi ugovori nasprotuje tako neupoštevanju oprostitve plačila dohodnine, kot tudi izračunu vrednosti nepremičnin ob pridobitvi in ob odsvojitvi ter s tem izračunu davčne osnove in v posledici davčni odmeri.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

12. Tožba je utemeljena.

13. Po presoji sodišča ima namreč tožnica prav, ko uveljavlja, da je v zadevi napačno ugotovljen predmet odsvojitve in s tem podlaga za odmero dohodnine, ki se tožnici nalaga z izpodbijano odločbo.

14. O tem, da je tožnica odsvojila in da se torej za predmet odsvojitve pravilno šteje posamezen del stanovanjske stavbe z ID znakom ..., med strankama ni spora. Sporna je odsvojitev parcele št. 1628/2 v deležu 3862/10000, ki se kot predmet odsvojitve prav tako upošteva pri odmeri dohodnine. Za to parcelo namreč tožnica v tožbi in pred tem že v davčnem postopku trdi, da je s Kupoprodajno pogodbo ni odsvojila in da je zato davčni organ ne bi smel upoštevati pri obravnavani davčni odmeri.

15. V tej zvezi pa sodišče ugotavlja, da tožnica, kot sledi iz napovedi za odmero dohodnine, ki je v spisih, odsvojitve parcele 1628/2 v deležu 3862/10000 ni napovedala in da torej drugačna ugotovitev organa prve stopnje, po kateri naj bi bila predmet napovedi tudi odsvojitev omenjene parcele, ne drži in je v nasprotju s podatki spisov. Tej ugotovitvi tožeča stranka nasprotuje že v pripombah na obvestilo in ponovno v pritožbi, vendar pritožbeni organ ugovora tožnice ne upošteva. Pri tem se sklicuje na določila 2. in 5. člena Kupoprodajne pogodbe, ki je podlaga za vloženo napoved, in iz katerih naj bi izhajalo, da je predmet kupoprodaje tudi omenjena parcela. Vendar pa tega, če se jezikoslovno dosledno upošteva vsebina omenjenih členov, po presoji sodišča tudi iz pogodbe ni mogoče razbrati. Tako iz besedila 2. člena, po katerem „Prodajalka proda in izroči breme prosto nepremičnino,...., in sicer posamezen del stavbe..... z uporabo pripadajočih drugih splošnih delov stavbe … ter parcele št. 1628/2 …“ izhaja, da se glede na uporabljeni sklon (rodilnik) parcela navezuje na uporabo in ne na prodajo, saj bi bila sicer navedena v istem sklonu (tožilniku) kot posamezen del stavbe, ki se prodaja. Enako sledi iz 5. člena, kjer se zadevna parcela ravno tako navezuje na dogovor o uporabi in ne na vknjižbo lastninske pravice, ki se sicer nedvoumno dovoljuje pri posameznem delu stavbe. Takšno razlago pogodbenih določil potrjuje tudi uradni zaznamek notarke, na katerega se sklicuje tožnica v tožbi in pred tem že v pritožbi in o katerem se pritožbeni organ ne izreče. Prav tako pa se ne opredeli do predloženega zemljiškoknjižnega izpiska za omenjeno parcelo, iz katerega izhaja, da sta njena lastnika tožnica in njen bivši mož A. A. in da torej zadevna parcela na podlagi Kupoprodajne pogodbe, sklenjene s kupcem B. B., ni bila odsvojena.

16. Ker torej dejansko stanje o tem, katere nepremičnine so bile odsvojene, in s tem o okoliščini, ki je bistvena za odločitev, ni bilo pravilno ugotovljeno, je podan razlog za odpravo odločbe. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje, da ponovno odloči. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz navedenega razloga, sodišče ostalih tožbenih ugovorov ni presojalo.

17. In ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, je sodišče na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

18. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/2013).

19. Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi pooblastila iz 1. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.